Jedro

O utemeljenosti zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, in če zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je potrebno zavrniti, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času, ko je bila vložena tožba.

Tožnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo vzpostavitve prejšnjega stanja, če to ni ekonomsko opravičljivo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 4.2.2008 zavrnilo ugotovitveni zahtevek tožeče stranke, da so ji tožene stranke odvzele neposredno posest na poslovnem prostoru - garaži na parc. št. 279/2 k.o. R., katerega je uporabljala na osnovi najemne pogodbe, zavrnilo pa je tudi njen restitucijski in prepovedni del zahtevka ter ji hkrati naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v višini 2.547,65 EUR v roku 8 dni. Z izpodbijanim sklepom z dne 17.3.2008 pa je zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za sodbo, enak predlog glede pritožbe pa je zavrnilo.

Zoper navedena predloga se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Glede odločitve o glavni stvari tožeča stranka po svojem pooblaščencu uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja presojo sodišča prve stopnje v tem, da tožeča stranka ni izkazala, da bi imela posest na spornem poslovnem prostoru, saj je tega imela v dejanski in neposredni mirni posesti do 24.6.1998, tam pa je opravljala dejavnost veleprodaje. Posest je imela na osnovi najemne pogodbe z dne 1.8.1996 za dobo pet let z možnostjo podaljšanja, najem pa ne preneha, če kdo tretji dobi lastninsko pravico na teh prostorih, kot je bilo v tem primeru, ko je lastninsko pravico pridobil M., d.d. Takratni direktor M., d.d., J. P., je kot priča potrdil, da so vedeli, da kupljeni prostori niso prazni oziroma da je v njih najemnik. Tožeča stranka je tako imela veljavno najemno pogodbo, sporni prostor je bil na dan rušenja zaklenjen, toženci pa so v prostor vdrli na silo, iz njega odnesli opremo in začeli z rušenjem. Iz izpovedi zakoncev H. pa tudi jasno izhaja, da je tožeča stranka poslovni prostor tudi uporabljala. Pritožnica ponovno poudarja, da tudi M., d.d., kot novi lastnik najemne pogodbe ni nikoli odpovedal, ampak je le od prvotožene stranke zahteval, da jim pridobi posest tudi v tem najetem poslovnem prostoru. Povsem jasno je, da je tako tudi drugotožena stranka imela interes za rušenje objekta in je s svojim ravnanjem povzročila odločitev glede rušenja kot aktivnega ravnanja s strani prvo in tretjetožene stranke. Sodišče tudi ugotavlja, da tožeči stranki ne gre posestno varstvo za to, ker je bil ob vložitvi tožbe objekt že podrt in je predmet najema prenehal obstajati. Vendar pa takrat še ni bil zgrajen nov objekt in če bi sodišče postopalo hitro, ne bi bil do odločitve zgrajen nadomestni nov objekt bistveno večje vrednosti. Ob vložitvi tožbe je tako tožeča stranka vsekakor imela izkazan pravni in ekonomski interes, saj je bila še možna restitucija samega objekta. Najemna pogodba je veljala do leta 2001, rušenje pa je bilo izvršeno v letu 1998, vendar pa je sodišče za odločitev potrebovalo kar 10 let. Predmet ugotovitvenega in restitucijskega zahtevka pa je tudi vrnitev opreme. Sodišče sicer ugotavlja, da naj bi bila oprema vrnjena, kar izhaja iz izpovedi priče Ž. in dobavnice. Vendar pa podpis na dobavnici tožeči stranki ni znan in je brez žiga ter ne more biti verodostojen dokaz. Potrebna pa je kritična presoja izpovedbi priče Ž., ki je prilagojeno potrebam prvotožene stranke, tožeča stranka pa ves čas zanika vrnitev opreme. V nasprotju z zakonom in sodno prakso pa je tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da bi katera od toženih strank hotela dejanje ponoviti, saj naj bi bil prepovedni del zahtevka na mestu le v primeru vzpostavitve v prejšnje stanje.

Glede odločitve o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks se tožeča stranka pritožuje sama, pri tem pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in jo oprosti plačila sodnih taks oziroma odločitev pridrži za poznejšo sodbo. Opozarja na vsebino določb člena 105 in člena 168 ZPP, po kateri velja taksna oprostitev za tožbo in napoved pritožbe. Isti zakon v členu 169 določa, da mora stranka predložiti zadnje letno poročilo in druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Navaja, da je ravno zaradi motenja posesti začasno prenehala s poslovanjem in zadeve s pomočjo odvetnikov rešuje po sodni poti in sicer v treh odškodninskih sporih, v katerih nastopa kot tožnica.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. O pritožbi zoper odločitev o glavni stvari.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi na več mestih zgolj pavšalno zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom storilo bistveno kršitev določb postopka, smiselno naj bi šlo za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa je takšen očitek nekonkretiziran in neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in v sklepu navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče je tudi po uradni dolžnosti napravilo preizkus, ali je sklep sodišča prve stopnje obremenjen s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP), vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki se v konkretni zadevi uporabljajo na osnovi prehodne določbe člena 268 Stvarnopravnega zakonika.

Namen varstva posesti izhaja iz določbe 78. člena ZTLR, po katerem se ne upoštevajo pravica do posesti in dobrovernosti posestnika. Ugotavlja se le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v okviru česar je sodišče prve stopnje tudi odločalo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanski ugotovitvi, da tožeča stranka v času zatrjevanega motilnega dejanja sploh ni več imela posesti na spornem poslovnem prostoru, v času odločanja pa naj tudi ne bi imela več ekonomskega niti pravnega interesa za posestno varstvo. V zvezi z ugotovitvijo glede opustitve posesti tožeče stranke, pritožnica v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja podaja predvsem svoje vrednotenje izvedenih dokazov. Takšen pristop pritožbenemu sodišču nalaga, da po predhodni materialnopravni opredelitvi spora preizkusi dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej njeno prepričljivost, kot izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka imela pravno osnovo za posest spornih poslovnih prostorov, vendar pa jih je dejansko prenehala uporabljati in je opustila njihovo posest, povsem ustreza vsebini izvedenih dokazov. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu obširni in povsem pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbena trditev, da so toženci v prostor vstopili na silo, ker je bil zaklenjen, ni odločilna, poleg tega pa je to dejstvo med strankami tudi nesporno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na osnovi opisa stanja samega poslovnega prostora, ki je jasno izpričevalo opustitev vsakršne dejavnosti v njem in dejstva, da kljub delovniku ni bilo prisotnega nobenega zaposlenih tožeče stranke ter da je ta zaznala motilno dejanje šele nekaj dni kasneje, prepričljivo ugotovilo, da tožeča stranka v času očitanega motilnega dejanja posesti na spornem poslovnem prostoru ni več imela. Poleg tega pa pritožba niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v poslovnem prostoru v času običajnega delavnika ni bilo zaposlenih, ne nobenega prodajnega blaga (dejavnost tožeče stranke pa je bila veleprodaja) in praktično nobene opreme, kot tudi dejstva, da tožeča stranka v tistem obdobju ni izkazala nobenega poslovnega dogodka. Če je tožeča stranka posest poslovnega prostora prostovoljno opustila, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno njen zahtevek na posestno varstvo zavrniti.

Prav tako pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima več ne ekonomskega ne pravnega interesa za posestno varstvo, poleg tega pa tudi ni mogoče nuditi tega varstva z postavitvijo prejšnjega stanja, če to varstvo ni v nikakršnem sorazmerju s škodo, ki je posestniku nastala. Med strankami ni sporno, da je bil v času vložitve tožbe sporni poslovni prostor oziroma objekt že podrt in da na tem mestu sedaj stoji nov nadomestni objekt bistveno večje vrednosti, kar izpostavlja celo sama pritožba. Prav tako ni sporno, da je imela tožeča stranka sklenjeno najemno razmerje do avgusta 2001, ko je potekel z najemno pogodbo (priloga A1) dogovorjen rok najema obravnavanih poslovnih prostorov. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je odločba v motenjskem sporu po svoji naravi kondemnatorna in je predvsem poudarek na njenem dajatvenem delu. Zgoraj navedene nesporne ugotovitve pa potrjujejo stališče prvostopenjskega sodišča, da ni podan ne ekonomski ne pravni interes za posestno varstvo tožeče stranke, z razlogi v izpodbijanem sklepu pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. O utemeljenosti tožbenega zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (časovna meja pravnomočnosti) in če tako zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je potrebno zavrniti. Takšen zaključek je pravilen ne glede na to, ali je bil zahtevek utemeljen v času vložitve tožbe. V času izdaje izpodbijanega sklepa pa tožeča stranka ni več imela niti pravnega temelja za posest poslovnih prostorov, prav tako pa so bili ti prostori podrti in v vsakem primeru z vidika opravičljivosti vzpostavitve prejšnjega stanja le-to ni bilo ekonomsko upravičeno. Pritožba torej nima prav, ko še vedno zatrjuje izkazan pravni interes, saj ta ne more slediti zgolj ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka, ki je le podlaga dajatvenemu in prepovednemu delu in ima smisel le v povezavi s tema deloma zahtevka. Ob neobstoju ekonomskega in pravnega interesa na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke, pritožbene navedbe pa se v tem delu izkažejo za neutemeljene.

Enako pa velja tudi glede pritožbenih navedb, katerih graja je usmerjena glede varstva za vrnitev opreme, ki naj bi se v času rušenja še vedno nahajala v spornih prostorih. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je ta zahtevek v okviru motenjske pravde neutemeljen že zaradi ugotovitve, da je tožeča stranka v času očitanega motilnega dejanja opustila posest na poslovnih prostorih in preostanku opreme, ki se je nahajal v teh prostorih. Vendar pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi nadaljnje zaključke prvostopenjskega sodišča glede dejstev, temelječih na logični presoji izvedenih dokazov (predvsem izpovedi zaslišanih Ž. in toženca U. ter dobavnice - v prilogi B8), o vrnitvi te opreme tožeči stranki. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu povsem jasni in prepričljivi, ob tem gre le še dodati, da se spisek opreme, katere vrnitev zahteva tožeča stranka v točki 2 tožbenega zahtevka, v celoti ujema s spiskom na predloženi dobavnici.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep o odločitvi o glavni stvari kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).

II. O pritožbi zoper odločitev v zvezi s taksno oprostitvijo Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno odločilo, ko predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in pritožbo ni ugodilo ter soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da je njen predlog za oprostitev plačila takse za meritorni sklep prepozen in zato nedopusten. Tožeča stranka je tovrstni predlog dejansko podala že potem, ko je njena taksna obveznost že nastopila, po 1. odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) pa sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, nastala na dan vložitve predloga ali pozneje, ne pa retroaktivno.

Sicer dopusten in pravočasen predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, čeprav iz napačnih materialnopravnih razlogov. Po 5. odstavku 168. člena ZPP sodišče sicer lahko oprosti plačila sodnih taks tudi pravne osebe, vendar le za vloge iz 1. odstavka 105. a člena ZPP, med katerimi pa ni navedena pritožba zoper sklep. Tudi pritožnica se sklicuje na vsebino citirane določbe in izpostavlja napoved za pritožbo, ki pa ni ista vloga kot sama pritožba. Ob takšni zakonski ureditvi, ko dejansko že po zakonu ni mogoča oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, so povsem pravno neupoštevne ostale navedbe, ki jih v pritožbi podaja tožeča stranka. Na osnovi navedenega je bili potrebno pritožbo tožeče stranke v zvezi z odločitvijo o taksni oprostitvi zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).