Jedro

Toženec ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka, ko je v prošnji za preklic naroka trdil, da je zanj udeležba na mednarodni konferenci obligatorna in bi odsotnost imela negativne posledice na nadaljnje poslovanje podjetja, saj ne gre za nepredvidljive in neodvrnljive (poslovne) razloge. Toženec v prošnji za preložitev ni navedel nobenega prepričljivega pojasnila, da je njegova udeležba na konferenci res nujna oziroma, kakšno škodo bi utrpel, če se je ne bi udeležil za ves čas, saj je šlo za dvodnevno konferenco. Navedba, da je njegova udeležba „obligatorna, saj je nujna sestavina komuniciranja in pogostitev poslovnih partnerjev ter sklepanje poslovnih dogovorov za naslednje leto“ je presplošna, da bi utemeljevala zaključek, da gre za upravičen izostanek z naroka. Pritožnik se pri tem ne more uspešno sklicevati na drugačno odločitev enega sodnika drugega sodišča, ki je v enakem primeru narok preložil, zato ne gre za neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse niti za arbitrarno oziroma samovoljno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101535/2013 z dne 19.6.2013 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 5.830,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2013 dalje in glede plačila 5.632,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2013 dalje in v tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi. V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi zaradi umika tožbe v ustreznem delu razveljavilo in v istem obsegu postopek ustavilo. Tožencu je naložilo še plačilo zneska 490,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2014 do plačila ter povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tekom postopka izpodbijal račune, ker niso bili izstavljeni v skladu s Pogodbo o sodelovanju pri izvajanju oglaševanja na drogovih javne razsvetljave Mestne občine X. Ni res, da so bile njegove pripombe glede nepravilnosti preveč pavšalne, da bi bile lahko upoštevne. Dejstvo je, da je osnova za račune v nasprotju s točko 9.6. sklenjene pogodbe, ki določa, da do sklenitve tripartitnih pogodb med pogodbenima partnerjema (pravdnima strankama) in starimi naročniki, le tem celotno storitev zaračunava toženec, tožnica pa bo za storitve teh naročnikov tožencu izstavila račun v višini 50 % vrednosti, ki se določi v skladu s točko 7.3. sklenjene pogodbe. Tožnik ves čas napačno obračunava 50 % vrednost, ker je ne obračunava v skladu s pogodbo, ampak na podlagi Cenika za izvajanje oglaševanja na obešankah v občini X, kar je v nasprotju s točko 9.6. sklenjene pogodbe. Treba je upoštevati vsa določila pogodbe, sodišče pa je v celoti prezrlo 9.6. točko Pogodbe in na podlagi 7.3. točke pogodbe napačno zaključilo, da je na podlagi te točke tožnik upravičen zaračunavati tožencu cene po ceniku. To bi bilo mogoče izključno v primeru, če toženec ne bi ravnal v skladu z določili 7.3. točke pogodbe, kar pa ne drži, saj je toženec v 15 delovnih dneh po uveljavitvi pogodbe dostavil na elektronski naslov tožnika tabelo s podatki o nameščenih obešankah na dan 1. 7. 2012, o vseh naročnikih, cenah in ročnostih sklenjenih poslov z vsemi naročniki. Pogodba nikjer ne daje pravne podlage, da bi tožnik zaračunaval cene po ceniku, če toženec ne sklene tripartitnih pogodb s starimi naročniki. Pravdni stranki sta se dogovorili za domnevo pravilnosti obračuna, če v 3 dneh ni pripomb nasprotne stranke na posredovani delitveni obračun. To pa ne pomeni, da takšna domneva ni izpodbojna in jo je toženec tudi jasno izpodbijal že z ugovorom zoper sklep o izvršbi ter kasneje v pravdi. Toženec je res pripoznal terjatev po drugem računu, vendar le z namenom podaljšanja roka plačila in v izogib nadaljnjim nevšečnostim, kot je ta pravdni postopek. Toženec ni imel možnosti izjave in zaslišanja, ker sodišče kljub njegovi prošnji neupravičeno ni preložilo naroka. Sodišče je oprlo sodbo na stališče, da toženec zatrjevanih ustnih dogovorov ni z ničemer izkazal. Toženec tega niti ni mogel, ker sodišče ni preložilo naroka in ga ni zaslišalo. Šlo je namreč za ustne dogovore in pisne listine ne obstajajo. Ker tripartitne pogodbe niso sklenjene, tožnik nima osnove za obračun na način, kot ga je izvedla.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 12. 6. 2012 sklenili pogodbo o sodelovanju(1) pri izvajanju oglaševanja na drogovih javne razsvetljave Mestne občine X (v nadaljevanju Pogodba). Sestavni del pogodbe je tudi cenik, po katerem bosta obračunavala svoje storitve naročnikom. Glede „starih“ naročnikov sta se dogovorila (točka 7.1.), da jih bo toženec v 30 dneh po uveljavitvi Pogodbe in sklenitvi poravnave med strankama in M. obvestil o dogovoru s tožnikom, najkasneje v 90 dneh pa jim posredoval v podpis nove pogodbe, v katerih bosta kot izvajalca navedeni obe pogodbeni (pravdni) stranki. Sklenitev novih pogodb je bila dogovorjena za bistveno sestavino pogodbe (7.4.). Za čas do sklenitve tripartitnih pogodb med pogodbenima strankama in starimi naročniki je v pogodbi dogovorjeno, da bo naročnikom celotno storitev zaračunaval toženec, tožnik pa bo za te storitve tožencu na podlagi medsebojnega delitvenega obračuna(2) izstavil račun v višini 50 % vrednosti celotne storitve (točka 9.6.).

6. Bistvo spora med strankama je v tem, da je tožnik po preteku 90 dnevnega roka za sklenitev tripartitnih pogodb, ki nesporno niso bile sklenjene, začel storitve tožencu zaračunavati po ceniku (po višjih cenah), toženec pa trdi, da je tak način v nasprotju s pogodbo, natančneje s točko 9.6. 7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pravilno opredelilo sporna dejstva med strankama in navedlo prepričljive in logične razloge za svojo odločitev. Nanje se pritožbeno sodišče tudi sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. V njih je že odgovorjeno na pritožbene navedbe, da je sodišče napačno razlagalo Pogodbo oziroma v njej dogovorjen način obračunavanja storitev.

8. Pritožbeno stališče, da bi imela tožnik pravico zaračunavati cene iz cenika le v primeru kršitve določbe 7.3. točke Pogodbe, je zmotno. Res je, da je le v omenjenem določilu izrecno zapisano, da se bo v primeru, če toženec ne bo ravnal v skladu z določbo te točke (to je, da bo v 15 dneh dostavil tožniku tabelo z vsemi podatki o obstoječih naročnikih, ki bo podlaga za medsebojen obračune), pri obračunu upoštevale cene po ceniku, ki je priloga Pogodbe. Celovita presoja pogodbe v povezavi z listinskimi dokazi pokaže, da je bil način obračunavanja, za katerega se zavzema toženec, dogovorjen le do sklenitve tripartitnih pogodb (točka 9.6.), kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da bi po sklenitvi teh pogodb nastopilo obračunavanje po ceniku. Ob tem je treba še dodati, da tožnik na sklenitev tripartitnih pogodb ni imel možnosti vplivati, saj je imel s starimi naročniki pogodbo sklenjeno (le) toženec. Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno izhajalo iz 7.3. točke Pogodbe ni utemeljen.

9. Očitana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo, ker je štelo, da toženec ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka. V prošnji za preklic naroka je toženec trdil, da je zanj udeležba na mednarodni Konferenci medijskih trendov S. obligatorna, saj je nujna sestavina komuniciranja in pogostitev poslovnih partnerjev ter sklepanje poslovnih dogovorov za naslednje leto, odsotnost pa bi imela negativne posledice na nadaljnje poslovanje podjetja. Stališče sodišča, da ne gre za nepredvidljive in neodvrnljive (poslovne) razloge je pravilno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec v prošnji za preložitev ni navedel nobenega prepričljivega pojasnila, da je njegova udeležba na konferenci res nujna oziroma, kakšno škodo bi utrpel, če se je ne bi udeležil za ves čas, saj je šlo za dvodnevno konferenco. Navedba, da je njegova udeležba „obligatorna, saj je nujna sestavina komuniciranja in pogostitev poslovnih partnerjev ter sklepanje poslovnih dogovorov za naslednje leto“ je presplošna, da bi utemeljevala zaključek, da gre za upravičen izostanek z naroka.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da mu ni bilo omogočeno enako varstvo pravic kot jih zagotavlja Ustava RS, ker je drugo sodišče v drugi zadevi na podlagi istega opravičila narok preložilo. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na drugačno odločitev enega sodnika drugega sodišča, ki je v enakem primeru narok preložil, zato ne gre za neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse niti za arbitrarno oziroma samovoljno odločitev, ki bi ustrezala pojmu kršitve pravice toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Iz uvodnih določb Pogodbe izhaja, da ima tožnik z Mestno občino X sklenjeno pogodbo o izvajanju koncesijske dejavnosti, da pa je na dan 12. 6. 2012 toženec dejanski izvajalec koncesijske dejavnosti za izvajanje oglaševanja na drogovih javne razsvetljave. Glede izvajanja koncesije sta bila sprožena spora pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu.

Op. št. (2): Ki bodo pripravljeni na podlagi tabele s podatki o nameščenih obešankah na dan 1. 7. 2012, o vseh naročnikih, cenah in ročnosti sklenjenih poslov s „starimi“ naročniki.