Jedro

Če sodišče prve stopnje v sklepu o zavrženju obtožnega predloga ni formalno odločilo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, ne gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst.371. čl. ZKP, saj oškodovanec kot tožilec ni izgubil pravice do vložitve odškodninske tožbe v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca D. V. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper vse štire obdolžence, vložen zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika.

O stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku ni bilo odločeno.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Grajal je odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ki da ne bi smel biti zavržen.

Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa in napotitev oškodovanca kot tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom v določenem roku na pravdo.

Pritožba ni utemeljena.

Res odločitev sodišča prve stopnje ni popolna, ker manjka formalna odločitev o vloženem premoženjskopravnem zahtevku v znesku 560.000,00 SIT s pripadki, vendar gre zgolj za relativno kršitev določb kazenskega postopka, ki ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Ta se sicer glede zavrženja obtožnega predloga sploh ne izpodbija, pomeni pa oviro, da bi kazensko sodišče smelo odločati o premoženjskopravnem zahtevku. Priglašeni premoženjskopravni zahtevek v procesnem pomenu ne pomeni tožbe in zato formalna odločitev o njem ni nujna sestavina sklepa o zavrženju obtožnega predloga. Ni nobene procesne ovire, da bi bila poleg priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku hkrati vložena še tožba v pravdnem postopku. Še zlasti pa kazensko sodišče oškodovancu ni upravičeno določiti nobenega roka za začetek pravde. Po III. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku, ki ga sicer sodišče prve stopnje ni uporabilo, rok za začetek pravde ni določen. Tako ni bilo nobene ovire, da oškodovanec kot tožilec brez napotitve na pravdo v izpodbijanem sklepu ne bi začel pravde takoj po sprejemu izpodbijanega sklepa, če ima očitno samo še premoženjski interes.

Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi.