Jedro

Toženec, ki kljub 8 poizkusom alkotesta ni uspešno opravil, saj je to onemogočil s prekinjanjem pihanja, dajanjem jezika na ustnik oz. prešibkim pihanjem, za svoje ravnanje pa ni izkazal opravičujočega razloga (morebitno poškodbo), se je preiskavi alkoholiziranosti nedvomno izmaknil. Ker sam ni poskrbel za objektivno ugotovitev njegove alkoholiziranosti, je nastopila domneva njegove alkoholiziranosti in s tem izguba njegovih zavarovalnih pravic.

Splošni pogoji zavarovanja določajo, da je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za objektivno ugotovitev alkoholiziranosti. To izhaja iz določbe, da je na zavarovancu dokazno breme, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, in da v primeru ugotovljene alkoholiziranosti sam poskrbi za natančno ugotovitev stopnje svoje alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 3.961,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 39,06 EUR od 04.12.2003 do plačila, od zneska 505,23 EUR od 04.12.2003 do plačila, od zneska 2.921,05 EUR od 18.02.2004 do plačila in od zneska 495,74 EUR od 24.02.2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 801,09 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da sodišče tega, ali so poškodbe pljuč toženca vplivale na njegovo sposobnost opraviti alkotest, ni ugotavljalo z izvedencem ustrezne stroke, katerega mnenja se tudi ne da preizkusiti, nekatere njegove ugotovitve pa so sarkastične. K zdravniku je šel toženec šele naslednji dan, ker je verjel, da bodo bolečine prenehale, policistom pa je bil na razpolago, da bi odredili odvzem krvi, saj se ugotavljanju alkoholiziranosti sploh ni izogibal. Meni, da je vsebina splošnih pogojev tožeče stranke nejasna, zato jih je potrebno tolmačiti v korist toženca. Zatrjuje tudi, da je policist naknadno dopisal zapisnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Razmerje med tožnico in tožencem temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji zavarovanja AO 97 (Splošni pogoji). V 3.c točki 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev je določeno, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov (1). Šteje pa se, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. Zavarovanec se lahko izogne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin, ki povzročijo izgubo zavarovalnih pravic ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Tožnica zatrjuje, da je toženec onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti, saj kljub 8 poizkusom alkotesta ni uspešno opravil, ker je to onemogočil s prekinjanjem pihanja, dajanjem jezika na ustnik oz. prešibkim pihanjem. Toženec pa je zatrjeval, da v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola in da alkotesta ni mogel uspešno opravljati zaradi v nesreči dobljenih poškodb oziroma da je preizkus opravil, pa policist ni bil zadovoljen z rezultatom, pa tudi, da ni podpisal policijskega zapisnika.

Ne gre pritrditi pritožbi, da bi za objektiven kriterij ugotavljanja alkoholiziranosti (odvzem krvi) morali poskrbeti policisti. V obravnavanem primeru ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil cestnega prometa, ko bi bilo lahko utemeljeno sklicevanje na Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP), pač pa za pogodbeno dogovorjene pravice in obveznosti strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za objektivno ugotovitev alkoholiziranosti. To izhaja iz določbe, da je na zavarovancu dokazno breme, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, in da v primeru ugotovljene alkoholiziranosti sam poskrbi za natančno ugotovitev stopnje svoje alkoholiziranosti (3.b točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja). A toženec svojega dokaznega bremena ni zmogel, saj ni poskrbel za odvzem krvi, s katerim bi natančno ugotovili stopnjo njegove alkoholiziranosti, niti svojih navedb ni potrdil z drugimi dokazi, saj se neopravičeno ni odzval vabilu sodišča na zaslišanje.

Ne drži pa niti, da sodišče ni postavilo izvedenca ustrezne stroke. Toženec je zatrjeval, da je v nesreči utrpel poškodbo, ki je vplivala na njegovo sposobnost opraviti alkotest. Z izvedencem travmatologom pa je bilo ugotovljeno, da v obravnavani prometni nesreči ni utrpel poškodbe prsnega koša, ki bi kakorkoli lahko vplivala na toženčevo sposobnost opraviti alkotest. Ugotavljanje poškodb zagotovo sodi med delo travmatologov, šele če bi bila ugotovljena poškodba, ki lahko kakorkoli vpliva na toženčevo sposobnost opraviti alkotest, pa bi bilo potrebno nadalje ugotavljati, kolikšen je bil ta vpliv.

Tudi določilom Splošnih pogojev, ki določajo posledice, če se zavarovanec izogne preizkusu alkoholiziranosti, ne gre pripisati nejasnosti. Toženec kljub 8 poizkusom tega ni uspešno opravil (nasprotnega toženec namreč ni izkazal), saj je to onemogočil s prekinjanjem pihanja, dajanjem jezika na ustnik oz. prešibkim pihanjem, za svoje ravnanje pa ni izkazal opravičujočega razloga. Zato gre pritrditi zaključku, da se je preiskavi alkoholiziranosti izmaknil. Toženec tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjeval ne dokazoval, da bi policisti zapisnik naknadno dopolnjevali, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj tega morebiti ne bi mogel navajati pravočasno. Ker gre v tem delu pritožbe za nedovoljene novote (337. člen ZPP), jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Kot neresnične so se izkazale toženčeve navedbe, da zapisnika ni podpisal, svoji odgovornosti za povzročitev prometne nezgode, pa toženec ni nasprotoval. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

Pravico zavarovalnice, ki je oškodovancu poravnala škodo, do povračila izplačanih zneskov z obrestmi in stroški od zavarovanca oz. odgovorne osebe ureja tudi 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP.