Jedro

Zavod ima ne glede na določbe, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da neposredno od izvajalca plačilnih storitev zahteva povrnitev preveč plačanega zneska pokojnine, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen.

Okoliščina, kdaj je izvajalec plačilnih storitev izvedel za datum smrti imetnika osebnega računa, na dolžnost izvajalca plačilnih storitev ne vpliva.

Sporni znesek ni pripadal zapustnici, zato tudi ni prešel na dediče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh plačati 150,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe pa povrniti stroške postopka v znesku 64,00 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zavod) 30. 12. 2013 svoji zavarovanki po njeni smrti, na njen osebni račun odprt pri toženi stranki nakazal pokojnino. Upoštevaje dan njene smrti (24. 12. 2013) ji je nakazal preveč, zato je še isti dan, to je 30. 12. 2013, od tožene stranke kot izvajalke plačilnih storitev na podlagi prvega in drugega odstavka 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) zahteval vrnitev preveč (po smrti) nakazane pokojnine. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala z navedbami, da je bil z obvestilom o smrti v skladu s pogodbo ukinjen odobreni izredni limit na osebnem računu pokojnice, s čimer je na tem računu prišlo do negativnega stanja. Njeno stališče, da je s spornim nakazilom zakonito pokrila navedeno negativno stanje, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot materialnopravno neutemeljeno. V razlogih sodbe je jasno odgovorilo toženi stranki, da jo določba 195. člena ZPIZ-2 zavezuje, ne glede na drugačna pogodbena določila s komitentko in ne glede na drugačna pravila plačilnega prometa.

7. V pritožbi je tožena stranka ponavljala, da se 195. člen ZPIZ-2 nanaša na prednostno pravico do poplačila izključno v razmerju do dedičev in ne zajema primerov, ko so sredstva na računu predhodno zakonito porabljena. Ker ob prejemu zahtevka tožeče stranke na vračilo preplačila, le-tega ni bilo več na računu, vračila ni mogoče zahtevati od tožene stranke, kar smiselno izhaja iz 3. in 4. odstavka 195. člena ZPIZ-2. Obratno bi po stališču pritožnice pomenilo, da je tožena stranka kot izvajalec plačilnih storitev oziroma banka solidarni porok za obveznosti zapuščine v razmerju do Zavoda. Navajala je še, da sporna določba pomeni izključno zakonito cesijo terjatve dedičev do banke (da jim izplača znesek na osebnem računu) na tožečo stranko in sicer v višini zneska preveč plačane pokojnine. Kadar dediči zaradi negativnega stanja na osebnem računu zapustnika terjatve do banke nimajo, jo tudi tožeča stranka ne more imeti.

8. Take pritožbene navedbe niso utemeljene. Določba prvega in drugega odstavka 195. člena ZPIZ-2 je jasna in iz nje izhaja, da ima Zavod ne glede na določbe, ki urejajo plačilni promet prednostno pravico, da neposredno od izvajalca plačilnih storitev zahteva povrnitev preveč plačanega zneska pokojnine, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. Potrdilo Zavoda o izplačilu je javna listina oziroma nalog, na podlagi katerega je izvajalec plačilnih storitev dolžan zavodu v roku treh dni vrniti zneske, nakazane po smrti imetnika osebnega računa. Okoliščina, kdaj je izvajalec plačilnih storitev izvedel za datum smrti imetnika osebnega računa, na dolžnsot izvajalca plačilnih storitev po tem zakonu ne vpliva (drugi odstavek 195. člena ZPIZ-2).

9. Ni sporno, da je banka obvestilo o smrti komitentke prejela hkrati s pozivom tožeče stranke na vračilo preveč plačane pokojnine. Zaradi plačila dela pokojnine po smrti komitentke, ki ji ni pripadal, je bila tožena stranka kot izvajalka plačilnega prometa po prejemu obvestila Zavoda dolžna preveč izplačana sredstva Zavodu vrniti, ne glede na dejstvo, da se je hkrati vzpostavila tudi njena terjatev do komitentke in da ima v takem primeru na podlagi pogodbe s komitentko in po pravilih plačilnega prometa pravico, da pokrije negativni saldo iz sredstev na osebnem računu komitentke. Zakon je tisti, ki določa, da ima prednost Zavod, kar pomeni, da je navedena zakonska določba kogentne narave in jo je kot tako sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo. Tožena stranka pa je ravnala drugače in sicer je na podlagi obvestila Zavoda, tudi z zneskom, ki bi ga morala vrniti Zavodu, razpolagala tako, da je prednostno pokrila negativno stanje na osebnem računu komitentke, ki je nastopilo avtomatično na podlagi obvestila o smrti komitentke. Tožena stranka zato neutemeljeno vztraja pri stališču, da je imela v konkretnem primeru prednost pred tožečo stranko.

10. Na podlagi prvega odstavka 123. člena Zakona o dedovanju s smrtjo fizične osebe uvede dedovanje in preide zapuščina ex lege na dediče. Sporni znesek ni pripadal zapustnici, zato tudi ni prešel na dediče. Dediči pa za zapustnikove dolgove odgovarjajo le v višini vrednosti podedovanega premoženja. V kakšni višini naj bi dediči podedovali premoženje, tožena stranka niti ne trdi, zato je tudi neutemeljeno njeno stališče, da naj tožeča stranka zahteva vrnitev preveč izplačane pokojnine od dedičev.

11. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka po obvestilu o smrti komitentke ni imela pravice s strani Zavoda prejetih nakazil porabiti za kritje po smrti nastalega negativnega stanja na njenem osebnem računu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo trditve tožena stranke, da je od Zavoda nakazani znesek v celoti zakonito porabila in je pravilno odločilo, da je tožena stranka na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 195. člena ZPIZ-2 dolžna tožeči stranki vrniti dolžni znesek, od dneva zamude s plačilom (3. 1. 2014) z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (378. člen OZ).

12. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen že na podlagi 195. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).