Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.322.489 SIT (sedaj 5.518,65 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter odmerjene pravdne stroške. V presežku za še zahtevanih 3.999.999 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo le v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo vložil revizijo. Meni, da sta sodišči na podlagi zdravstvene dokumentacije v spisu, njegove izpovedi in izvedenskih mnenj pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar pa sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in mu prisodili prenizko odškodnino. V reviziji obširno ponavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke in dejstva, ki jih je o obsegu nepremoženjske škode izpovedal sam. Trdi, da bi mu morali sodišči, če bi upoštevali vsa ta dejstva in če bi pravilno ovrednotili obseg njegove nepremoženjske škode, prisoditi vso zahtevano odškodnino, to je 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da obsodi toženko na plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 16.691,70 EUR (prej 3.999.999 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in na plačilo vseh zaznamovanih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin vezano na ugotovitve nižjih sodišč, zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskih mnenj in tožnikove izpovedi, ki od teh ugotovitev odstopajo. Z revizijo namreč ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je v prometni nesreči 13.10.2001 utrpel zvin vratu, razpoko telesca prvega ledvenega vretenca brez pomika fragmentov, kompresijski zlom telesca drugega ledvenega vretenca z ventralno in lateralno klinasto deformacijo in raztrganje annulus fibrosus medvretenčne ploščice med prvim in drugim ledvenim vretencem. Podrobne okoliščine o dejanskem obsegu njegove nepremoženjske škode so razvidne iz razlogov na drugi do četrti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na drugi in tretji strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode sta mu sodišči odmerili po 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) odškodnine. Tožnikovo škodo sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin, prisojenih za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 22 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.