Jedro

Sodišče ugotavlja, da ocena, da pri tožniku niso podani razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 82. člena ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po oceni tožene stranke, ki mu sledi tudi sodišče, takšni razlogi niso podani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 184/2018-7 z dne 12. 12. 2018, odločila, da se prošnja A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ Dob), št. 720-185/2015/41 z dne 8. 10. 2018, v zvezi z odločbo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju URSIKS), št. 720-1296/20175 z dne 7. 11. 2018, v zadevi prekinitve prestajanja kazni zapora, ter kot oprostitev stroškov postopka, zavrne.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik 22. 11. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo ZPKZ Dob v zvezi z odločbo URSIKS. Tožena stranka navaja podlago, ki jo je prvostopenjski organ, t. j. ZPKZ Dob, uporabil v odločbi, za izpodbijanje katere je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP. Ta je svojo oceno, da tožnikova vloga ni utemeljena, podal na podlagi ugotovitev zdravniške komisije, da prekinitev ni potrebna. Navedeni zavod ima namreč zagotovljene pogoje za zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, ki jo prosilec potrebuje pri zdravljenju svoje bolezni, pri tem pa mu je omogočeno spremstvo na zdravniške preglede in zdravljenje zunaj zavoda. Poleg tega je prvostopenjski organ ocenil, da obstaja pri tožniku varnostni zadržek prekinitve prestajanja kazni zapora, saj glede na njegovo nespoštovanje dogovorov z zavodom med hospitalizacijo ter glede na to, da je bil na prestajanje kazni priveden, obstaja verjetnost, da se s prekinitve kazni ne bi vrnil, s čimer ne bi bil zavarovan javni interes, ki je v konkretnem primeru izvršitev kazenske sankcije in s tem zavarovanje družbenih vrednot in dobrin.

3. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da ocena o zavrnitvi tožnikove vloge za prekinitev prestajanja zaporne kazni temelji na prostem preudarku. V teh primerih sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v svojih odločbah pojasnila, katera dejstva in dokazila sta upoštevala pri svojem zaključku, da pri tožniku niso podani zakonski pogoji za prekinitev kazni zapora zaradi hujše bolezni. Tako tožena stranka ne ugotavlja nepravilnosti v zvezi s kršitvami materialnega prava in pravil postopka, ki bi lahko privedle do uspeha tožnika v upravnem sporu, in ocenjuje, da je bila odločitev v obravnavani zadevi utemeljena v določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zaradi česar je njegovo prošnjo zavrnila.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter kršitve z ustavo zagotovljenih človekovih pravic do sodnega varstva, pravnega sredstva in enakosti. Tožnik v obrazložitev tožbe navaja, da je tožena stranka s tem, ko je ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna, prekoračila obseg odločanja, saj se je dejansko spustila že v razsojanje same zadeve, čeprav to ni namen postopka dodelitve BPP. Po stališču tožnika gre za absolutno prekoračitev pristojnosti upravnega organa, saj bi se tožena stranka morala omejiti le na formalni preizkus pogojev za upravičenost do BPP. Tožnik se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da je zadeva očitno nerazumna, saj ni izpolnjen nobeden od kriterijev, določenih za presojo, da je zadeva očitno nerazumna. Pri tem mora biti zadeva očitno nerazumna že na prvi pogled in ne ob vsestranski analizi vseh dejstev in okoliščin, kar dejansko predstavlja že sojenje o sami stvari. Pri presoji, ali je predmetna prošnja tožnika utemeljena, bi morala tožena stranka po tožbenih navedbah upoštevati predvsem dejstva, da je tožnik zbolel za hudo boleznijo, da je bil zaradi tega hospitaliziran in urgentno operiran, da je bilo zanj predvideno zdravljenje s sistemsko kemoterapijo, da je shujšan, vidno zaprepaden, brez energije in slabega razpoloženja in da iz izvida visceralnega odseka kirurškega oddelka izhaja, da je smiselna prekinitev prestajanja kazni zapora. Vse te okoliščine same po sebi napeljujejo na zaključek, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni očitno nerazumna. Tožnik v tožbi še oporeka ugotovitvam v zvezi z varnostnim zadržkom. Ker je izid postopka zanj velikega pomena in upoštevajoč, da sam kot prava neuka oseba ne more vložiti tožbe v upravnem sporu, je po tožbenem zatrjevanju kršeno tudi načelo pravne in socialne države. Tožnik predlaga sodišču, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, pri tem pa toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

9. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru tožnikova prošnja ni utemeljena, saj prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, ker nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP.

10. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na vložitev tožbe zoper odločbo direktorja ZPKZ Dob, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora, takšno odločitev pa je potrdil drugostopenjski organ, to je URSIKS, ki je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt. Odločitev navedenih upravnih organov temelji na ugotovitvi zdravniške komisije, da prekinitev prestajanja kazni zapora ni potrebna, ker ima navedeni zavod zagotovljene pogoje za zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, ki jo prosilec potrebuje pri zdravljenju svoje bolezni, pri tem pa mu je omogočeno spremstvo na zdravniške preglede in zdravljenje zunaj zavoda. Poleg tega je prvostopenjski upravni organ ocenil, da obstaja pri tožniku varnostni zadržek prekinitve prestajanja kazni zapora. Vse to je predstavljalo podlago toženi stranki za sklep, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v upravnem sporu zoper navedeno odločbo upravnega organa.

11. Sodišče ugotavlja, da ocena, da pri tožniku niso podani razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 82. člena ZIKS-1, tožena stranka očitno pomotoma navaja 98.a člen ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po oceni tožene stranke, ki mu sledi tudi sodišče, takšni razlogi niso podani.

12. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz odločitve pristojnega upravnega organa izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi, na podlagi katerih je pristojni organ odločil, da se mu prestajanje kazni zapora ne prekine. Ti razlogi, ki so navedeni v predhodni obrazložitvi te sodbe, so ustrezno obrazloženi v izpodbijanem aktu.

13. Po presoji sodišča sta prvostopenjski in drugostopenjski organ na podlagi vsega navedenega pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so podani razlogi, na podlagi katerih se tožniku ne prekine prestajanje kazni zapora. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila. Posledično je pravilna tudi odločitev tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi povzela navedene ugotovitve upravnih organov, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v upravnem sporu zoper navedeno odločitev.

14. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, katerih ključna vsebina je v tem, da je tožena stranka prekoračila obseg odločanja, saj se je dejansko spustila že v razsojanje same zadeve. V zvezi s tem sodišče navaja, da je sicer treba razmejiti med pristojnostjo organa za BPP, ko presoja izglede za uspeh prosilca, in pristojnostjo sodišča v sodnem postopku, za katerega se vlaga prošnja za BPP. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala ob sprejemu izpodbijane odločitve, pravilno presodila, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v predmetni zadevi, in sicer iz zgoraj navedenih razlogov, v povezavi z dejstvom, da gre v predmetni zadevi za odločanje po prostem preudarku. Sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da ni izpolnjen nobeden od kriterijev, določenih za presojo, da je zadeva očitno nerazumna, ker je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na ugotovitev, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v predmetni zadevi, kar je kot oblika zadržka za dodelitev BPP določena v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP. Glede na opisane razloge in upoštevajoč dejstvo, da tožbeni razlogi niso izkazani, posledično pa tudi ni prišlo do kršitve ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev tožene stranke, da se predmetna tožnikova prošnja za dodelitev BPP zavrne, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, pravilna.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.