Jedro

Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih (npr. pri sklepanju pogodb). Izhodišče poslovne sposobnosti je posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja in da zna presoditi, kakšen pomen in posledice naj imajo njegova voljna ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki plačati 413,12 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času sklepanja in overitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju (štiri dni pred smrtjo) pokojni K. T. starejši zaradi možganske atrofije ni bil sposoben razumeti vsebine pogodbe niti ni bil sposoben izraziti pogodbene volje. Sodišče je presodilo, da pokojni ni bil poslovno sposoben in da pogodba ni nastala. V izreku je (v skladu s sodno prakso) odločilo, da je pogodba nična, vknjižba lastninske pravice v korist toženca neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (vknjižba lastninske pravice na ime pokojnika).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zavrnilo je toženčeve očitke, da trditvena podlaga tožbe ni bilo vprašanje poslovne oziroma opravilne sposobnosti pokojnega K. T. Višje sodišče je menilo, da je tožnica uveljavljala ničnost pogodbe tudi iz razloga, ker je bil pokojni ob sklenitvi pogodbe tako bolan, da ni vedel, kaj podpisuje in ni razumel pomena pogodbe. Pojasnilo je, da je tožnica že v tožbi zapisala, da se oče ni zavedal realnih dejstev, v odgovoru na ugovor zoper izdano začasno odredbo pa, da je bil oče v času sklepanja pogodbe hudo bolan, da se ni zavedal svojega ravnanja.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Meni, da je sodišče vezano na trditveno podlago strank, to pa ni bilo vprašanje glede poslovne sposobnosti pokojnika. Ni res, da gre pri navedbah, da pokojni ni vedel, kaj podpisuje, da ni razumel pomena pogodbe, za uveljavljanje ničnosti zaradi neobstoja poslovne sposobnosti. Sodišče ni odločalo v mejah zahtevkov, prekoračilo je zahtevek oz. je odločalo o nečem drugem. Tožnica je na vprašanje sodišča sama opredelila, kaj je dejanska podlaga tožbe. Sodišče ni odločalo o spremembi tožbe. Nadalje se sklicuje na zapis l. št. 51; na naroku 6. 2. 2007 je tožnica izjavila, da oče ni razumel pomena pogodbe in da je bil očiten namen toženca izigrati tožnico; v prvotni tožbi je navedla, da se oče včasih ni zavedal realnih dejstev; ugotovitev sodišča je zato protispisna (da je bil pokojni tako bolan, da ni vedel, kaj podpisuje, da ni razumel pomena pogodbe). Izpodbija dokazno oceno, uveljavlja kršitev 8. čl. ZPP, argumentacija bi morala biti objektivno sprejemljiva. Tožencu bi moralo biti jasno predočeno, česa se bremeni, da se lahko uspešno brani.

4. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da bistvene kršitve niso podane. Revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, če je bila ta kršitev storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni dopustna. Tožnica trdi, da je vztrajala pri svojih navedbah iz tožbe. Za svoje trditve je predlagala tudi dokaze. Ni res, da toženec ne bi vedel, da se izvajajo dokazi glede trditev, da pokojni ni bil poslovno sposoben.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče ni odločalo o spremembi tožbe, ker tožnica z uveljavljanjem več materialnopravnih upravičenj (izpodbijanje pogodbe zaradi napak volje in izpodbijanje pogodbe zaradi napak v obliki), ni uveljavljala različnih tožbenih predlogov. Ker je tožbeni zahtevek ostal identičen, ni šlo za spremembo tožbe. Glede pravne podlage se tožnici ni bilo treba opredeljevati, v zvezi z dejansko podlago pa je revidentu ustrezno pojasnilo že sodišče druge stopnje (glej četrto stran sodbe). Po mnenju revizijskega sodišča zadošča, da je tožnica navedla, da oče ni razumel pomena pogodbe, četudi ni navedla, da oče ni vedel, kaj podpisuje, saj gre v obeh primerih (lahko) za defekt razuma. Trditve, da se pokojni ni zavedal svojega ravnanja, realnih dejstev, da ni razumel pomena pogodbe, je mogoče razumeti kot defekt razuma, njegovo poslovno nesposobnost pa kot posledico bolezni. Upoštevati je treba tudi trditve tožene stranke: bil je popolnoma poslovno sposoben, dejansko je bil sposoben skleniti pogodbo, bolezen ni prizadela njegovega uma, da ne bi bil sposoben izraziti svoje prave in pristne volje; pri vseh treh obiskih odvetnika je bil sposoben in je jasno izrazil voljo; pokojni je bil mentalno priseben in se je zavedal posledic pogodbe; njegova opravilna sposobnost ni bila zmanjšana.

7. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča tudi materialnopravno pravilna. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (primerjaj 41. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001). Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih (npr. pri sklepanju pogodb). Izhodišče poslovne sposobnosti je posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja in da zna presoditi, kakšen pomen in posledice naj imajo njegova voljna ravnanja.(1) Ob pravilni presoji, da K. T. st. ob sklepanju pogodbe ni bil poslovno sposoben, je pravilen tudi sklep, da pogodba ni nastala.

8. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Tožničine revizijske stroške je revizijsko sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003) odmerilo na 413,12 EUR, kolikor ji mora toženec povrniti. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroška sodne takse za odgovor na revizijo v znesku 64,77 EUR, saj taksne obveznosti ob vložitvi odgovora ni plačala.

Op. št. (1): Primerjaj Pavčnik M., Teorija prava, III. poglavje, s. 97.