Jedro

Ker ZDavP v 2. odstavku 22. člena ne določa upravičencev za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, je glede tega potrebno uporabiti določbe ZUP. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Glede na navedeno določbo ZUP je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati razveljavitve izpodbijanih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom, saj pristojni organ lahko razveljavi odločbo le po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla dne 21.04.1999 vložen predlog tožeče stranke za odpravo odločb o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994 in 1997 po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka najprej povzela vsebino tožnikove vloge. Tožnik je predlog vložil zaradi dejstev in okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti odločb o odmeri davka iz dejavnosti za navedena leta. S sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 63/95 je nesporno ugotovljeno, da je bil kršen materialni zakon pri načinu obračunavanja prometnega davka za navedena leta, kar ima za posledico napačen davčni obračun v odločbah o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994 do 1997. Na podlagi 1. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP) se zakon o splošnem upravnem postopku uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena. po določbi 2. odstavka 22. člena ZDavP lahko Glavni davčni urad odločbo o odmeri davkov odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon. Odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, s katerim se presoja zakonitost odločbe, zoper katero ni bila vložena pritožba, odločanje o uporabi tega sredstva pa je v pristojnosti Glavnega davčnega urada. Ker tožnik kot davčni zavezanec ne more zahtevati oziroma predlagati odprave ali spremembe po nadzorstveni pravici kot je storil v danem primeru, je tožena stranka predlog kot nedovoljen zavrgla.

Tožeča stranka v svoji tožbi vztraja pri razlogih, navedenih v predlogu za odpravo odločb po nadzorstveni pravici. Od leta 1993 dalje je namreč RUJP namesto 5 % PD (prometni davek) od storitev obračunavala kar 20 % PD od prometa proizvodov. Ker se tožeča stranka s takim načinom ni strinjala, je uporabila vse pravne mehanizme vključno s tožbo pri Vrhovnem sodišču RS, ki je s sodbo opr. št. U 63/95 odpravilo odločbo drugostopenjskega organa z napotilom, da naj davčni organ uporablja PD od storitev v višini 5 % in ne 20 % PD od prometa proizvodov. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča je v zvezi z naloženo obveznostjo nedvomno ugotovljeno, kar priznava tudi tožena stranka, da je bil za leto 1993 PD napačno obračunan, s tem je bil kršen materialni zakon. Davčni organ pa je še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča z vzvodi prisile nezakonito odmerjen davek tudi izterjal. Posledice nepravilnega in nezakonitega obračunavanja davčnih obveznosti so vplivale na davčni obračun o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994 do 1997. Zgoraj omenjena sodba Vrhovnega sodišča je bila izdana dne 19.03.1998 z jasnim napotilom, kaj mora pristojni davčni organ storiti. Tožeča stranka je po vložitvi predloga za izdajo odločb po nadzorstveni pravici toženi stranki zaradi molka organa posredovala dve urgenci, tožena stranka pa je odgovorila z izpodbijano odločbo z dne 31.08.2000. Tožeča stranka ugotavlja, da ji je bila kršena osnovna ustavna pravica pravnega varstva, saj je izpostavljena na milost in nemilost samovolji tožene stranke, ki ne ravna po napotilih sodbe Vrhovnega sodišča in noče izdati ustreznih odločb o odmeri PD. Tako je tožeča stranka primorana izkoristiti vse možne pravne poti, da bi na tak način "prisilila" upravni organ, da bi spoštoval odločitev Vrhovnega sodišča. Navedba tožene stranke, da je po 22. členu ZDavP samo Glavni davčni urad tisti, ki odločbo prve stopnje odpravi po nadzorstveni pravici, ni bila za tožečo stranko nikoli sporna. Očitno pa je besedilo sporno za davčni urad, ki se noče ravnati po že večkrat citirani sodbi Vrhovnega sodišča, zaradi česar je vprašljiva pravna varnost tožeče stranke.

Zakonitost je temeljni pojem za delovanje pravnega sistema države, zato je šolski primer, da v primeru, ko Vrhovno sodišče RS ugotovi, da je določen upravni organ s svojim delovanjem kršil materialni zakon, le-ta dolžan storiti vse, da se ugotovljena nezakonitost oz. nepravilnost nemudoma odpravi. V konkretnem primeru pa navkljub ugotovitvi sodbe Vrhovnega sodišča tožena stranka še naprej trmasto vztraja pri svojem prepričanju ter "vzdržuje" nezakonito pravno stanje. Tožeča stranka je bila prisiljena nepravilno odpravljen obračun plačati, saj bi v nasprotnem primeru dobila ustrezno odločbo o "pravilnem" obračunu PD skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi oz. obrestmi, ki se obračunajo za davke in prispevke. Tožena stranka se skuša z različnimi tovrstnimi manevri izogniti vračilu denarnih sredstev, do katerih je prišla z nepravilnim in nezakonitim izvajanjem davčnega predpisa, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 63/95. Tožeča stranka je s predlogom za izdajo odločb po nadzorstveni pravici poskušala spodbuditi Glavni davčni urad, da v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča RS v zvezi z določbo 22. čl. ZDavP s svojo novo odločbo sanira oz. odpravi nepravilnosti oz. nezakonitosti pri obračunavanju PD za leta 1994 do 1997, ter tako zadosti napotilu sodbe in tožeči stranki zagotovi pravno varstvo svojih pravic s tem, da tožena stranka izda zakonito odločbo, saj je bil z obračunavanjem PD na način, kot je bil s strani tožene stranke obračunavan, kršen materialni zakon, zato ima tožeča stranka pravni interes za vložitev predloga za izdajo odločb po nadzorstveni pravici skladno z 2. odstavkom 22. čl. ZDavP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in toženi strani naloži, da v roku 30 dni izda odločbo po nadzorstveni pravici v skladu z 2. odstavkom 22. čl. ZDavP glede odmere PD za leta 1994, 1995, 1996 in 1997. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 22. člena ZDavP lahko Glavni davčni urad odločbo o odmeri davkov odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon. S tem je izredno pravno sredstvo odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici v ZDavP drugače urejeno kot v ZUP, zato je potrebno glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so drugače urejena, ravnati po določbah tega zakona, določbe ZUP pa uporabiti v vseh ostalih vprašanjih postopka, ki jih ZDavP ne ureja. Ker ZDavP v navedenem 2. odstavku 22. člena ne določa upravičencev za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, je glede tega potrebno uporabiti določbe ZUP. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Po določbi 1. odstavka 275. člena ZUP pristojni organ odpravi odločbo po uradni dolžnosti, če izve, da so podani razlogi za odpravo, odpravi pa jo lahko tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. Po presoji sodišča je glede na navedeno odločbo ZUP tožena stranka pravilno odločila, da tožnik kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati razveljavitve izpodbijanih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom, saj pristojni organ lahko razveljavi odločbo le po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tako tožnikovo zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pravilno zavrgla v skladu s 1. odstavkom 129. člena ZUP, saj je ni vložila upravičena oseba. V zvezi z ugovorom, da bi tožena stranka morala na podlagi vloženega predloga izredno pravno sredstvo uporabiti po uradni dolžnosti pa sodišče dodaja, da bi bila tožena stranka to dolžna storiti, če bi odločba po njeni presoji temeljila na napačni uporabi materialnega prava. Materialno pravo - Zakon o prometnem davku, katerega napačno uporabo uveljavlja tožeča stranka, pa ne predstavlja pravne podlage za odločanja o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.