Jedro

Presoja višine prisojene odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdi uveljavljala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi prometne nezgode. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo: 900.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT za strah in 1.300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj 2.500.000 SIT. Priznalo ji je tudi 23.290 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 1.900.000 SIT je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je prisojene zneske po posameznih odškodninskih postavkah korigiralo, tako da tožnici pripada za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 800.000 SIT, za strah 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT. Skupaj prisojena odškodnina ostaja tako enaka. Po pritožbah obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu tako glede teka obresti od glavnice kot od stroškov postopka. Tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine je uskladilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s 26.6.2002. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da bo tožena stranka zavezana plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 1.900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 100.000 SIT od 9.3.1997 do plačila, od zneska 400.000 SIT od 25.4.2000 do plačila in od zneska 1.400.000 SIT od 26.6.2002 do plačila ter da obsodi toženo stranko, da je dolžna plačati tožnici od že prisojenega zneska odškodnine zakonske zamudne obresti za čas od 9.3.1997 do 7.7.2002. Revidentka se v reviziji predvsem zavzema za zvišanje odškodnine. Pri tem se sklicuje na številna dejstva, ki pa jih revizijsko sodišče ne bo povzemalo. Poleg tega revidentka meni, da je toženi stranki predložila vso potrebno dokumentacijo ter bi ji ta lahko plačala odškodnino. Ker je ni, je morala tožeča stranka nanjo čakati vso do 8.7.2002, zaradi napake sodišča celo do 6.3.2003. V tem času so odškodnine padle in je tudi tako imenovana valorizacija odškodnin le še mrtva črka na papirju. Tožnica meni, da ji pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, saj je zavarovalnica s tem, ko se je odločila, da ne bo tožnici ničesar plačala, prihranila precej denarja. Sodišči sta napačno uporabili določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožnice je sicer obširna, saj so v njej navedena številna dejstva, s katerimi skuša utemeljiti, da ji pripada višja odškodnina, kot ji je bila priznana na nižjih stopnjah sojenja. Vendar pa je takšno, z nizanjem dejstev podprto revizijsko argumentiranje nepotrebno, odveč. Revizijsko sodišče namreč opravi materialnopravni preizkus prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Ta je in mora biti razvidna iz obrazložitve nižjih sodišč. Vse ostalo je za revizijski preizkus nepomembno. Tista dejstva, ki so bila povzeta v dejansko podlago sodbe, zato revizija ponavlja po nepotrebnem, saj jih ima revizijsko sodišče ob preizkusu tako ali tako pred očmi. Vse ostale dejanske navedbe, ki pa dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, pa so zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje neupoštevne Štretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS, št.43/2006; ZPP)Ć. To je tudi razlog, da revizijsko sodišče večine revizijskih navedb ni povzelo v obrazložitev te sodbe in nanje tudi ne bo odgovarjalo.

Tako se izkaže, da ostaneta odprti v tej revizijski zadevi le dve vprašanji. Materialnopravni preizkus prisojene odškodnine ter vprašanje teka obresti od nepremoženjske škode.

Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe načeli z izpodbijano sodbo ustrezno upoštevani in uravnoteženi. Škoda, ki jo je utrpel tožnica, spada v drugo skupino po Fischerjevi kvalifikaciji (lahki primeri)(1). Povprečna odškodnina v tej skupini znaša 8 povprečnih neto plač, odškodnine v tej skupini pa se gibljejo od 1 do 29 plač.(2) Tožnici je bila priznana odškodnina v višini 17 neto plač. Razlog, da je toliko višja od povprečja, je lahko utemeljen le s posledicami postkomocionalnega sindroma. Tudi primerjava z ostalimi individualnimi primeri pokaže, da prisojena odškodnina ne izstopa iz tako oblikovane kontrolne skupine primerov (zaporedni primeri 328, 329, 330, 331, 333, 334 v citirani zbirki odločb). Mogoče je sicer najti tudi izjeme (npr. primer 323, kjer odškodnina v primerljivi zadevi odstopa za tri plače), vendar pa je treba posamično zadevo vselej presojati v luči sodne prakse kot celote. S tega vidika pa prisojena odškodnina ustreza pravičnostnim standardom, h katerim je sodišče konkretizirano zavezano s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZOR.

Prav tako neutemeljena pa je revizija v delu, v katerem napada odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za čas pred 1.1.2002. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnica, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, dostopnih v medmrežni bazi sodne prakse(3). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št.28/2006 ; OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. št. RS 109/2001, ZPOMZO-A). Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas pred 1.1.2002 tudi v tej pravdni zadevi. Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožničinim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnico. Odločitev pritožbenega sodišče, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu s prej navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato pravilna.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zato zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št. (2): Nav. delo., str. 764. Op. št. (3): Brezplačna baza sodne prakse je dostopna na naslovu www.sodnapraksa.si