Jedro

Če je izvršitev kazni prenešena v Republiko Slovenijo, je treba tudi v zvezi s pogojnim odpustom upoštevati slovenske predpise.

Izrek

Zahteva obsojenega B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.6.2007 ugotovilo, da je obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča Malmö z dne 26.8.2005, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča za Skane in Blekinge z dne 28.10.2005, ki je bila pravnomočna in izvršljiva dne 12.12.2005 bil obsojen po tretjem odstavku 6. člena švedskega Zakona o kazni za tihotapljenje, zaradi storitve kaznivega dejanja „veliko dejanje tihotapljenja mamil“, s čimer je glede na drugi odstavek 517. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Sodišče mu je izreklo glede na drugi odstavek 517. člena ZKP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 196. člena KZ kazen deset let zapora. Upoštevaje pravnomočno sodbo navedenega sodišča Švedske mu je po prvem odstavku 40. člena KZ izreklo stransko kazen izgona tujca iz države in sicer iz Kraljevine Švedske za čas desetih let. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu oziroma odvzem prostosti od 26.2.2005 od 12.50 ure dalje. V skladu s citirano pravnomočno sodbo švedskega sodišča in v skladu s četrtim odstavkom 196. člena slovenskega Kazenskega zakonika je obsojencu odvzelo zaseženo prepovedano drogo, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku pa je obsojenca zaradi plačilne nezmožnosti oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, to je stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki so nastali v zvezi s postopkom prenosa izvršitve kazenske sodbe tujega sodišča. Oprostilo ga je tudi plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.12.2007 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Konvencije o transferju obsojenih oseb iz prvega odstavka 11. člena točke A in B (Uradni list RS, št. 13/93). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je dejanska dolžina izrečene kazni za prestajanje s strani države izreka (Kraljevine Švedske) za tri leta in štiri mesece krajša, kot je navedena v sodbi države prestajanja (Republike Slovenije) ter ugotovi, da je raba drugega odstavka 196. člena KZ v tem primeru nepravilna oziroma prekoračena. Vrhovno sodišče naj se tudi opredeli glede višine kazni, če so za to podani zakonski pogoji.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču je obsojenčevo dejanje glede na ugotovitve švedskega sodišča pravilno opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Sodišče pa je tudi pravilno odločilo, da se obsojencu izreče kazen deset let zapora. Eventualnega predčasnega odpusta s prestajanja kazni ni mogoče upoštevati, ker je bila izvršitev prenešena v Republiko Slovenijo in se bo izvajala v skladu s slovenskimi predpisi.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu. Slednji v izjavi predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi nižjih sodišč in ju pozove, da upoštevata sodbo glede dolžine kazni zapora šestih let in osmih mesecev, s konkretno določenim datumom odpusta dne 28.10.2011, kot mu je bilo določeno v državi kaznovanja, Kraljevini Švedski, in ne kakor sta določili nižji sodišči v Celju z datumom odpusta dne 28.2.2015, kar pomeni za tri leta in štiri mesece višjo kazen oziroma daljše prestajanje kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da sta nižji sodišči z izpodbijano odločitvijo neutemeljeno upoštevali višino s strani švedskega sodišča izrečene kazni, ki jo je slednje znižalo za tri leta in štiri mesece. Prav tako graja kot nepravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja po slovenskem kazenskem zakonu. Glede na vsebino ovadbe, obtožbe in sodbe ni razvidno sodelovanje s komerkoli, ki bi lahko bil vodja, posrednik ali prevzemnik substanc. V ostalem opisuje svoj odnos do obravnavanega kaznivega dejanja ter omejene možnosti obrambe pred švedskim sodiščem in predlaga, da se Vrhovno sodišče opredeli glede višine izrečene kazni.

V določbah 517. člena ZKP je predpisan način izvršitve kazenske sodbe tujega sodišča. Po drugem odstavku tega člena izvrši domače sodišče pravnomočno sodbo glede sankcije, ki jo je izreklo tuje sodišče tako, da izreče sankcijo po kazenski zakonodaji Republike Slovenije. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je obsojencu bila s pravnomočno sodbo švedskega sodišča izrečena kazen deset let zapora, ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja velikega tihotapljenja mamil po tretjem odstavku 6. člena Zakona o tihotapljenju. Z izpodbijano sodbo sta nižji sodišči navedeno dejanje utemeljeno pravno opredelili kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena KZ. Iz spisu priložene sodbe švedskega sodišča sledi ugotovitev, da je bilo v potovanje vpletenih več oseb, slednje je razvidno tudi iz opisa, ki ga je podal obsojenec v zagovoru. Gre za opis poti, navedb oseb, ki so bile vpletene v prenašanje mamila. Na podlagi tega in ob upoštevanju narave tovrstne kriminalne dejavnosti, ki praviloma zahteva določeno organiziranost, je utemeljeno sklepanje izpodbijane pravnomočne sodbe, da ima obsojenčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora najmanj petih let. Sicer pa v dejanske ugotovitve in zaključke švedskega sodišča ni mogoče posegati.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega pred švedskim sodiščem, kaznivo dejanje tudi po slovenskem Kazenskem zakoniku. Izreklo mu je zaporno kazen v enaki višini, kot jo je izreklo tuje sodišče. Zato je sprejeta odločitev zakonita. Ni mogoče pritrditi obsojenčevemu stališču, da bi sodišče pri izreku kazni moralo upoštevati za tri leta in štiri mesece znižano kazen s strani švedskega sodišča. V sklepu o dolžini kazni (Kriminalvarden KVM Malmö Norr, zapor Malmö) je naveden kot prvi možni datum pogojne izpustitve 28.10.2011, to je datum dve tretjini prestane kazni. Gre le za možnost predčasne odpustitve s prestajanja kazni, ki je ni mogoče upoštevati na način, ki ga uveljavlja obsojenec v zahtevi. Izvršitev kazni je bila prenešena v Republiko Slovenijo in njeno izvajanje bo potekalo po slovenskih predpisih, ki jih je treba upoštevati tudi v zvezi s pogojnim odpustom. Sodišče je izreklo enako strogo kazen kot švedsko sodišče in v okviru določbe drugega odstavka 196. člena KZ predpisane kazni, kar kaže na njeno zakonitost. Zato tudi ni podlage za njeno spremembo, posebej ne z vidika presoje teže in okoliščin, ki sicer vplivajo na višino kazni (prvi in drugi odstavek 41. člena KZ).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenega B.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).