Jedro

Kadar je glede na dejansko in pravno podlago mogoče vtoževano obveznost označiti kot deljivo obveznost, pri čemer odpade na vsakega od tožencev polovica zahtevanega zneska, mora vsaka od navedene polovice presegati 4.172,93 € (41/2, 367/2 čl. ZPP), da je mogoča odločitev o vloženi reviziji.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 1.7.2003, opr. št. In 2003/0010 z glavnico v znesku 1.260.629,18 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 895.502,40 SIT od 24.4.2003 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih, a ne plačanih obresti ne doseže višine glavnice; od zneska 365.136,78 SIT od dneva vložitve izvršilnega predloga z dne 12.6.2003 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih, a ne plačanih obresti ne doseže višine glavnice ter za izvršilne stroške v znesku 43.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe, vendar je njeno pritožbo sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanjem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obstoja neskladje in nasprotje med navedbami tožeče stranke in listinami, ki jih je ta predložila. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Obstoji tudi nasprotje med listinami, ki jih je predložila tožeča stranka, pri čemer se obračun zamudnih obresti nanaša na neko drugo pogodbo. Po določbi 226. člena ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje, sicer sodišče tega dokaza ne more izvesti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje in je dovoljena le v skladu z določbami 367. člena ZPP. Eden od pogojev za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je določena vrednost izpodbijanega dela drugostopne sodbe, ki mora presegati 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pravila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo proti več tožencem, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Glede na v tožbi zatrjevano dejansko in pravno podlago je mogoče označiti obveznost tožene stranke kot deljivo obveznost, kar pomeni, da na vsakega od tožencev odpade polovica zahtevanega zneska v višini 5.2690,55 EUR (1,260.639,18 SIT). Upoštevaje določbo drugega odstavka 367. člena ZPP, v zvezi z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, zaradi ugotovljene deljive obveznosti vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za posameznega od tožencev ne presega zneska 4.172,93 EUR. Skladno s tako ugotovitvijo je revizijsko sodišče postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo tožencev kot nedovoljeno zavrglo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in v njej zaznamovala stroške, vendar revizijsko sodišče v skladu z določbo 155. člena ZPP zaradi nedovoljenosti revizije šteje, da navedbe v odgovoru niso prispevale k odločitvi. Zato mora sama nositi svoje stroške.