Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba II Kp 59407/2020

ECLI:SI:VSMB:2022:II.KP.59407.2020 Kazenski oddelek

malomarnost dokazovanje dobre vere kaznivo dejanje žaljive obdolžitve kršitev pravice do obrambe načelo proste presoje dokazov zavrnitev dokaznih predlogov neposredni dokazi dokazna ocena izključitev protipravnosti
Višje sodišče v Mariboru
24. maj 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Protipravnost je namreč izključena takrat, kadar storilec dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil in raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Tako imenovani dokaz dobre vere bo uspešen le, če bodo za prepričanje storilca o resničnosti trditev podani prepričljivi razlogi. Če storilec ne zaupa viru informacije oziroma gre za nezanesljiv vir, storilec ne more biti v dobri veri in takih trditev ne sme raznašati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna plačati in povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke zasebnega tožilca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, o čemer bo po pravnomočnosti sodbe odločeno s posebnim sklepom. Po 169. členu KZ-1 je na zahtevo zasebnega tožilca odločilo, da se sodba po pravnomočnosti na stroške obdolženke objavi v Slovenskih novicah. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti očitkov po obtožbi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik kršitev pravice do obrambe, s tem pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, uveljavlja z navedbami, da je sodišče nepravilno oziroma neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju novinarke B. B., in po zaslišanju izvedenca medicinske stroke C. C., v posledici česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

6. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Po ustaljeni ustavnosodni praksi razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, in sicer je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju novinarke pravilno pojasnilo, da je vsebina spornih člankov jasna, saj je iz njih razvidno, da je novinarje poklicala obdolženka, ki je novinarki tudi podala izjave, ki so predmet zasebne tožbe. Novinarka je tako v članku povzemala izključno obdolženkine izjave, in ne izjave njenega moža, kot to neuspešno poskuša v pritožbi prikazati zagovornik, ki niti ne pojasni, katere sporne trditve naj bi podal obdolženkin mož. Še več, iz vsebine spornih člankov niti ne izhaja, da bi se obdolženkin mož sploh karkoli pogovarjal z novinarko, zato je tudi po oceni višjega sodišča izvedba dokaza z zaslišanjem avtorice članka nepotrebna.

7. Relevantnost dokaznega predloga po zaslišanju izvedenca medicinske stroke C. C. si zagovornik neuspešno prizadeva utemeljiti z navedbami, da naj bi bilo njegove mnenje v nasprotju s podatki spisa, saj je izvedenec v mnenju zapisal, da je bila obdolženka v bolnišnico pripeljana z reševalnim vozilom, čeprav jo je v bolnišnico pripeljal njen mož. S takimi pritožbenimi navedbami zagovornik ne more uspeti, saj način, kako je obdolženka takrat, ko naj bi jo zasebni tožilec poškodoval z avtomobilsko gumo, prišla v bolnišnico (tretja alineja v opisu kaznivega dejanja), ni odločilna okoliščina, kot je to sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno poudarilo. Relevantno je le, ali zbrani dokazi podpirajo njeno trditev, ki jo je podala novinarki in je zapisana v članku. V zvezi z mehanizmom nastanka zatrjevanih poškodb, ki naj bi jih obdolženka ob tem utrpela, pa je izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije in fotografij poškodb z visoko stopnjo verjetnosti zaključil, da ni šlo za namerni udarec in da je slediti navedbam zasebnega tožilca, da se je ni fizično lotil, svoje zaključke pa je strokovno obrazložil, zaradi česar dodatno zaslišanje izvedenca tudi po oceni višjega sodišča ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi odločilnih okoliščin. Poleg tega je dejansko stanje v tej smeri dovolj razjasnjeno tudi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedbami zasebnega tožilca in prič D. D. in E. E., ki so podprte z odločitvijo Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju SDT), ki je v zvezi s tem dogodkom zavrglo obdolženkino kazensko ovadbo, s katero je zasebnemu tožilcu očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (priloga A14). Sodišče prve stopnje se je glede na naravo kaznivega dejanja na odločitev SDT utemeljeno oprlo, prebrano izvedeniško mnenje pa tako predstavlja le posredni dokaz, na katerem navedena odločitev SDT temelji. Sicer pa zagovornik niti ni pojasnil, na katera vprašanja naj bi izvedenec v zvezi s tem še dodatno odgovoril, kot tudi ni pojasnil, katere so tiste odločilne okoliščine, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ki naj bi jih pojasnil, in ki bi kazale na to, da je do obdolženkinih poškodb prišlo na način, kot ga je v članku zatrjevala obdolženka, zato zagovornikove navedbe ne dosegajo zahtevanega standarda obrazložitve in utemeljitve dokaznega predloga. Glede na navedeno tako očitek zagovornika o kršitvi pravice do obrambe in s tem bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ni utemeljen.

8. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik neutemeljeno graja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

9. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb. Vendar takim pritožbenim navedbam ni slediti, saj je sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno sledilo določni in prepričljivi izpovedbi zasebnega tožilca, ki je povedal, da so navedbe v članku neresnične in zanj žaljivem ter škodujejo njegovi časti in dobremu imenu, zlasti, ker je zaposlen na policiji kot kriminalistični inšpektor specialist, zaradi objav pa je utrpel resne posledice tako na zdravstvenem, osebnem in službenem področju. Sodišče prve stopnje je namreč za vsako posamezno izjavo, navedeno v izreku izpodbijane sodbe, v točkah 9 do 15 njene obrazložitve, argumentirano pojasnilo, zakaj obdolženka ni dokazala resničnosti zatrjevanih žaljivih dejstev o zasebnem tožilcu, ki so predmet zasebne tožbe, oziroma ni dokazala, da bi bili razlogi, zaradi katerih je verjela v resničnost svojih trditev, utemeljeni oziroma da je bilo njeno prepričanje v resničnost trditve utemeljeno. S temi razlogi se višje sodišče v celoti strinja, saj njenega zagovora izvedeni dokazni postopek ni potrdil, kljub temu, da so številne priče izpovedovale v njeno korist, ki jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pravilno je poudarilo, da so te priče bodisi izpovedovale zgolj to, kar jim je o dogajanju in odnosih med njo in zasebnim tožilcem povedala obdolženka sama (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) bodisi so njihove izpovedbe ovržene z drugimi izvedenimi dokazi, katerim je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča utemeljeno poklonilo vero (točki 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem v zvezi je potrebno izpostaviti izpovedbo priče obdolženkinega moža F. F., ki je sicer izpovedoval v korist obdolženke, vendar po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni potrdil vseh obdolženkinih trditev v spornih člankih, in sicer da naj bi zasebni tožilec njemu in obdolženki grozil s pištolo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi obdolženko žalil in ji grozil, kot mu je to obdolženka v članku očitala pod drugo in četrto alinejo v opisu kaznivega dejanja (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter da naj bi zasebni tožilec ukradel ciprese in grmičke (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati, da je ciprese vendarle kupila obdolženka z možem, ne more uspeti. V podkrepitev svojih navedb je zagovornik sicer predložil kopijo potnega lista F. F., ki naj bi dokazoval, da sta bila z obdolženko in njen mož v času nakupa na M., kjer so bile ciprese kupljene, vendar to ob upoštevanju izpovedbe F. F. in preostalih izvedenih dokazov, zlasti ker je bila kazenskega ovadba obdolženke zoper zasebnega tožilca zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 zavržena, zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Morebitna pot na M.(obdolženkinega moža) sama po sebi ne more biti verodostojen dokaz, da je ciprese z možem dejansko kupila obdolženka, prav tako pa v zvezi z verodostojnostjo predloženega novega dokaza tudi ni prezreti, na kar tudi opozarja pooblaščenec zasebnega tožilca v odgovoru na pritožbo, da je veljavnost potnega lista potekla 7. 2. 2009, medtem ko naj bi F. F. glede na žig v potni listini na M. potoval kasneje. V zvezi s tem sicer pooblaščenec zasebnega tožilca v odgovoru na pritožbo celo opozarja na sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. oziroma po 252. členu KZ-1, ker naj bi bil žig na tem potnem listu ponarejen, in poziva, da sodišče ravna v skladu z 145. členom ZKP, vendar to ni predmet tega pritožbenega postopka, zato se višje sodišče s temi navedbami pooblaščenca zasebnega tožilca ni posebej ukvarjalo, zasebni tožilec pa še vedno ima možnost, da pred pristojnimi organi sproži ustrezne postopke.

10. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve zagovornik poskuša prepričati, da so trditve obdolženke, da je vanjo zagnal avtomobilsko gumo, zaradi česar je padla, resnične, vendar je tudi te navedbe argumentirano ovrglo že sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se višje sodišče v celoti strinja. Pravilno je pojasnilo, da tega dogodka ni videl nihče od zaslišanih prič, niti njen mož F. F., poleg tega pa tudi izvedeni dokazi obdolženkine verzije dogodka ne podpirajo. Če k temu dodamo še, da je policija ta dogodek tudi preiskovala, pa odklonskega ravnanja niso potrdili, SDT pa je kazensko zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zavrglo, se po oceni višjega sodišča takšen zaključek sodišča prve stopnje pokaže kot pravilen in utemeljen, pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi le podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika, s katerimi poskuša prikazati, da je bila obdolženka v dobri veri, ko je novinarki podala inkriminirane izjave. Protipravnost je namreč izključena takrat, kadar storilec dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil in raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.2 Tako imenovani dokaz dobre vere bo uspešen le, če bodo za prepričanje storilca o resničnosti trditev podani prepričljivi razlogi. Če storilec ne zaupa viru informacije oziroma gre za nezanesljiv vir, storilec ne more biti v dobri veri in takih trditev ne sme raznašati.3 Res je, da je v zvezi z obdolženkinim očitkom, da naj bi zasebni tožilec njenemu sinu G. G. prodal municijo, slednji to v svoji izpovedbi tudi zatrjeval, vendar je sodišče prve stopnje ta vir glede na njegove osebne okoliščine pravilno ocenilo kot nezanesljiv, saj je v zvezi s tem v točki 11 povsem pravilno pojasnilo, da četudi je obdolženka verjela trditvam svojega sina, to še ne pomeni, da je imela tudi utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, saj bi o takšnih obtožbah glede na pretekla ravnanja G. G. in njegovo uživanje alkohola morala kritično premisliti, preden jih je raznesla v medije. Enako velja tudi glede anonimnega pisanja, na katerem je obdolženka bazirala svoje trditve pod sedmo alinejo opisa kaznivega dejanja. Anonimno pismo, ki ga je obdolženka prejela pred več leti, nikakor ne more biti zanesljiv vir informacij, in po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da za te navedbe obdolženka tudi ni imela drugih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje, da ni imela utemeljenega razloga verjeti, da je vsebina anonimnega pisma resnična, pravilen in utemeljen.

12. Prav tako obdolženka ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, da obdolženec službeno vozilo uporablja v zasebne namene, ko se je vozil na tenis v A. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da gre za neresnične trditve, saj je podlago za svoje zaključke imelo tako v izpovedbah prič H. H., I. I. in J. J., ki so povedali, da se je obdolženec skupaj z njimi na tenis vozil v svojem osebnem vozilu, kot tudi v ugotovitvah notranjega nadzora, ko v zvezi s tem ni bil odkrit sum odklonskega vedenja, pri čemer ni prezreti, da je bila ob tem opravljena tudi preiskava z analizo poti službenega vozila, ki ga je uporabljal zasebni tožilec. Zato zagovornik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

13. Glede na to, da se zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, česar pa v nadaljevanju podrobneje ne obrazloži, je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, katerim je dalo ustrezno težo in na tej podlagi obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njeno korist. 14. Zagovornik pa graja odločitev sodišča, ki je v skladu 169. členom KZ-1 ugodilo zahtevi zasebnega tožilca in odločilo, da se sodba po pravnomočnosti objavi v S. N., pri čemer navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo, česar sicer niti ne konkretizira. S takimi navedbami sicer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čemur pa ni mogoče pritrditi. Zakaj je sodišče prve stopnje sledilo predlogu zasebnega tožilca, da se mora sodba po pravnomočnosti objaviti na stroške obdolženke, je z razumljivimi, jasnimi in tehtnimi razlogi pojasnjeno v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. Objava sodba je namreč nekazenskopravna sankcija in je namenjena zadoščenju zasebnega tožilca, saj je obdolženka s storitvijo očitanega kaznivega dejanja prizadela njegovo čast in dobro ime, dejanje pa je vplivalo tako na njegovo osebno, družinsko in tudi poklicno življenje.

15. Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi ZST-1 in Taksne tarife (7111, 71113 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, tč. 35. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17976/2010-87 z dne 10. 5. 2012. 3 Prim.: M. Šorli: Komentar 160. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 878.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia