Jedro

Tožena stranka - delodajalec - ni izvedla postopka za ugotavljanje, da delo tožnikov trajno ni potrebno po določbah ZDR (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91). Tožniki so se upokojili na lastno željo po določbi 24. člena takrat (1990 in 1991) veljavnega ZPIZ (Uradni list SRS in SR, št. 27/83 do 10/91). Tožniki zato ne morejo uspešno zahtevati, da jim tožena stranka dokupi zavarovalno dobo po določbah ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki v letu 1990 (prav: pa tudi v letu 1991) sami in brez obljub tožene stranke, da jim bo dokupila zavarovalno dobo, pri takratni Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavili zahtevke za priznanje predčasne starostne pokojnine. Za tožnike pri toženi stranki na podlagi 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, v nadaljevanju: ZDR) ni bilo ugotovljeno, da njihovo delo trajno ni potrebno. Tožena stranka v zvezi s tem ni sprejela nobenih sklepov. Tožniki so bili upokojeni pred sprejemom sanacijskega programa in torej pred določitvijo delavcev, katerih delo trajno ni potrebno. Sodišče prve stopnje je zaradi tako ugotovljenega dejanskega stanja zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov na dokup zavarovalne dobe.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnikov, ker je ugotovilo, da pomanjkanje prostora v dvorani za obravnave, zaradi česar na glavni obravnavi niso bili prisotni vsi tožniki, ni bistvena kršitev postopka.

Tožniki so se upokojili na lastno željo na podlagi 24. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 10/91, v nadaljevanju: ZPIZ). Ni pravne podlage za obveznost tožene stranke za dokup zavarovalne dobe. Ni dokazov, da bi bil pri toženi stranki izveden postopek za ugotavljanje, da delo tožnikov trajno ni potrebno. Le na podlagi takšnega postopka bi tožniki imeli pravice po drugem odstavku 35. člena ZDR (tudi Ur. list RS, št. 5/91, 71/93).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožniki vložili pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Višjemu sodišču v novo sojenje.

Navajali so, da so bile bistveno kršene določbe postopka, ker vsem tožnikom ni bilo omogočeno sodelovati na glavni obravnavi.

Tožniki niso bili opozorjeni na različne možnosti, ki jih daje 33. člen ZDR, zaradi česar so bili v neenakopravnem položaju v razmerju do drugih delavcev.

Program ugotavljanja delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, je tožena stranka že izvajala, čeprav formalno ni bil sprejet. Tožniki so bili zavedeni, ker niso bili opozorjeni na druge možnosti upokojitve.

Zaradi tega je bila kršena njihova ustavna pravica enakosti pred zakonom.

Delavci tožene stranke so tožnikom obljubljali pomoč pri upokojevanju.

Tožniki so dne 16. in 19.4. tega leta vložili dopolnitvi revizije, ki pa ju revizijsko sodišče zaradi določbe prvega odstavka 382. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) ni upoštevalo, ker sta bili vloženi več kot trideset dni po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje njihovemu zastopniku.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je na podlagi 382. in 385. člena ZPP/77 dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v navedenih določbah izrecno določeni. Revident zato mora v reviziji navesti, katere revizijske razloge uveljavlja, in jih tudi utemeljiti.

Revizijsko sodišče je na podlagi 386. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Takšne kršitve ni ugotovilo.

Trditve v reviziji, da je bil postopek bistveno kršen zato, ker bi naj bilo nekaterim tožnikom zaradi pomanjkanja prostora v dvorani, onemogočeno sodelovanje na glavni obravnavi, je zavrnilo že sodišče druge stopnje. To bi sicer lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vendar je bilo ugotovljeno, da odsotnost nekaterih tožnikov ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP/77. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Prvo besedilo ZDR (Uradni list RS, št. 14/90), ki se nanaša na pravice delavcev, katerih delo postane v organizaciji oziroma pri delodajalcu nepotrebno, je veljalo do 16.2.1991, ko je začela veljati novela ZDR (Uradni list RS, št. 5/91). Z njo je bilo spremenjeno III. poglavje zakona, ki je dobilo naslov: Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, sprejelo pa sodišče druge stopnje, nanje pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), izhaja, da tožena stranka ni izvedla postopka po prej (do 16.2.1991) veljavnih določbah 29. do 36. člena ZDR, pa tudi ne po določbah novega III. poglavja ZDR iz leta 1991. Pristojni organ tožene stranke ni ugotovil, da je delo tožnikov postalo trajno nepotrebno, program razreševanja presežkov delavcev ni bil sprejet, delavski svet in sindikat v postopku nista sodelovala, individualni sklepi o ugotovitvi, da delo delavcev trajno ni potrebno in o prenehanju delovnega razmerja, niso bili izdani. Postopek ni bil izveden tudi po Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Tožniki nasproti trditvam tožene stranke in dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje niso postavili nasprotnih trditev in tudi niso predlagali dokazov, ki bi dokazovali nasprotno. Ker so se tožniki upokojili na lastno pobudo in željo, niso nastale obveznosti tožene stranke, ki so bile določene v tretji alinei prvega odstavka 33. člena ZDR (Ur.l. RS št. 14/90) - dokup zavarovalne dobe, in tudi ne obveznosti, ki jih določa drugi odstavek 36. d člena ZDR (Ur.l. RS, št. 5/91) - dokup zavarovalne dobe.

Navedb tožnikov v reviziji, ki se nanašajo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (opozorila tožnikov o možnostih po 33. členu ZDR, izvajanje programa o ugotovitvah o trajno nepotrebnem delu delavcev, pomoč pri upokojevanju), revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker v reviziji ni dovoljeno uveljavljati revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Te trditve pa za odločitev tudi niso pomembne.

Ker ni bil izveden postopek ugotavljanja, da delo tožnikov trajno ni potrebno, revizijske navedbe, da so bili tožniki v neenakopravnem položaju in da ni bilo upoštevano načelo enakosti pred zakonom, za odločitev niso pomembne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.