Jedro

Iz sodne prakse je mogoče povzeti naslednja izhodišča za odločanje: (1) zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve; (2) solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve (korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja), in je odvisna od objektivnih okoliščin in vsakokratnih ravnanj strank, presojanih v luči temeljnih načel, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij in načel mirnega reševanja sporov ter vestnosti in poštenja; (3) med skrajnima položajema, ko solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža oziroma ko drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, je vrsta vmesnih položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od konkretnih okoliščin obravnavanega primera; (4) v primeru, ko je souporaba solastne nepremičnine dejansko onemogočena, prikrajšanemu solastniku za utemeljenost obogatitvenega zahtevka ni treba predhodno postaviti zahteve za souporabo ali delitev nepremičnine.

Za odmero nadomestila je relevantna potencialna (hipotetična) korist, torej korist, ki bi jo obogateni lahko dosegel, pa je zaradi lastnih opustitev ni. Toženec tožnici dolguje uporabnino tudi za poslovni prostor na Y., čeprav ga dejansko ni uporabljal (ni koristil oziroma oddajal). Kot nedobroverni posestnik ji uporabnino dolguje zgolj na temelju neupravičene posesti (poslovni prostor je imel pod ključem). Toženec je s tem, ko je tožnici onemogočil uporabo, nase prevzel tveganje, da mu poslovni prostor morda ne bo prinesel koristi. Uporabnino za potencialno koriščenje nepremičnine je res mogoče prisoditi le v primeru, če je nepremičnina dejansko primerna za uporabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice do toženca: a) 850 EUR mesečno za čas od oktobra 2012 do 31. 1. 2016, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; b) 850 EUR mesečno za čas od februarja 2016 do 30. 9. 2017, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; c) 850 EUR mesečno za čas od oktobra 2017 do 31. 5. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; d) 850 EUR mesečno za čas od junija 2018 do 30. 9. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; e) 645 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2020 do 7. 10. 2021, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; f) 6.230,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 dalje do plačila; g) 293,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 dalje do plačila; e)1 1.597,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2021 dalje do plačila (točka I izreka), (2) ugotovilo, da obstaja terjatev toženca do tožnice v višini 683,40 EUR in 668,17 EUR, ter da ne obstaja terjatev toženca do tožnice v višini 4.500 EUR in 19.905,98 EUR (točka II izreka), (3) ugotovilo pobot terjatev iz točk I/a, I/b in I/c izreka s terjatvami iz točke II izreka do višine 1.351,57 EUR, (4) tožencu naložilo, da tožnici plača: a) 36.571,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila; b) 17.005,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 do plačila; c) 6.014,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2018 do plačila; d) 850 EUR mesečno za čas od junija 2018 do 30. 9. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; e) 645 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2020 do 7. 10. 2021, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne v koledarskem mesecu za vsak pretekli koledarski mesec, do plačila; f) 6.230,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 dalje do plačila; g) 293,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 dalje do plačila; e)2 1.597,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2021 dalje do plačila (točka IV izreka, 1. odstavek), v presežku, to je za plačilo 1.351,57 EUR, 194,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2021 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti nad višino zahtevka, kot je ugotovljen v točkah I/a in I/b izreka sodbe, in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.597,88 EUR za čas od 23. 2. do vključno 25. 2. 2021, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka, 2. odstavek), (5) zavrglo pobotni ugovor tožnice do toženca za plačilo 6.230,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 dalje do plačila (točka V izreka), ter (6) tožencu naložilo, da tožnici povrne 90 % njenih pravdnih stroškov, tožnici pa je naložilo, da tožencu povrne 10 % njegovih pravdnih stroškov (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.3 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih v stroškovno breme tožnice.

Toženec sodišču očita, da pri odločanju ni upoštevalo, da je solastnik upravičen do uporabnine le, če ni privolil v prikrajšanje. Če se je iz solastnega stanovanja izselil prostovoljno, nima pravice terjati uporabnine od solastnika, ki stanovanje uporablja. Sodišče je dogovor pravdnih strank iz leta 2003 presojalo zgolj kot dogovor o delitvi skupnega premoženja, ne pa tudi kot dogovor o načinu uporabe nepremičnin. Če je tožnica menila, da je dogovor obremenjen z napakami volje, bi ga morala izpodbijati v posebnem postopku. Sodišče izpovedi tožnice ni dokazno ocenilo. Pavšalno ji je sledilo, čeprav tožnica ni znala pojasniti kako in kdaj je od toženca zahtevala prepustitev posesti (ključev). Napačna je tudi dokazna ocena toženčevega dopisa z dne 3. 6. 2010. Tožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da je toženca pozvala k plačilu uporabnine, oziroma da je predlagala drugačen način izvrševanja posesti na skupnih nepremičninah. Izpovedala je celo, da toženca pred letom 2017 ni pisno pozvala k izročitvi ključev. Zgolj „grožnja“, da bo zahtevala uporabnino, ne zadostuje, posebej zato, ker dogovor iz leta 2003 ni bil razveljavljen. Nepravilno je stališče, da tožnica zaradi toženčevega psihičnega nasilja po zaključku premoženjske pravde ni bila dolžna ponovno zahtevati, da ji toženec prepusti uporabo nepremičnin. Takšno stališče bi pomenilo, da bi ji moral toženec ponuditi souporabo, ali pa plačati uporabnino. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženec preživel več srčnih infarktov in da komaj hodi. Zoper njega se ni vodil noben postopek zaradi storitve kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja. Tožnica, ki je zoper toženca sprožila premoženjsko pravdo in obravnavani spor, ter se udeleževala obravnav in mediacij, se toženca ne boji. Tožnica je bila do leta 2017 povsem pasivna. Lahko bi zahtevala sodno odločitev o uporabi solastnine ali razdružitev solastnine, pa ni. Ker je trdila, da dogovor s tožencem ni mogoč, bi se od nje pričakovalo, da ustrezno reagira, sicer se bo štelo, da je privolila v svoje prikrajšanje. Sodišče se sklicuje na primere iz sodne prakse (II Ips 328/2016, II Ips 196/2015, II Ips 90/2017), v katerih je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v tej zadevi. Tožnica stanovanja in poslovnih prostorov ni zapustila zaradi toženčevega nasilja, temveč zaradi razpada njune življenjske skupnosti. Toženec tožnice ni samovoljno izključil od uporabe skupnih nepremičnin.

Toženec je v odgovoru na tožbo in četrti pripravljalni vlogi prerekal trditev o uporabi enega poslovnega prostora na X. in Y. (majhen lokal), zato je sodišče napačno štelo, da gre za neprerekano dejstvo. Toženec ne uporablja poslovnega prostora na Y., v njem tudi nima svojih stvari.

Uporabnina je deljiva denarna obveznost. Stanovanje poleg toženca uporabljata še dve osebi. Obogateni sta torej oni dve, zato toženec glede dela uporabnine, ki odpade na njiju, ni pasivno legitimiran.

Nepravilno je stališče, da se višina najemnine določa glede na cene ob izdaji sodbe. Toženec je podal trditve o tem, da so se cene najemnin v obdobju od 2012 do 2021 močno zvišale (to je tudi splošno znano dejstvo). Sodišče je s tem, ko je prikrajšanje enačilo z višino najemnine v obdobju ob zaključku obravnave, ne z višino najemnine po posameznih letih, nepravilno uporabilo materialno pravo. Ocene izvedenca, da bi bil ob upoštevanju revalorizacije in inflacije rezultat isti, ni mogoče preveriti, saj je ne podpira noben izračun. Izvedenec pri določitvi višine najemnine ni upošteval, da je majhen poslovni prostor v slabem stanju in potreben prenove. Višino najemnine bi moral izračunati glede na dejansko, ne hipotetično stanje nepremičnine. Nepravilen je tudi obračun stroškov vlaganja v višini 1 %. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je upošteval vrednost nepremičnin po stroškovni metodi, ne po metodi tržnih cen. Če je najemnino izračunal po metodi primerljivih transakcij, bi moral biti tudi odbitek izračunan glede na tržno vrednost nepremičnin.

Sodišče je tožencu nepravilno naložilo plačilo vseh obratovalnih stroškov. Da izvirajo iz rabe stvar, velja le glede variabilnega dela, ne pa tudi glede fiksnega dela teh stroškov.

Nepravilna je tudi odločitev o toženčevem pobotnem ugovoru. Tožnica bi bila v primeru, da ne bi plačala nobenih stroškov za nepremičnine, prejela pa bi tržno najemnino, neupravičeno obogatena. Do poziva na izročitev ključev 25. 5. 2017 je privolila v svoje prikrajšanje, zato tožencu dolguje polovico stroškov. Tožnica ni konkretizirano nasprotovala zneskom za obnovitvena dela. Če je sodišče štelo, da je njegov zahtevek pomanjkljiv, bi moralo toženca v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj dopolni navedbe.

Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni jasno pojasnjeno, kaj posamezni zneski iz izreka sodbe predstavljajo. Tožnica glede vtoževanega zneska 51.000 EUR ni podala konkretne trditvene podlage. Nepravilna je tudi odločitev o obrestih, saj toženec ni mogel priti v zamudo pred prejemom tožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot solastnica spornih nepremičnin (stanovanja na Z. in treh poslovnih prostorov na V. in Y.) zoper toženca, bivšega zakonca, uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine (850 EUR na mesec za obdobje od oktobra 2012 do vključno septembra 2020 in 645 EUR na mesec od oktobra 2020 dalje) in povrnitev stroškov (slednje zgolj v zvezi s poslovnim prostorom na Y.). Toženec se brani z ugovorom, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ter s pobotnimi ugovori.

6. Odločitev o zahtevku za plačilo uporabnine ima materialnopravno podlago v določbi o nadomestilu za neupravičeno uporabo tuje stvari (198. člen v zvezi z 190. členom OZ4) ter, ker gre za zahtevek solastnice zoper solastnika, v določbi prvega odstavka 66. člena SPZ5, skladno s katero ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Iz sodne prakse6 je mogoče povzeti naslednja izhodišča za odločanje: (1) zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve; (2) solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve (korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja), in je odvisna od objektivnih okoliščin in vsakokratnih ravnanj strank, presojanih v luči temeljnih načel, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij in načel mirnega reševanja sporov ter vestnosti in poštenja; (3) med skrajnima položajema, ko solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža oziroma ko drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, je vrsta vmesnih položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od konkretnih okoliščin obravnavanega primera; (4) v primeru, ko je souporaba solastne nepremičnine dejansko onemogočena, prikrajšanemu solastniku za utemeljenost obogatitvenega zahtevka ni treba predhodno postaviti zahteve za souporabo ali delitev nepremičnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da skupno premoženje tožnice in toženca na podlagi pravnomočne sodbe7 zajema stanovanje na Z. in tri poslovne prostore, dva na V. in enega na Y., pri čemer sta njuna deleža na tem premoženju enaka (pri vseh nepremičninah sta v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika z deležem do polovice), in - da je toženec najmanj od razveze (v letu 2006) dalje uporabljal vse poslovne prostore in stanovanje (poslovne prostore je imel v izključni posesti, stanovanje pa v soposesti z drugo ženo in njuno skupno hčerko).

8. Sodišče prve stopnje je v okvir nespornih dejstev pravilno zajelo dejstvo, da je toženec najmanj od razveze dalje uporabljal stanovanje in oba poslovna prostora na V. Neutemeljena, brez opore v navedbah odgovora na tožbo in četrte pripravljalne vloge je pritožbena navedba, da je toženec prerekal tožbeno trditev o uporabi enega poslovnega prostora na V.,8 zato sodišče prve stopnje tega dejstva ne bi smelo šteti kot nespornega.9 Dejstvo, da je imel toženec v izključni posesti tudi poslovni prostor na Y., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice in njene hčerke, priče A. A., iz katerih izhaja, da je toženec zamenjal ključavnico, da tožnici ni izročil novih ključev in da kljub večkrat (v času premoženjske pravde) izraženim prošnjam tožnici ni omogočil uporabe. V zvezi s pritožbenim očitkom o nepravilnem enačenju posesti poslovnega prostora s posestjo ključev velja poudariti, da v konkretnem primeru ne gre za posest, ki bi se manifestirala zgolj preko imetništva ključev. Toženec je dejansko oblast nad poslovnim prostorom na Y. izvajal na način, da je zamenjal ključavnico in tožnici onemogočil uporabo, zato je nepomembno, ali ima v prostoru tudi svoje stvari.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da tožnica nikoli ni privolila v lastno prikrajšanje. Tožnica se ni prostovoljno izselila iz stanovanja, iz njega se je dokončno izselila, ko ji je toženec leta 2005 povedal, da ima novo partnerko (od 2002 do tedaj, ko je občasno živela na Z., občasno pa je prespala pri prijateljici, je tožencu nosila hrano oziroma kar ji je naročil ter mu čistila). Tudi drugega nepremičnega premoženja ni zapustila prostovoljno (pred zamenjavo ključavnice ključev tožencu ni izročila prostovoljno), prav tako se ni odpovedala uporabi solastnih nepremičnin oziroma odmeni za uporabo. Toženca je večkrat (ustno) prosila za ključe in s tem jasno izrazila voljo, da ne pristaja na režim uporabe, ki ga je izsilil toženec. S pomočjo pooblaščenke je s tožencem poskušala urediti premoženjska vprašanja sporazumno, vendar ni bila uspešna. Na drugi strani je toženec odkrito odklanjal realizacijo pravnomočne odločitve o skupnem premoženju, oziroma tožnici ni priznaval nobenih lastninskih upravičenj. Tožničino izpoved, v kateri pritožbeno sodišče ni našlo vrzeli ali nedoslednosti, je potrdila priča A. A. (njuni izpovedi sta povzeti v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpoved obeh pa je posredno potrdil tudi toženec s priznanjem, da je po razpadu življenjske skupnosti s tožnico zamenjal ključavnice na stanovanju in poslovnih prostorih.

10. Presojo, ali se je tožnica odpovedala uporabi solastnih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo v luči ugotovitve, da je bila tožnica vrsto let žrtev toženčevega psihičnega nasilja.10 Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne ugotovitve, oprte na prepričljivi izpovedi tožnice in priče A. A. Tožnica in njena hči sta bili kljub časovni oddaljenosti dogodkov iz družinskega življenja ob spominjanju nanje (izpodbijana sodba povzame opise teh dogodkov v 27. in 28. točki obrazložitve) vidno čustveno prizadeti (sodišče prve stopnje je na zapisnik protokoliralo, da se tožnica ob izpovedovanju trese, kaže čustveno prizadetost in da tudi priča izraža vidno čustveno prizadetost). Intenzivnost tožničine prizadetosti je sodišče prve stopnje prepoznalo tudi v njenem odzivu na hčerkino izpoved (na zapisnik je protokoliralo, da tožnica joče). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so toženčeva ravnanja (neprestana kontrola, zmerjanje, trpinčenje za nepomembne stvari, večerno pisanje po diktatu) pri tožnici in hčeri A. A. povzročala hudo stisko, občutek nemoči in podrejenosti. Nasilje, ki ostane za zidovi doma (tožnica zaradi družinskih razmer nikoli ni poiskala pomoči), je še vedno nasilje. Ni dvoma o tem, da se je tožnica toženca bala in da je bil njen strah glede na njegove grožnje utemeljen (tožnica je izpovedala, da ji je toženec enkrat zagrozil, da bo tragedija, če jo bo ubil, ker bo hotela kaj dobiti od njega). Življenjsko prepričljivo je, da se tožnica zaradi ukoreninjenega strahu toženca kljub njegovi sedanji telesni nemoči še vedno boji (kar dokazuje tudi njena izpoved, da se po pravnomočnosti premoženjske pravde nikoli ni več sama pogovarjala z njim).

11. V okvir prepričljive dokazne ocene, da se tožnica nikoli ni odpovedala uporabi nepremičnin oziroma odmeni za njihovo uporabo, je zajeto tudi toženčevo sporočilo z dne 3. 6. 2010 (priloga A13) Očitno je, da toženec v sporočilu (z zapisi: _„...v vseh dosedanjih pogovorih in mediacijah sta zavračali pogovor o moji posebni lastnini...sedaj grozite še s tožbo za uporabnino...“_) odgovarja na argumente tožnice in njene pooblaščenke v zvezi z uporabo nepremičnin, ki sodijo v skupno premoženje zakoncev. Dogovoru pravdnih strank iz leta 2003 (priloga A11), s katerim sta pravdni stranki razdelili premoženje, pridobljeno v času skupnega življenja z delom, darilom ali dedovanjem (po dogovoru bi stanovanje na Z. in ... ter poslovni prostori na Y. postali last toženca, hiša v ... in na ... pa last tožnice), sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo dokazne vrednosti. Dogovor po vsebini ne more veljati za dogovor o skupnem premoženju (premoženje, ki naj bi ostalo tožničina last, ni skupno premoženje, temveč last tožničinega brata), oziroma je ničen (ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, kot zahteva 47. člen ZN11), poleg tega mu je sledila pravnomočna sodba, s katero je bilo odločeno o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dogovor iz leta 2003 vsebinsko presojalo v okviru vprašanja, ali je tožnica privolila v svoje prikrajšanje (ali se je odpovedala uporabi nepremičnin), kar po naravi stvari pomeni, da je dogovor dokazno presojalo tudi kot morebiten dogovor o načinu uporabe nepremičnin. Tudi, če bi tožnica z dogovorom iz leta 2003 pristala na dogovorjeni način uporabe (pod predpostavko, da bi bil dogovor izraz njene prave, neizsiljene volje), je glede na dogodke, ki so sledili, s svojimi kasnejšimi ravnanji nedvoumno izrazila svoje nestrinjanje s takšnim režimom uporabe. Toženec torej ni dokazal, da je s tožnico dogovorjen, da lahko brezplačno uporablja nepremičnine v obsegu, ki presega njegov idealni del. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da najmanj od pravnomočnosti sodbe v premoženjski pravdi dalje ni bil več dobroverni (izključni) posestnik.

12. Tožnica je opustila izvrševanje solastninske pravice zaradi razlogov na strani toženca. V premoženjski pravdi je tožnici oporekal lastninsko pravico na spornih nepremičninah, vztrajal pri izključni uporabi in bil neodziven na njene prošnje glede načina uporabe solastnih nepremičnin (prošnje glede izročitve ključev). Svoja stališča je izražal celo z grožnjami. Glede na takšne okoliščine tožnica po pravnomočni odločitvi o skupnem premoženju ni bila dolžna toženca dodatno (ponovno) pozvati, da ji prepusti (so)uporabo solastnih nepremičnin, oziroma plača uporabnino. Njene pasivnosti v obdobju po pravnomočni sodbi do dopisa v letu 2017 ni mogoče šteti kot izraz privolitve v prikrajšanje. Ker je bil pasiven tudi toženec, tožnici ni mogoče očitati, da ni sprožila sodnih postopkov za ureditev razmerij med solastniki (v katerem bi bilo mogoče nadomestiti neobstoj dogovora glede uporabe solastnega premoženja) ali za delitev solastnine.12 Velja tudi poudariti, da bi nepravdni postopek za delitev solastnine pomenil nepopolno rešitev, saj ne bi razrešil vprašanj obogatitve in prikrajšanja za pretekla obdobja.13

13. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Toženec je tožnico samovoljno izključil iz uporabe stanovanja in jo s tem prikrajšal v njenih solastninskih upravičenjih, zato je z vidika zatrjevane neupravičene obogatitve pravno nepomembno, kdo (poleg toženca) na podlagi njegovega dovoljenja biva v stanovanju.

14. Zaradi ugotavljanja višine uporabnine je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je po postopku primerljivih oddaj, s prilagoditvami (korekcijskimi faktorji) glede na razlike v lastnostih med obravnavano in izbranimi primerljivimi nepremičninami, ocenil, da znaša tržna najemnina za stanovanje 590 EUR mesečno, za dva poslovna prostora na V. 410 EUR in 490 EUR mesečno ter za manjši poslovni prostor na Y. 220 EUR mesečno (skupaj 1710 EUR).

15. Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje se toženec tudi v pritožbenem postopku zavzema za odmero denarnega nadomestila glede na najemnine v posameznih letih vtoževanega obdobja. 190. člen OZ ne vsebuje pravila, kateri trenutek je odločilen za določitev denarne vrednosti prejete koristi. Glede tega vprašanja tudi v pravni teoriji in sodni praksi ni enotnega stališča. Po prvem stališču (kot izhaja 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe temu stališču sledi tudi sodišče prve stopnje), ki napotuje na analogno uporabo pravil odškodninskega prava (drugi odstavek 168. člena OZ), je treba pri odmeri denarnega nadomestila vrednost v preteklosti dosežene koristi oceniti po cenah v času izdaje sodne odločbe. Nadomestilo za uporabo se torej po tej t. i. metodi neprave valorizacije določi glede na višino tržnih najemnin v času izdaje sodne odločbe. Po drugem stališču je v pravu neupravičene obogatitve zaradi narave obogatitvenega zahtevka (oziroma zaradi razlik med odškodninskim in obogatitvenim zahtevkom14) ustreznejša metoda prave valorizacije, po kateri se denarno nadomestilo (uporabnina) odmeri glede na čas uporabe, ta znesek pa se valorizira na dan izdaje sodne odločbe.15 Ne glede na to, kateremu stališču velja slediti oziroma uporabi katere metode je naklonjeno pritožbeno sodišče, je treba poudariti, da uporaba metode neprave valorizacije v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno vplivala na izračun denarnega nadomestila. Povedano drugače: toženec ni izkazal, da bi uporaba drugačne metode pri odmeri denarnega nadomestila privedla do drugačnega rezultata. Do razlike v izračunu denarnega nadomestila na podlagi ene oziroma druge metode bi namreč lahko prišlo le v primeru, če bi toženec dokazal svojo trditev, da so se najemnine v vtoževanem obdobju občutno zvišale (ne gre za splošno znano dejstvo, kot zmotno meni v pritožbi). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil trg najemnin bolj stabilen od trga prodaj (v obdobju do 2019 pri trgu oddajanja nepremičnin ni zaznati tako izrazitih skokov kot so izkazani pri prodajnih cenah nepremičnin), da so bile najemnine poslovnih prostorov po letu 2012 večinoma stabilne, le po letu 2015 je bil opazen rahel trend rasti, in da so poslovne najemnine v letu 2020 nekoliko padle glede na leto 2019 (ko je bilo mnenje izdelano), stanovanjske pa so se nekoliko dvignile, vendar je odstotek zanemarljiv. Pritožbena trditev o trendu občutne rasti najemnin torej v ugotovitvah izvedenca nima dokazne opore, drugih dokazov pa toženec ni ponudil (npr. dokaza o tem, koliko je dejansko iztržil z najemom dveh poslovnih prostorov na V.).

16. Za odmero nadomestila je relevantna potencialna (hipotetična) korist, torej korist, ki bi jo obogateni lahko dosegel, pa je zaradi lastnih opustitev ni. Toženec tožnici dolguje uporabnino tudi za poslovni prostor na Y., čeprav ga dejansko ni uporabljal (ni koristil oziroma oddajal). Kot nedobroverni posestnik ji uporabnino dolguje zgolj na temelju neupravičene posesti (poslovni prostor je imel pod ključem). Toženec je s tem, ko je tožnici onemogočil uporabo, nase prevzel tveganje, da mu poslovni prostor morda ne bo prinesel koristi.16 Uporabnino za potencialno koriščenje nepremičnine je res mogoče prisoditi le v primeru, če je nepremičnina dejansko primerna za uporabo. Vendar pritožbena navedba, da lokal ni primeren za oddajo, v izvedenih dokazih nima podlage. Izvedenec, ki je opravil ogled spornega lokala, je namreč ugotovil, da lokal ohranja funkcionalni namen (pisarniški prostori) in da potrebuje zgolj manjša vzdrževalna dela talne površine in čiščenje.

17. Ne drži pritožbeni očitek, da izvedenec ni pojasnil, zakaj je v okviru stroškovnega odbitka na račun vzdrževanja nepremičnin (1% od vrednosti nepremičnine) upošteval vrednost nepremičnine po stroškovni metodi, ne po metodi tržnih cen. Ob zaslišanju je pojasnil, da vrednost za katero se nepremičnina proda na trgu nepremičnin, nima nobenega vpliva na višino uporabnine in da se pri stroških, povezanih z vzdrževanjem nepremičnine, upošteva stroškovna (tj. čista gradbena) vrednost nepremičnine, ki je bistveno drugačna od tržne vrednosti nepremičnine. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma o tem, da je izvedenec pri izračunu uporabnine uporabil metodo, ki je v skladu s pravili gradbene stroke.

18. Izrek izpodbijane sodbe je nekoliko bolj kompleksen zaradi izvedenega procesnega pobota, ni pa nejasen, pomanjkljiv ali nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je skladno s tožbenimi navedbami štelo, da znesek 51.000 EUR (iz modifikacije tožbe z dne 10. 9. 2021) predstavlja vtoževano uporabnino (850 EUR) za 60 mesecev (od oktobra 2012 do vključno septembra 2017). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožnice do toženca iz naslova uporabnine v višini 850 EUR za obdobje od (vključno) oktobra 2012 do (vključno) septembra 2020 , oziroma v višini 645 EUR za obdobje od 1. 10. 2020 do 7. 10. 2021 (točke I/a, b, c, d, e izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da obstaja terjatev toženca do tožnice iz naslova stroškov rezervnega sklada v višini 683,40 EUR (toženec je v pobot uveljavljal terjatev iz naslova polovice plačanih stroškov rezervnega sklada za obdobje od 7. 6. 2013 do 7. 6. 2018, kar znaša 11,39 EUR mesečno) in iz naslova stroškov vpisa v zemljiško knjigo v višini 668,17 EUR. Kot je razvidno iz točk III in IV izreka, 64. točke obrazložitve ter iz izračunov, ki so sestavni del izpodbijane sodbe (obračuni v prilogi 3), je sodišče prve stopnje vtoževano obdobje zaradi izvedenega procesnega pobota razcepilo na več obdobij (oktober 2012 - januar 2016, februar 2016 - september 2017, oktober 2017 – maj 2018, junij 2018 – september 2020, 1. 10. 2020 – 7. 10. 2021). Terjatev iz prvega obdobja (850 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za pretekli mesec) je na datume 1. 11. 2012, 25. 11. 2015 in 26. 1. 2016 pobotalo z zneski 55,08 EUR, 594,79 EUR in 18,15 EUR (vsi trije zneski se nanašajo na stroške vpisa v zemljiško knjigo) ter vsak mesec v obdobju od 7. 6. 2013 dalje z zneski 11,39 EUR. Po opravljenem pobotu je toženec dolžan tožnici za prvo vtoževano obdobje plačati uporabnino v višini 36.571,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 (točka IV/a izreka). Terjatev iz drugega obdobja (točki I/b in IV/b izreka) je sodišče prve stopnje pobotalo z mesečnimi zneski 11,39 EUR, enako je ravnalo tudi glede terjatve iz tretjega obdobja (točki I/c in IV/c izreka). Po pobotu je dolžan toženec tožnici za navedeni obdobji plačati uporabnino v višini 17.005,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila (točka IV/b izreka) oziroma 6.014,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2018 dalje do plačila (točka IV/c izreka). Terjatev iz četrtega oziroma petega obdobja je zajeta v ugotovitvenem in dajatvenem delu izreka sodbe (točke I/d, e, IV/d, e izreka). Odločitev o teku zakonskih zamudnih od dneva prejete koristi, oziroma od posameznih mesečnih zneskov uporabnine od 1. v mesecu za pretekli koledarski mesec, ima podlago v ugotovitvi, da je toženca šteti za slabovernega (nepoštenega) pridobitelja (193. člen OZ), saj je vedel oziroma bi moral vedeli, da ni upravičen do izključne uporabe (posesti) solastnih nepremičnin, oziroma je tožnico od uporabe samovoljno izključil. Pritožbeni očitek o napačnem teku zakonskih zamudnih obresti torej ni utemeljen.

19. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, s pravno podlago v 197. členu OZ17 v zvezi z 68. členom SPZ,18 za povrnitev plačanih stroškov, povezanih z uporabo poslovnega prostora na Y., in sicer obratovalnih stroškov, stroškov plačanih nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), (polovice) stroškov vpisa v zemljiško knjigo in (polovico) stroškov rezervnega sklada (gre za stroške, ki so zajeti v točkah I/f, g, e in IV/f, g, e izreka). Ker pritožnik z navedbo, da le variabilni del obratovalnih stroškov izvira iz rabe stvari, ostaja na ravni pavšalnosti (pritožnik konkretno ne pojasni, v katerem delu obratovalne stroške šteje za variabilne oziroma fiksne), odgovor pritožbenega sodišča ni potreben (niti mogoč). Povračilu drugih stroškov pritožnik ne oporeka.

20. V okviru pobotnega ugovora je toženec poleg poleg terjatve za povrnitev stroškov rezervnega sklada in vpisa v zemljiško knjigo uveljavljal terjatev iz naslova vlaganj v stanovanje (4.500 EUR) ter iz naslova polovice stroškov obratovanja in NUSZ za stanovanje in poslovna prostora (19. 905,98 EUR). Odločitev, da terjatvi ne obstajata (točka II izreka, 2. odstavek), je sodišče prve stopnje utemeljilo s pravilnimi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (61. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago glede zatrjevanih vlaganj,19 zato izvedba materialno procesnega vodstva v tej smeri (285. člen ZPP) ni bila potrebna in je presoja o nesklepčnosti trditev pravilna. Kot izključni posestnik (uporabnik) je bil toženec dolžan nositi obratovalne stroške in stroške NUSZ za vse poslovne prostore in stanovanje, torej stroške, ki izvirajo iz rabe stvari, brez možnosti uveljavljanja povračila od tožnice. Nerazumljivo je pritožbeno stališče, da je tožnica zaradi takšne odločitve neupravičeno obogatena.

21. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, da je odločitev materialnopravno pravilna in da zatrjevanih procesnih kršitev, pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.116,30 EUR (1500 točk oziroma 900 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,20 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Glede na abecedno zaporedje bi bila pravilna označba h). 2 Glede na abecedno zaporedje bi bila pravilna označba h). 3 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 6 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 187/2013, II Ips 71/2014, II Ips 126/2014, II Ips 206/2014, II Ips 295/2017, II Ips 90/2017, II Ips 25/2022. 7 Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1681/2009-I z dne 18. 11. 2011 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 316/2013 z dne 23. 10. 2013. 8 Pritožnik navaja napačen naslov X. 9 Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, oziroma jih ni zanikala ali pa jih je zanikala brez navajanja razlogov (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). 10 Psihično nasilje kot ga opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008) so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. 11 Zakon o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/1994, s spremembami in dopolnitvami. 12 Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 328/2016. 13 Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 in II Ips 25/2022. 14 Prvi je usmerjen v vzpostavitev prejšnjega stanja na oškodovančevi strani (oškodovanca se skuša postaviti v položaj kot da škodnega dogodka ne bi bilo), drugi pa v nadomestitev koristi, ki jo je imel obogateni s prejetim (relevantno je tisto, kar je obogateni neupravičeno prejel, ne tisto, kar je prikrajšani izgubil). 15 Povzeto po: K. Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba Ljubljana 2020, str. 254 – 259. 16 Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000. 17 Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. 18 Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. 19 Glej drugo pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2018 (IX. točka obrazložitve), v kateri tožnica opozarja, da ni jasno, kdaj naj bi bila zatrjevana dela opravljena (še v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank ali kasneje). 20 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami.