Jedro

Dovolilnica CEMT je merodajnega pomena za dosego in ohranitev popolne oprostitve uvoznih dajatev za začasno uvoženo tovorno vozilo v primeru komercialne uporabe v notranjem prometu Skupnosti. V obravnavanem primeru je šlo za komercialno uporabo v notranjem prometu Skupnosti, kar izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, saj se je vlečno vozilo uporabljalo za prevoz, ki se je začel znotraj carinskega območja Skupnosti v Sloveniji in je bilo namenjeno v drugo državo članico Skupnosti. Cestna tovorna vozila se lahko uporabljajo v komercialnem notranjem prometu Skupnosti samo na podlagi CEMT dovolilnice in le v tem primeru bi imel tožnik na podlagi 558. člena Izvedbene uredbe popolno oprostitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil znesek dajatev za vlečno vozilo SCANIA, tip vozila LB 4 X 2/9, leto izdelave 2002, iz naslova 22 % carinske dajatve za industrijske izdelke v znesku 12.097,78 EUR in 20 % davka na dodano vrednost (DDV) v višini 13.417,54 EUR, skupaj 25.515,32 EUR, ki ga je dolžan plačati tožnik v roku 10 dni od vročitve odločbe, sicer se bo izvršba izvedla z vnovčitvijo zavarovanja za plačilo dajatev – položene varščine pri Glavnem carinskem uradu Augsburg in bo za plačilo razlike uveden postopek prisilne izterjave ter zaračunane zamudne obresti. O stroških bo izdan poseben sklep, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točke 1. do 3. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je mobilna kontrolna skupina Bad Reichenhall Glavnega carinskega urada Landshut dne 8. 8. 2006 kontrolirala navedeno vozilo in priklopnik. Voznik A.A. pri kontroli ni predložil dovolilnice CEMT za prevoz znotraj EU. Z vozilom je prepeljal 10 osebnih avtomobilov znamke Renault Clio, ki so bili naloženi v Novem mestu in kasneje raztovorjeni pri Leipzigu. Tožnik je predložil bilateralno hrvaško-nemško dovolilnico, slovensko dovolilnico ter prav tako izpolnjeno dovolilnico za čezmejni tovorni cestni promet Avstrija-Hrvaška. Tovorno vozilo za prevoz osebnih avtomobilov je bilo s strani nemških carinskih organov zaseženo. Dne 9. 8. 2006 je bilo vozilo proti plačilu varščine vrnjeno, pri tem pa je bila za nadaljnji prevoz natovorjenih vozil predložena dovolilnica CEMT št. 0408 in pripadajoči dnevnik voženj. Voznik je k svoji izjavi dne 9. 8. 2006 pojasnil, da je v Sloveniji za prevoz uporabil slovensko dovolilnico, v Avstriji zeleno dovolilnico in v Nemčiji dovolilnico, ki jo je izročil mobilni skupini ter da je od Druškovca na Hrvaškem do Ursteina v Avstriji tovor vozil njegov šef B.B., ki je kasneje izstopil na bencinski črpalki. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo vlečno vozilo nedovoljeno uporabljeno v notranjem prometu na carinskem območju Skupnosti. Vozilo je bilo namreč v skladu s 141. členom Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS; UL L 302 z dne 19. 10. 1992 z vsemi spremembami) in točko c) 1. odstavka 558. člen Uredbe komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993 z vsemi spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba) z vstopom na carinsko območje Skupnosti uporabljeno začasno in popolnoma oproščeno uvoznih dajatev, bilateralna dovolilnica pa je opravičevala le mednarodne prevoze tovornega blaga, kar pa ni bilo v obravnavanem primeru. Zato v obravnavanem primeru niso bili več izpolnjeni pogoji začasne uporabe vozil ob popolni oprostitvi uvoznih dajatev.

Glavni carinski urad v Augsburgu je z dopisom z dne 26. 10. 2006 na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev v skladu z določbami 6. člena Uredbe Sveta ES št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njim in komisijo, zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (UL L 82 z dne 22. 3. 1997) zaprosil GCU Republike Slovenije za izdajo davčne odločbe. V nadaljevanju carinski organ navaja 137., 138. in 141. člen CZS. Carinski urad Ljubljana je v skladu s 3. odstavkom 215. člena CZS pristojen za vknjižbo in obvestitev dolžnika. Iz ugotovitev izhaja, da je vlečno vozilo dne 8. 8. 2006 stopilo na carinsko območje Skupnosti, vstop je bil deklariran s konkludentnim dejanjem, ki ga določa točka b) 1. odstavka 232. člena Izvedbene uredbe, ob upoštevanju člena 579 člena Izvedbene uredbe, ki ju citira. Tožnik ni ravnal v skladu z 2. odstavkom 87. člena CZS, ker kot imetnik dovoljenja carinskih organov ni obvestil o dogodkih, ki so nastopili po izdaji in ki vplivajo na njegovo nadaljnjo veljavnost. V skladu s 3. odstavkom 204. člena CZS je carinski dolžnik oseba, ki mora, odvisno do primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. Gre za nastalo obveznost plačila dajatev (1. alineja 1. odstavka 215. člena CZS). Pravni temelj za naknadni obračun carinskega dolga je 218/3 CZS, znesek uvoznih dajatev pa se določi na osnovi podlag za izračun dajatev, ki veljajo za to blago v trenutku, ko zanj nastane carinski dolg, v zadevnem primeru dne 8. 8. 2006 (1. odstavek 214. člena CZS). Vlečno vozilo je carinski organ na podlagi Splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature A1 in A6 uvrstil v tarifno oznako 8704 22 99 KN in taric kodo 00 s konvencionalno carinsko stopnjo 22%.

Carinsko vrednost vozila je carinski organ ocenil v višini 55.000,00 EUR v skladu s 1. odstavkom 31. člena CZS na podlagi razpoložljivih podatkov v Skupnosti z ustreznimi metodami in v skladu določbami 3. poglavja CZS, ki opredeljuje carinsko vrednost blaga, kot izhaja iz spisov zadeve (mnenje izvedenca z dne 9. 8. 2006), pri čemer so bili upoštevani bistveni faktorji, ki vplivajo na izračun vrednosti, kot npr. nova cena, starost, moč, sprememba tipa in konstrukcije, pnevmatika, posebna oprema in pribor, ipd.

Prvostopenjski organ je tožnika seznanil z uvedbo postopka po uradni dolžnosti in dokazi zbranimi v postopku in ga pozval k sodelovanju z dopisom, na podlagi katerega je tožnik podal izjavo, ki jo je prvostopenjski organ obravnaval kot pripombe, ki po mnenju prvostopenjskega organa ne vplivajo na drugačno odločitev o stvari. Kot dvoumne opredeli navedbe voznika v predloženi izjavi (z dne 5. 3. 2007), kar pojasni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

DDV je obračunal carinski organ v skladu z 4. odstavkom 60. člena, 1., 2 in 3. odstavkom 20. člena, 24. členom, 1. in 2. točke 11. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 UPB,v nadaljevanju ZDDV) ter 1. odstavka 39. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 – 10/06, v nadaljevanju PZDDV).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Glede na v postopku zbrane dokaze po mnenju pritožbenega organa ni verjeti tožnikovi izjavi, da je bilo vozniku pozabljeno dati dovolilnico CEMT in da se že nahaja pri neki špediciji na meji, niti kasneje spremenjeni izjavi, da samo za dovolilnico ni bilo prostora v torbi z dokumenti in je ostala pozabljena na bencinski črpalki, pa tudi sicer vsako od opisanih dejanj pomeni očitno malomarno ravnanje z dokumentom, ki je merodajnega pomena za dosego in ohranitev popolne oprostitve uvoznih dajatev, zato ni izpolnjen predpogoj za presojo ali gre za napako brez bistvenih posledic za nastanek carinskega dolga po 859. členu Izvedbene uredbe. Neutemeljeni so očitki glede carinske vrednosti blaga, kot tudi očitek, da tožniku ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku. V obravnavanem primeru je tožnik to možnost imel, zato so pritožbeni ugovori v zvezi z kršitvijo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), neutemeljeni. Glede na 154. člen ZUP carinski organ ni bil dolžan razpisati ustne obravnave, saj v postopku ni strank z nasprotujočimi si interesi.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Očita kršitev določb ZUP zaradi neuporabe jezika (5. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, 7. odstavek 62. člena ZUP). Organ ni poučil stranke o pravici spremljati potek postopka po tolmaču. Gre za kršitev temeljnih ustavnih pravic po 62. členu URS. Očita kršitev pravice do uporabe svojega jezika in kršitev temeljne pravice in svoboščine iz 14. člena URS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Tožnik je hrvaški državljan, ki do določene mere razume tako nemški kot tudi slovenski jezik, nikakor pa ne zna slovenskega in nemškega jezika do te stopnje, da bi lahko brez škode za zavarovanje svojih pravic, ki mu jih daje zakon, v postopku le-tega lahko spremljal v navedenih dveh zanj tujih jezikih in ni bil poučen, da ima pravico spremljati postopek po tolmaču kar je v nasprotju z 7. členom ZUP.

Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da nemškemu kontrolnemu organu nikoli ni izjavil, da je sporni CEMT vozniku pozabil dati in po njegovem mnenju je upravičen dvom, kaj je tožnik sploh razumel v telefonskem razgovoru z nemškim carinskim organom, saj ves čas že navaja, da na začetku razgovora ni vedel za kakšen postopek sploh gre. Zatrjeval je le, da je voznik imel CEMT v vozilu, ko ga je tožnik pustil samega na bencinskem servisu v Avstriji in da je bil pred tem CEMT v vozilu ves čas vožnje. Ne glede na vse uradne zaznamke, ki kažejo, da tožnik kot tudi voznik nista razumela nemškega jezika do te mere, da bi se lahko natančno izrazila, je neizpodbitno dejstvo, da na pravico do spremljanja postopka po tolmaču nista bila opozorjena. Voznik dejansko v okoliščinah, kot so bile, ni bil sposoben sodelovati v postopku in je potrjeval izjave, ki so mu jih polagali nemški cariniki.

Tožnik očita kršitev določb ZUP, ker meni, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, tako npr. da se ga zasliši in sooči z uradnimi osebami nemških kontrolnih organov. V postopku namreč ni sporno, da te dovolilnice CEMT v trenutku kontrole v vozilu ni bilo, odprto pa ostaja vprašanje ali jo je res še istega večera nemškim kontrolnim organom prinesel delavec bencinskega servisa, vendar jo ti niso hoteli sprejeti in gre za bistveno vprašanje, saj je mogoče situacijo kvalificirati kot nesrečno naključje, ki omogoča uporabo 859. člena Izvedbene uredbe, ki določa, da v teh primerih carinski dolg ne nastane.

Poudarja, da zapisnika ni podpisal in da že ves čas postopka zatrjuje, da ni izjavil, da je vozniku pozabil dati CEMT dovolilnico, kar je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi, saj je CEMT dovolilnica bila na slovensko-hrvaški meji ob vstopu v EU žigosana, kar pomeni, da vozniku ni mogla biti pozabljena dati. Dejstvo, da je imel voznik v vozilu izpolnjene bilateralne dovolilnice, ne pomeni ničesar, saj je to običajna praksa, da imajo vozniki v vozilu več dovolilnic. Ponovno poudarja, da je bila dovolilnica CEMT dana vozniku (podpisan zapisnik o prevzemu), da je bila v vozilu ves čas, dokler je bil tudi tožnik v vozilu in je bila s strani slovenskih mejnih organov žigosana.

Prvostopenjski organ bi moral zaslišati tudi delavca nemškega kontrolnega organa in ga po potrebi soočiti s tožnikom in voznikom ter je odločilno dejstvo ostalo nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev oprl le na uradne zaznamke nemških kontrolnih organov in prvega zapisnika o zaslišanju voznika, kar je bilo pridobljeno na način, da tožniku niso bila zagotovljena vsa procesna jamstva.

Gre za nepravilno uporabo CZS, ki se kaže v opustitvi uporabe 859. člena Izvedbene uredbe. Dejstvo, da ob kontroli s strani carinskih nemških organov v vozilu ni bilo CEMT dovolilnice, ne izvira iz malomarnega ravnanja tožnika, saj je vozniku dal vse potrebne dokumente, kar izhaja iz predložene dokumentacije in pismenih izjav tožnika in voznika. Prav zaradi kršitve procesnih pravil je prišlo do različne interpretacije danih izjav, zato tožniku ni mogoče očitati ravnanja z očitno malomarnostjo in tudi ravnanje voznika ni mogoče označiti kot očitno malomarnega, saj gre v resnici za nesrečno naključje, da je CEMT dovolilnico pozabil na bencinskem servisu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot tudi odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih razlogih. Tožeča stranka je imela dovolj možnosti in časa za obrambo že v postopku pred organom prve stopnje, nato pa še po svoji pooblaščenki v pritožbenem postopku, ki jo je organ druge stopnje seznanil z vsemi prejetimi listinami o opravljenih dejanjih in odločitvi nemških carinskih organov. V zvezi z očitanjem nepravilne uporabe CZS pa navaja, da nastale kršitve obveznosti iz dovoljenega postopka ni mogoče sanirati, ker tudi z vložitvijo zahtevka ni mogoče doseči dovoljenja carinskih organov za vožnjo v notranjem prometu s popolno oprostitvijo dajatev brez ves čas v vozilu prisotne dovolilnice CEMT. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V zadevi je sporno vprašanje ali je tožnik kot imetnik dovoljenja za začasni uvoz tovornega vozila s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev, zaradi okoliščin konkretnega primera, lahko oproščen obveznosti iz 2. odstavka 87. člena CZS, da obvesti carinske organe o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi to utegnilo vplivati na njegovo trajanje in vsebino in ali gre v obravnavanem primeru za napako, ki je ostala brez bistvenih posledic za izvajanje obravnavanega carinskega postopka v smislu 859. člena Izvedbene uredbe.

Okoliščina, ki med strankama ni sporna, je dejstvo, da v tovornem vozilu ni bilo dovolilnice CEMT, kar je tudi po mnenju sodišča pogoj za dosego in ohranitev ugodnosti za tovorno vozilo, ki ni bilo skupnostno v postopku začasnega uvoza s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev. Vozilo je bilo pod carinskim nadzorom od trenutka vstopa do trenutka ponovnega izvoza iz carinskega območja Skupnosti in je predmet kontrole s strani carinskih organov (317. člen CZS). Nedvomno je dovolilnica CEMT merodajnega pomena za dosego in ohranitev popolne oprostitve uvoznih dajatev za začasno uvoženo tovorno vozilo v primeru komercialne uporabe v notranjem prometu Skupnosti (člen 558 Izvedbene uredbe). Da je v obravnavanem primeru dejansko šlo za komercialno uporabo v notranjem prometu Skupnosti izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, ki mu sledi tudi sodišče, saj se je v navedenem primeru vlečno vozilo uporabljalo za prevoz, ki se je začel znotraj carinskega območja Skupnosti v Sloveniji in je bilo namenjeno v drugo državo članico Skupnosti (Nemčijo). Notranji promet Skupnosti pomeni prevoz oseb, ki vstopajo, ali blaga, ki se natovori na carinskem območju Skupnosti za izstop ali raztovor na kraju znotraj tega območja (točka c) 1. odstavka 558. člena Izvedbene uredbe). V zadevi ni sporno, da je bil začetek prevoza 8. 8. 2006 v Novem mestu, ki se je nadaljevalo preko Avstrije v Nemčijo, zato bilateralne dovolilnice, s katerimi je tožnik razpolagal, ne pridejo v poštev. Kot izhaja iz upravnih spisov je bilo tudi tožniku dobro poznano, da se cestna tovorna vozila lahko uporabljajo v komercialnem notranjem prometu Skupnosti samo na podlagi CEMT dovolilnice. Le v tem primeru bi imel tožnik na podlagi 558. člena Izvedbene uredbe popolno oprostitev.

Tudi po mnenju sodišča je bila s tem, ko je bil opravljen nedovoljen prevoz v notranjem prometu na območju Skupnosti, kršena dolžnost obvestila po 87. členu CZS, po katerem mora imetnik dovoljenja sporočiti vse dogodke, ki so nastopili po izdaji dovoljenja in lahko vplivajo na njegovo nadaljnjo veljavnost (2. odstavek 87. člena CZS), saj gre za tožnika kot imetnika dovoljenja (138. člen CZS), kar ima za posledico nastanek carinskega dolga po točki a) 1. odstavka 204. člena CZS z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam. Carinski dolžnik je oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek . Tožnik je imetnik prometnega dovoljenja ter carinski dolžnik (3. odstavek 204. člena CZS). Carinski dolg je nastal z začetkom prevoza v Novem mestu (1. odstavek 215. člena CZS), zato je slovenski carinski organ pristojen za izdajo izpodbijane odločbe (3. odstavek 215. člena CZS). Po povedanem v obravnavanem primeru niso bili več izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev uvoznih dajatev iz točke c) 1. odstavka 558. člena Izvedbene uredbe, ter je bila pravilno obračunana carinska dajatev za industrijske izdelke in DDV. Na pravni podlagi 31. člena CZS, in ob upoštevanju razpoložljivih podatkov, kot so navedeni, je bila pravilno ugotovljena tudi carinska vrednost vlečnega vozila. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja. Iz zapisnika je razvidno, na kašen način je izvedenec ugotovil vrednost vozila in katere parametre je upošteval. Tožnik v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, pa tudi v tožbi ničesar drugega glede vrednosti ne zatrjuje, zgolj očitek, ki se nanaša na nepopoln pregled vozila, sodišče kot pavšalnega zavrača. Po mnenju sodišča je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Sodišče sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki so natančno pojasnjene v izpodbijani odločbi in dokazni oceni posameznih izjav v postopku in se z njimi strinja. Nedvomno pa je relevantna okoliščina, ki je v dejstvu, da dovolilnice CEMT ni bilo v vozilu, tudi po mnenju sodišča kaže na neizpolnitev ene od obveznosti imetnika dovoljenja za začasni uvoz, kar ima za posledico naložitev dajatev, kot v obravnavanem primeru.

Po mnenju sodišča tudi ne gre za kršitev določb ZUP. Tožnik je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami in je v postopku dal pripombe in izjave, kar pomeni, da ni bilo kršeno načelo zaslišanja strank, saj glavna obravnava v obravnavanem primeru ni obvezujoča, glede na to, da ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi (154. člen ZUP). Očitek tožnika, da ni sodeloval v postopku je zato neutemeljen. Očitek, da ni bil opozorjen, da lahko v postopku uporabi tolmača, pa na drugačno odločitev ne vpliva, saj je tožnik sam navedel, da razume jezik in torej ne gre za situacijo iz 7. odstavka 62. člena ZUP. Iz upravnih spisov pa je tudi razvidno, da je bil tožnik z vsemi ugotovitvami, tako tistimi, ki so bili dani s strani nemškega carinskega organa kot tudi glede ugotovitev slovenskih carinskih organov, seznanjen, prav tako je bila seznanjena s vsemi ugotovitvami njegova pooblaščenka. Ugotovitve nemških carinskih organov so bile prevedene v slovenski jezik in posredovane tožniku in pooblaščenki, tožnik je imel možnost nanje podati pripombe, kar je tudi storil. V obravnavani zadevi gre za dokazno oceno organa, ki vodi postopek. Carinski organ je pojasnil zakaj ocenjuje, da so izjave kontradiktorne in sodišče se z njegovo dokazno oceno strinja. Tožnikovi razlogi, da je voznik pred nemškim carinskim organom dal izjavo pod pritiskom, pa niso z ničemer dokazane in jih sodišče kot pavšalne zavrača. Dejansko stanje je po mnenju sodišča v zadostni meri razjasnjeno.

Glede na povedano tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 859. člena Izvedbene uredbe in za napako v carinskem postopku, ki bi ostala brez bistvenih posledic za carinski postopek, kot želi prikazati v svojih navedbah tožnik. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru, ne glede na to, da pritožbeni organ ocenjuje, da gre za očitno malomarnost udeleženca in da tožnik že iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za uporabo 859. člena Izvedbene uredbe, predvsem za neizpolnjevanje pogoja iz 4. točke navedenega člena. Po navedeni določbi ne gre za napako v primeru, če gre za blago, ki je v postopku začasnega uvoza, uporaba tega blaga v nasprotju z pogoji, ki so določeni v dovoljenju, pri čemer bi bila takšna uporaba v enakem postopku lahko odobrena, če bi bil zato vložen zahtevek. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj po mnenju sodišča tudi z vložitvijo zahtevka na strani tožnika ni mogoče doseči dovoljenja carinski organov za vožnjo v notranjem prometu Skupnosti s popolno oprostitvijo dajatev, brez ves čas v vozilu prisotne dovolilnice CEMT. Zato v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni možno uporabiti 859. člena Izvedbene uredbe, saj po povedanem ne gre za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka iz 204. člena CZS.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj relevantne okoliščine niso sporne, kljub temu, da tožnik zatrjuje, da gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, temveč gre za to, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh relevantnih dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.