Jedro

Nestrinjanje stranke s postopanjem in z odločitvami uradne osebe sami po sebi niso izločitveni razlog, pač pa so to lahko razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih v zvezi s pravnimi sredstvi.

Z izpodbijano odločbo so dovoljeni zgolj posegi na zemljišču prizadete stranke. V kolikor bo dejansko prišlo tudi do posegov na tožnikovo zemljišče, pa je to stvar inšpekcijskih oziroma drugih, za to predvidenih sodnih postopkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. iz … (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo novega opornega zidu na parceli št. 613/7 k.o. …, po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga sestavljajo v nadaljevanju navedeni načrti in elaborati ter pod ostalimi pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se predmetna gradnja nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu za območje T6-2 - Obrtna cona Trebnje (Skupščinski Dolenjski list 10/89 s spremembami, v nadaljevanju Odlok), ki v 4.a členu pri zunanji ureditvi med drugim določa, da je treba obstoječo konfiguracijo terena na obravnavanem območju zaradi prevelikih naklonov urediti v platoje, kateri se med seboj ločujejo z opornim zidom ali brežino. Oporni zidovi so predvideni kot armirano betonski, polni in reliefno obdelani. Predmetni poseg izpolnjuje pogoje za gradnjo iz 4.a člena Odloka. Ker Odlok odmikov pri gradnji opornih zidov ne določa, saj gre za razmejevanje parcel in ureditev parcel v platoje, je gradnja predmetnega opornega zidu po meji parcele, s tem da je peta zidu na notranji meji parcele in sega v investitorjevo zemljišče, dopustna. Ugotavlja še, da iz projekta izhaja, da pri gradnji ne bo prišlo do posegov v zemljišče tožnika, zato mora biti oporni zid tudi tako izveden.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je zmotno stališče tožnika, da ker iz določbe 68. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izhaja, da je v izreku gradbenega dovoljenja treba navesti tudi odmike, da ničelni odmik ni možen. Pojasnjuje, da ZGO-1 v tem delu rešuje zgolj postopkovna vprašanja in v odnosu do določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na specialen način ureja vsebino gradbenega dovoljenja kot odločbe. Nikakor pa s tem vsebinsko ne posega na področje urejanja prostora, ki je v pristojnosti vsake posamezne lokalne skupnosti preko določil prostorskih aktov, sprejetih po predpisanem postopku in s predpisano vsebino. Iz istega razloga je nepomembno tudi tožnikovo sklicevanje na določbo 8. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki določa zgolj, na kakšen način se opravi preveritev, ali so izpolnjene zahteve glede odmika od sosednjih zemljišč pri gradnji nezahtevnih in enostavnih objektov. Navedeno namreč ne pomeni, da ničelni odmik že na podlagi zakonskih določil ni možen. Navedena določila predstavljajo zgolj način odmere odmika. Pritrjuje investitorju, da zgolj dejstvo, da je neka uradna oseba že vodila določen postopek, ne vzbuja doma v njeno nepristranskost. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zadevi odločala uradna oseba, za katero je predlagal izločitev. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil njegovo pritožbo kljub temu, da o pritožbi zoper sklep o izločitvi še ni bilo odločeno. Nadalje navaja, da so bila pri izdaji gradbenega dovoljenja napačno uporabljena določila Uredbe in Odloka. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano tudi v nasprotju z 68. členom ZGO-1, ki določa, da mora izrek gradbenega dovoljenja vsebovati tudi navedbo o odmiku nameravane gradnje od meje sosednjih zemljišč, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih. Ker ZGO-1 zahteva navedbo odmikov, tožnik sklepa, da gradnja do parcelne meje za zahtevne in manj zahtevne objekte brez ustreznega odmika ni dovoljena. Meni, da če bi bila gradnja na parcelni meji dopustna in bi bil dovoljen ničelni odmik opornega zidu od sosednjih parcelnih mej, bi moralo biti to v Uredbi določeno, kot je določeno za ograje. Da gradnja na parcelni meji ni mogoča, pa izhaja tudi iz tretje alineje točke B) četrtega odstavka 4.a člena Odloka, ki določa, da je pri vseh objektih predvidena ograja. Poudarja, da je glede na obseg dovoljene gradnje opornega zidu nemogoče, da prizadeta stranka pri gradnji ne bi posegla na njegovo zemljišče. Nameravani način gradnje namreč ne omogoča, da bi območje gradbišča potekalo izključno do parcelne meje, kot to zmotno ugotavlja toženka. Poleg tega je predmetni objekt treba vzdrževati, prizadeta stranka pa tega ne bo mogla, ne da bi posegla v parcelo tožnika. Opozarja še, da parcela 542/1 k.o. … ne predstavlja zgolj platoja, temveč gre v naravi dejansko za dovozno cesto za tovorna vozila. Predlaga, naj Upravno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločba pa zakonita. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov z obrestmi.

Tožnik v pripravljalni vlogi glede zavrnitve zahteve za izločitev uradne osebe navaja, da se ne strinja s stališčem toženke, da tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da naj bi bil razlog nepristranskosti podan iz razloga, ker je ista uradna oseba enkrat že obravnavala zahtevek in da dejstvo, da je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja voden hitro, ne vzbuja dvom v nepristranskost niti v to, ali je odločitev uradne osebe v konkretnem postopku pravilna in na zakonu utemeljena. Takšno obrazložitev ocenjuje kot splošno in nekonkretizirano in meni, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je tudi ne da preizkusiti. Navaja razloge, zakaj meni, da je uradna oseba, ki je odločala v tem upravnem postopku, ravnala pristransko.

Prizadeta stranka v pripravljalni vlogi odgovarja, da so razlogi za zavrnitev zahteve za izločitev uradne osebe prepričljivo navedeni v obrazložitvah odločb upravnega organa prve in druge stopnje, ki se nanašata na zahtevo za izločitev uradne osebe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država, zastopa pa jo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Čeprav je tožnik kot toženko poleg Republike Slovenije navedel še Upravno enoto Trebnje, ki je njen organ, je sodišče zato štelo, da je bilo zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1. Po prvem odstavku 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Po drugem odstavku navedenega člena uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati.

Druge okoliščine, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, so npr. prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, življenje s stranko v zunajzakonski skupnosti, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradne oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec itd (Androjna/Kerševan, Upravno procesno pravo, GV, Ljubljana 2006, str. 155) Iz tožbe in upravnih spisov izhaja, da je tožnik med postopkom na podlagi drugega 37. člena ZUP zahteval izločitev pooblaščene uradne osebe, ki je vodila postopek in da je bila ta njegova zahteva s sklepom prvostopenjskega upravnega organa z dne 27. 2. 2012 zavrnjena. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 18. 7. 2012 zavrnjena.

Ker v zadevi ni sporno, da je bila tožnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe z odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 18. 7. 2012 zavrnjena, dejstvo, da je drugostopenjski upravni organ odločil o pritožbi zoper izpodbijano odločbo pred odločitvijo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev ni takšna kršitev določb postopka, ki bi vplivala na odločitev.

Ker je drugostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa o izločitvi z dne 27. 2. 2012 šele z odločbo z dne 18. 7. 2012, torej po tem, ko je tožniku potekel rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, je sodišče tožnika s pozivom z dne 6. 12. 2012 pozvalo, naj navede še morebitne razloge v zvezi z dokončno odločitvijo o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev uradne osebe.

Sodišče pritrjuje stališču toženke, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe, ki je vodila predmetni postopek. Iz upravnih spisov in prilog, ki jih je v spis vložil tožnik, je razvidno, da je tožnik predlagal izločitev uradne osebe, ker naj bi v prvem odločanju uporabila določilo Uredbe, ki se nanaša na ograjo, kljub temu, da se je zahtevek nanašal na podporni zid in ker naj bi v novem postopku ponovno odločala. S temi ugovori pa tudi po presoji sodišča ni izkazal razlogov, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost uradne osebe v smislu 37. člena ZUP, ampak je izrazil nestrinjanje z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe. Upravnosodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da nestrinjanje stranke s postopanjem in z odločitvami uradne osebe sami po sebi niso izločitveni razlog, pač pa so to lahko razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih v zvezi s pravnimi sredstvi.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo gradnjo opornega zidu na parcelni meji, ki naj ne bi bila dovoljena.

V zadevi ni sporno, da leži zemljišče nameravane gradnje v obrtni coni Trebnje, ki se ureja z Odlokom. Odlok v 4.a členu pri zunanji ureditvi med drugim določa, da je treba na obravnavanem območju obstoječo konfiguracijo terena zaradi prevelikih naklonov urediti v platoje, ki se med seboj ločujejo z opornim zidom ali brežino. Oporni zidovi so predvideni kot armiranobetonski, polni in reliefno obdelani.

Prav tako ni sporno, da Odlok odmikov od sosednjih zemljišč pri gradnji opornih zidov ne določa. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, da je gradnja opornega zidu ob parcelni meji z zemljiščem tožnika, s tem, da v celoti poteka po zemljišču prizadete stranke, dopustna. Določilo iz tretje alineje četrtega odstavka točke B) 4.a člena Odloka o predvideni postavitvi ograj pri vseh objektih, na katerega se sklicuje tožnik, se na oporne zidove ne nanaša. Iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi odločbe navedel upravni organ druge stopnje, je zmotno stališče tožnika, da ker iz 68. člena ZGO-1 izhaja, da je v izreku gradbenega dovoljenja treba navesti tudi odmike, ničelni odmik ni možen, in da bi moral biti v Uredbi ničelni odmik opornega zidu od sosednjih parcelnih mej izrecno določen kot dopusten. Sodišče tem razlogom sledi in svojih ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Na ugovore, ki se nanašajo na posege na tožnikovo zemljišče v času izvajanja del in vzdrževanja opornega zidu pa sodišče odgovarja, da se z izpodbijano odločbo dovoljeni zgolj posegi na zemljišču prizadete stranke. V kolikor pa bo dejansko prišlo tudi do posegov na tožnikovo zemljišče, pa je to stvar inšpekcijskih oziroma drugih, za to predvidenih sodnih postopkov.

Ker je predmet izpodbijane odločbe zgolj oporni zid, namembnost „platoja“ ne more vplivati na odločitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.