Jedro

V kolikor imajo vsa stanovanja v stavbi skupno odjemno mesto, kot je to v konkretnem primeru, stroški dobavljene toplotne energije za posamezno stanovanje niso odvisni zgolj od porabe v tem stanovanju, temveč tudi od porabe v drugih stanovanjih in skupnih prostorih, od lege stanovanja, različnih količnikov itd.. Zgolj določitev zneska, ki naj ga lastnik oziroma uporabnik stanovanja plača, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije, kot ga določa tretjih odstavek 25. člena SZ-1 in kot zmotno zatrjuje pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55989/2015 z dne 18. 5. 2015 v celoti v veljavi glede plačila zneska 88,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo stroške postopka v višini 352,71 EUR v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na peti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja glede skupnih obratovalnih stroškov ogrevanja. Stroški ogrevanja stanovanja na daljavo v večstanovanjski hiši s skupnim odjemnim mestom namreč ne predstavljajo skupnih obratovalnih stroškov, ampak gre za individualne obratovalne stroške, katerih dolžnik je izključno uporabnik oziroma najemnik stanovanja. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo glede izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sodba v postopkih v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, izhaja, da ima celotna stavba eno skupno odjemno mesto, ter da kljub individualnem obračunavanju stroškov dobave toplotne energije ni mogoč tudi individualni odjem za posamezno stanovanje. Kljub delilnikom v stanovanjih, namreč v primeru skupnega odjemnega mesta, ni mogoče natančno določiti porabljene toplotne energije za posamezno stanovanje. Delilniki služijo zgolj razdelitvi stroškov. Te pa razdeli upravnik v skladu s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik).

7. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje, po oceni sodišča druge stopnje, pravilno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena SZ-1 glede subsidiarne odgovornosti tožene stranke, ki višini in zapadlosti terjatve ni nasprotovala, med strankama pa je tudi nesporno, da je lastnica stanovanja na katerega se vtoževana terjatev nanaša. Glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje le še dodaja:

8. V kolikor imajo vsa stanovanja v stavbi skupno odjemno mesto, kot je to v konkretnem primeru, stroški dobavljene toplotne energije za posamezno stanovanje niso odvisni zgolj od porabe v tem stanovanju, temveč tudi od porabe v drugih stanovanjih in skupnih prostorih, od lege stanovanja, različnih količnikov itd.. Zgolj določitev zneska, ki naj ga lastnik oziroma uporabnik stanovanja plača, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije, kot ga določa tretjih odstavek 25. člena SZ-1 in kot zmotno zatrjuje pritožba. Vtoževani stroški predstavljajo zgolj delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe. Stroški ogrevanja na daljavo v stanovanju v večstanovanjski stavbi so tipičen primer skupnih obratovalnih stroškov po tretjem odstavku 25. člena SZ-1. Posameznih stanovanj namreč ni mogoče odklopiti od sistema ogrevanja. Če bi to bilo mogoče, bi se v stavbo dobavljena toplotna energija zaradi svoje specifičnosti še vedno izgubljala, tudi preko odklopljenega stanovanja. Prav tako bi se še vedno ogrevali skupni prostori večstanovanjske stavbe. Delilniki v stanovanjih pa služijo za razdelitev stroškov, ki jo naredi upravnik na način, določen v Pravilniku. Slednje pa je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točko 6 do 10 obrazložitve.

9. Nadalje nima prav pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je glede predpravdnega mnenja tožene stranke zavzelo stališče v 6. točki obrazložitve in pravilno zaključilo, da predpravdno mnenje predstavlja zgolj del trditvenega gradiva tožene stranke in ga sodišče prve stopnje pravilno ni obravnavalo kot dokaz. Sicer pa je opustitev izvedbe dokaza lahko le procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.

10. Sodišče druge stopnje, ki ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP.