Jedro

Pravilna je sicer ugotovitev, da je delodajalčeva odgovornost posebna odgovornost za drugega. Toda to pomeni le, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tako, kot če bi jo sam storil (smiselna uporaba 1. odstavka 170. člena in 1. odstavka 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Nogomet kot športna igra pa sam po sebi ni nevarna dejavnost. Zato organizator nogometne igre, v obravnavanem sporu delodajalec, ne odgovarja objektivno za škodo, ki med igro nogometa nastane s tem, ko en udeleženec igre povzroči škodo drugemu udeležencu igre. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do poškodbe na neravnem asfaltnem terenu, sama po sebi ne ustvarja objektivne odgovornosti. Morebitna povečana nevarnost igre na takšnem igrišču bi morala biti v vzročni zvezi s škodo. Toda sodišči sta ugotovili, da je do poškodbe prišlo zaradi brce drugega igralca med igro, ki ji je šele nato sledil padec.

Delodajalec krivdno odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri igri nogometa drugemu delavcu (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba.

Dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal kot je treba, nosi delodajalec, torej tožena stranka. Tožena stranka ne bi bila odgovorna za nastalo škodo, če bi zatrjevala in dokazala, da se je njen delavec (soigralec) med igro nogometa obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik oziroma, če je šlo za igralca, ki sicer ni športnik, da se je obnašal tako, kot je pri igri nogometa med rekreacijo v danih okoliščinah normalno (skrbnost povprečnega človeka). Brcanje soigralca med igro nogometa ni v skladu s pravili nogometne igre, pa tudi ne v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je pretrpel 30.9.1991 je prisodilo odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sicer tako, da je tožniku za prestane telesne bolečine prisojeno odškodnino zvišalo na 800.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa znižalo od zneska 2.500.000,00 SIT na 2.000.000,00 SIT. Odločitev je imela za posledico, da je končni seštevek odškodnine, ki je bil prisojen na prvi stopnji, ostal enak. V ostalem je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. V reviziji trdi, da je zmotna materialnopravna presoja drugostopnega sodišča, ki je prevzelo pravno kvalifikacijo prvostopnega sodišča, da je igranje nogometa nevarna dejavnost. Tožena stranka trdi, da igranje nogometa, če se izvaja pravilno, ni nevarno, razen če so v zvezi s to igro podani kakšni nevarni elementi. Meni, da bi bil nogomet v konkretnem primeru lahko nevarna dejavnost le, če bi prišlo v zvezi z njim do kršitev pravil igre. Sodišči sta izhajali iz nasprotnih stališč in zato nista ugotavljali, ali so bila pri obravnavani igri kršena pravila igre in v kakšni meri bi bil morebiti tudi tožnik soodgovoren za škodo. S tem pa je po mnenju tožene stranke sporno razmerje sodišče napačno pravno kvalificiralo. Sodišči se tudi nista ukvarjali z možnimi ekskulpacijskimi razlogi, ki jih vnaprej ni mogoče izključiti. To velja tako za vprašanje, ali je tožnik s tem, ko je igral poškodovan, tudi sam z možnim počasnejšim odzivom na igro, pripomogel k nastanku škode in bi bila lahko ugotovljena deljena odgovornost. Povsem mogoče je tudi, da je škodni dogodek nastal zaradi izključne krivde soigralca v zvezi s kršitvijo pravil igre, kar tudi izključuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Prispevek tožnika k nastanku škode pa bi bilo, po mnenju tožene stranke, izpostaviti tudi s tem, da je tožnik, ker je bil že prej poškodovan v celoti, na lastni riziko ponovno igral nogomet. Glede samega igranja nogometa tožena stranka meni, da so častniki sicer brez dvoma dolžni vzdrževati dobro kondicijo, ni pa nujno, da to dosežejo le z igro nogometa. Tožnik bi se lahko glede na njegovo prejšnjo poškodbo odločil za drugo obliko dejavnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni predmet revizijskega preizkusa zaradi izrecne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP. Zaradi tega tudi ni dovoljeno šele v reviziji načenjati novih dejanskih vprašanj, ki jih stranka, ki revizijo vlaga, ni zatrjevala ali dokazovala pred prvostopnim in drugostopnim sodiščem. Morebitne nove dejanske okoliščine je v revizijskem postopku dovoljeno zatrjevati le v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (387. člen ZPP), ki pa jih tožena stranka v reviziji ne uveljavlja. Nekorektno pa je v reviziji ponovno odpirati vprašanja, ki sta jih stranki med postopkom šteli za nesporna (l. št. 70 spisa).

Pravno odločilne okoliščine, na katerih sta sodišči prve stopnje gradili svojo odločitev, so naslednje: - škoda je tožniku nastala dne 30.9.1991 pri igri nogometa (torej ne prej in ne pozneje), - igra nogometa je bila obvezna (ukaz nadrejenega častnika) in del delovnih dolžnosti tožnika kot častnika slovenske vojske, - tožnika je med igro poškodoval soigralec (prav tako v delovnem razmerju s toženo stranko) s tem, da ga je brcnil v koleno.

Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči ugotovili, da je škoda nastala na delu oziroma v zvezi z delom, ter da je tožena stranka tožniku zanjo odgovorna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev sicer pravilna, vendar pa ne soglaša v celoti z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče odgovornost utemeljilo, drugostopno sodišče pa njegovo presojo sprejelo kot pravilno.

Pravilna je sicer ugotovitev, da je delodajalčeva odgovornost posebna odgovornost za drugega. Toda to pomeni le, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tako, kot če bi jo sam storil (smiselna uporaba 1. odstavka 170. člena in 1. odstavka 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Nogomet kot športna igra pa sam po sebi ni nevarna dejavnost. Zato organizator nogometne igre, v obravnavanem sporu delodajalec, ne odgovarja objektivno za škodo, ki med igro nogometa nastane s tem, ko en udeleženec igre povzroči škodo drugemu udeležencu igre. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do poškodbe na neravnem asfaltnem terenu, sama po sebi ne ustvarja objektivne odgovornosti. Morebitna povečana nevarnost igre na takšnem igrišču bi morala biti v vzročni zvezi s škodo. Toda sodišči sta ugotovili, da je do poškodbe prišlo zaradi brce drugega igralca med igro, ki ji je šele nato sledil padec.

Delodajalec zato krivdno odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri igri nogometa drugemu delavcu (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba.

Dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal kot je treba, nosi delodajalec, torej tožena stranka. Tožena stranka ne bi bila odgovorna za nastalo škodo, če bi zatrjevala in dokazala, da se je njen delavec (soigralec) med igro nogometa obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik oziroma, če je šlo za igralca, ki sicer ni športnik, da se je obnašal tako, kot je pri igri nogometa med rekreacijo v danih okoliščinah normalno (skrbnost povprečnega človeka). Brcanje soigralca med igro nogometa ni v skladu s pravili nogometne igre, pa tudi ne v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko. Tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do ravnanja, ki je še v okviru običajnih ravnanj na nogometnem igrišču in da je soigralec pravila igre sicer spoštoval, da pa so morebitne posebne (konkretno dane) okoliščine pripeljale do neljubega dogodka. Med igro namreč tudi pri normalni skrbnosti vseh udeleženih lahko pride do poškodb. Ker je tožnik vse elemente odškodninskega razmerja, ki jih je moral dokazati, tudi dokazal (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza), tožena stranka pa ne (da je povzročitelj škode v danih okoliščinah ravnal kot je treba), je za škodo odgovorna. Sicer pa tožena stranka v reviziji celo trdi, da bi bila objektivno odgovorna, če je škoda nastala zaradi kršitve pravil igre.

Na trditve v reviziji, kot so "povsem mogoče je tudi", da je škodni dogodek nastal zaradi izključne krivde soigralca v zvezi s kršitvijo pravil igre, da se sodišči nista ukvarjali z "možnimi ekskulpacijskimi razlogi, ki jih vnaprej ni mogoče izključiti", revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Pač pa je treba poudariti, da so takšne revizijske trditve nekorektne, saj s pavšalnimi pogojniki ni mogoče resno izpodbijati pravnomočne sodne odločbe.

Tožena stranka v reviziji ne izpodbija višine prisojene odškodnine. Zato se je revizijsko sodišče z njo ukvarjalo le v okviru materialnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP in 200. in 203. člen člen ZOR). Uradni preizkus ne terja drugačne odločitve. Tožena stranka bi morala višino odškodnine argumentirano izpodbijati.

Ker torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).