Jedro

Ugotovitev izpodbijanih sodb, da vlaganja pravdnih strank v skupni podvig niso predstavljala premoženja skupnega podviga, marveč strošek za njegovo izvedbo, je dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati, morebitnih procesnih kršitev v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva pa revident ne uveljavlja.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je premoženje družbe pravdnih strank na dan prenehanja družbe 16. 4. 1994 obsegalo vrednost kapitala podjetja T. d.o.o. v višini 11.809,38 EUR, in za plačilo 5.904,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 1994 do plačila, pri čemer obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti del stroškov postopka, sorazmeren (ne)uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 5.904,69 EUR tečejo od 16. 11. 1994 do 31. 12. 2001, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini teh listin, in med samimi listinami. Sodišče je upoštevalo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenka vrednost skupnega podviga izračunala v DEM, ugotovljeno vrednost pa je nato ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije preračunala v SIT. Sodišče bi moralo zato znesek, izražen v DEM – in ne znesek, izražen v SIT, preračunati v evre kot sedanjo valuto. Sodišči v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetem v revizijski odločbi, izdani v tej zadevi, da skupni podvig pravdnih strank predstavljata aktiva in pasiva premoženja družbe ob prenehanju, nista upoštevali vrednosti tedaj še neamortiziranih skupnih vlaganj v izdelavo obratovalnice, iz katere je izhajalo tudi vse bodoče premoženje. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v zavrnjenem delu ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija pa je praviloma dovoljena le zoper tak sklep (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Da je sodišče pri odločanju o zahtevku izhajalo iz določb Občnega državljanskega zakonika o prenehanju družbe in določb Zakona o nepravdnem postopku o delitvi skupnega premoženja, za revidenta ni sporno. Pravilnost takega materialnopravnega izhodišča je bila že obrazložena v prvi revizijski odločbi, izdani v tej zadevi (sklep II Ips 66/2003 z dne 22. 1. 2004). Revizija se ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da med aktivo družbe ne sodi vrednost neamortiziranih vlaganj v izdelavo obratovalnice, ki je bila sestavni del skupnega podviga, po stanju ob prenehanju družbe.

8. Na podlagi ugotovitev, da se pravdni stranki z najemodajalcem poslovnega prostora nista dogovorili o povrnitvi vlaganj, da se vlaganja niso poračunavala z najemnino in da vrednost vlaganj ni bila knjižena kot kapital družbe, je sodišče druge stopnje zaključilo, da so bila vlaganja v poslovni prostor opravljena za realizacijo skupnega podviga, vendar pa niso predstavljala premoženja tega podviga, marveč strošek za njegovo izvedbo. Z drugimi besedami povedano: v aktivo družbe bi vložek družbenikov v izdelavo poslovnega prostora, ki je bil last tretjega, sodil, če bi obstajal kot terjatev do lastnika prostora. Sodišči sta ugotovili, da ta terjatev ni obstajala. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), morebitnih procesnih kršitev v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva pa tožnik ne uveljavlja.

9. Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb procesnega prava. Tožnik je postavil zahtevek za plačilo zneska v tolarjih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarskih terjatev. Izvedenka je vrednost skupnega podviga podala v znesku, izraženem v DEM, in ga po tedaj veljavnem izbranem tečaju preračunala v tolarje. S tem, ko je sodišče pri preračunu v evre upoštevalo ugotovljeno vrednost skupnega podviga, izraženo v tolarjih (in ne v DEM), je pravilno upoštevalo (zgolj) spremembo domače valute. Več od tega glede na postavljeni zahtevek, ki je bil ves čas postopka izražen v domači valuti, ni bilo potrebno in bi bilo tudi napačno.

10. Po ugotovitvi, da revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških, ni dovoljena, in da glede ostalega dela niti revizijski razlogi niti razlogi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).