Jedro

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka strank z interesom Agrarne skupnosti A. in B., d.o.o. - v likvidaciji se zavrneta.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila: (1) da se tam naštetim članom bivše Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju AS A.) kot prejšnjim skupnim lastnikom podržavljenega kmetijskega premoženja vrnejo v naravi v skupno last in posest naslednje nepremičnine: parcela št. 1208, parcela št. 1209 in parcela št. 1213, vse k. o. ..., parcela št. 1207 v deležu 80/100 in parcela št. 1211 v deležu 51/100, obe k. o. ..., (2) da je zavezanec za vračilo navedenih nepremičnin v last in posest B., d. d., ... - v likvidaciji, ..., (3) da vknjižbo skupne lastninske pravice na vrnjenih nepremičninah izvede Okrajno sodišče v Tolminu na predlog članov AS A. po pravnomočnosti te odločbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ o zadevi že odločil z delno odločbo z dne 27. 5. 2015, vendar je Upravno sodišče s sodbo I U 1590/2016 z dne 13. 9. 2017 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku sledil napotkom Upravnega sodišča, ki je v 18. točki sodbe navedlo, da bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, torej dopolniti svojo obrazložitev v zvezi z določitvijo zavezanca za vračilo, s konkretnimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja ter materialnega prava, ki so pripeljali do odločitve, in se pri tem opredeliti do vseh vsebinskih navedb tožnika in ostalih strank postopka; v zvezi z ugotovitvijo o številu članov bivše in ponovno ustanovljene AS A. in posledično številu deležev, ki jih ti člani morejo uveljavljati glede na 8. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS), pa naj organ dopolni ugotovitveni postopek, predvsem naj ponovno oceni dokazno vrednost listine iz leta 1930, pridobi morebitne dokaze (npr. zasliši člane AS A. v zvezi z vsebino te listine, zlasti glede seznama hiš, ki naj bi sestavljale bivšo AS A., opravi dodatne poizvedbe glede navedenega, ipd.), opravi dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ob upoštevanju rezultata ugotovitvenega postopka ponovno odloči. Organ navaja, da je iz dopisa z dne 19. 3. 2018 AS A. razvidno, da je AS A. vedno štela 23 članov, kar je bilo ugotovljeno tudi ob ponovni vzpostavitvi AS A. v letu 1999. Listina iz leta 1930 ni niti v zvezi s članstvom v nekdanji AS, niti nima povezave z lastninsko pravico nekdanjih članov agrarne skupnosti, saj se nanaša na uporabo občinske posesti, do katere je v letu 1930 imelo pravico določeno število družin katastrske občine ... Ob ponovni vzpostavitvi AS A. so kot člani nastopili takrat še živeči nekdanji člani agrarne skupnosti ter dediči nekdanjih članov, kar vse je preveril notar ob ponovni vzpostavitvi AS A. Ob tem je notar izdal notarski zapis, ki je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano. Listina iz leta 1930 se nikakor ne more upoštevati kot dokaz, kdo so bili člani nekdanje AS. V 20-ih letih tudi ni nihče izrazil nobenih pomislekov oziroma pripomb v zvezi s članstvom v ponovno vzpostavljeni AS A. Glede zavezanca za vračilo nepremičnin je AS A. opozorila tudi, da so bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijane delne odločbe, v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih Občine ... opredeljene kot nezazidana stavbna zemljišča. Navedla je, da gre pri obravnavanih zemljiščih za nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila kot taka določena tudi na dan 11. 3. 1993, ko je stopil v veljavo Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). V letu 2000 je stopil v veljavo Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), ki je urejal prenos lastništva nezazidanih stavbnih zemljišč na občine za zemljišča, ki so bila na dan 10. 3. 1993 družbena lastnina. Po napotkih sodbe Upravnega sodišča z dne 30. 3. 2010 je bilo treba ugotoviti, ali obstajajo dokazila o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij za navedene nepremičnine (sporazum, pogodba, dogovor), in ker nobena od teh strank na poziv upravne enote ni predložila dokazil, je prvostopenjski upravni organ po napotkih Upravnega sodišča upošteval stanje v zemljiški knjigi in določil za zavezanca B., d. d. - v likvidaciji kot zemljiškoknjižnega lastnika. Ker je zavezanec postal zemljiškoknjižni lastnik na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ni ovire za vračilo, saj 89. člen tega zakona določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Nadalje je AS še navedla, da občina ne more biti zavezanka za vračilo. To potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 17/2010, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru. Občina ... je poskušala s tožbo uveljaviti priznanje lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 1211 in 1207, obe k. o. ..., ki imata oziroma sta v preteklosti imeli enak status kot nepremičnine, ki so predmet vračanja v tem postopku. Ker Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju SKZG) zatrjuje, da ne more biti zavezanec za vračilo, Občina ... pa tudi, je prvostopenjski organ po mnenju AS A. za zavezanca pravilno določil zemljiškoknjižnega lastnika, to je B., d. d. - v likvidaciji, ki se je vknjižil kot lastnik na podlagi 3. člena ZLNDL. V postopku nobena od strank ni dokazala, da bi bila lastnica predmetnih nepremičnin Republika Slovenija oziroma Občina ...

Prvostopenjski organ dalje navaja, da je v postopku zaslišal predstavnika AS A. C. C. in D. D., ki sta izpovedala, kar sta vedela glede ponovne vzpostavitve AS A. Tožnik ugotovitvam prvostopenjskega organa glede članstva v nekdanji AS kot nepopolnim nasprotuje. Vztraja, naj se upošteva listino iz leta 1930. Tudi glede vprašanja zavezanca vztraja pri tem, kar je že navajal, in sicer da za določitev zavezanca vpis lastnika parcel dne 16. 1. 2006 na podlagi ZLNDL ni relevanten. Sklicuje se na tretji odstavek 14. člena ZSKZ, češ da je v njem določeno, da so zemljišča, ki so bila na dan uveljavitve tega zakona v upravljanju občin, postala z dnem uveljavitve ZSKZ last občine, na območju katere so ležala, preostala zemljišča pa so s tem dnem postala last Republike Slovenije. Sklicuje se tudi na sklep II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015. Prvostopenjski organ zaključuje, da je preveril, ali obstajajo pogodbe oziroma sporazumi, s katerimi bi imetnik pravice uporabe na teh parcelah te parcele prenesel na SKZG oziroma na občino. Stranke mu takega dokazila niso dostavile, zato je ugotovil, da B., d. d. teh parcel ni prenesel na SKZG oziroma na občino in zato noben od njiju ni postal na podlagi teh dveh zakonov njihov lastnik. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je pri parcelah, ki so predmet postopka, vpisana lastninska pravica na B., d. d. - v likvidaciji in sicer na podlagi 3. člena ZLNDL. Glede na to, da v postopku ni bilo dokazano, da je lastnica predmetnih parcel Republika Slovenija oziroma zanjo SKZG, ali Občina ..., je lastnik in zavezanec za vračilo tisti, ki je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi, to je pa B., d. d. - v likvidaciji. Takšno stališče je zavzelo Upravno sodišče tudi v sodbi U 1507/2001. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 2. 7. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik v tožbi navaja, da so bile v zadevi kršene določbe postopka, nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje ter napačno ugotovljeno, kdo je zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi.

Tožnik dalje navaja, da je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno, da so na njegovo pritožbo podali odgovore tako vlagatelji zahteve za denacionalizacijo kot tudi podjetje B., d. d. - v likvidaciji. Odgovora navedenih tožniku nikoli nista bila vročena, da bi se do njiju lahko opredelil. Tožnik dalje ugotavlja, da je drugostopenjski organ zavrnil njegov pritožbeni ugovor glede vprašanja, kdo so bili člani agrarne skupnosti. Navaja, da sta bili v ponovnem postopku glede tega vprašanja zaslišani le dve priči, obe rojeni po podržavljenju, ki torej o članstvu ob podržavljenju ne bi mogli nič upoštevnega povedati. Članski imenik za čas podržavljenja je bil pripravljen zgolj na podlagi ustnih izjav, podanih v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti in ne na podlagi listinske dokumentacije iz časa podržavljenja. Listina iz leta 1930 o številu imetnikov občinske rabe iz leta 1930 nakazuje, da je bilo oseb več, kaj in kako se je dogajalo v vmesnem času, pa ni razvidno.

Tožnik tudi še vedno meni, da je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno, da je zavezanec za vračilo nepremičnin B., d. d. - v likvidaciji. Pri tem se ponovno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015, izdan v sodnem postopku v zvezi z zahtevkom po 73. členu ZDen podjetja B., d. d. - v likvidaciji, sicer za druge parcele, prav tako v k. o...., situacija pa je enaka, kot je v tej zadevi. Družba B. ni imetnik parcel, ki se vračajo v naravi in ni zavezanec za njihovo vračilo. Zemljišča niso bila lastninjena po ZLPP in so bila prej v družbeni lastnini in v sredstvih B. Zemljišča so bila izločena iz lastninjenja kot kmetijska zemljišča. Zemljišča so tako v vsakem primeru _"ex lege"_ postala bodisi last Republike Sloveniji bodisi Občine ..., ne glede na zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice po ZLNDL. V tem primeru je vpis lastninske pravice nezakonit, saj je ZLNDL uredil lastninjenje le tistih nepremičnih v družbeni lastnini, katerih lastninjenja še ni uredil noben drug zakon (1. člen ZLNDL). Nepremičnine so bile ob uveljavitvi ZLPP v sredstvih družbe B. oziroma njenega prednika in je zanje veljal režim lastninjenja po ZLPP, tako da jih ni bilo mogoče kasneje lastniniti po ZLNDL. Skladno z navedenim je toženka napačno upoštevala, da je zavezanka za vrnitev nepremičnin družba B., d. d. - v likvidaciji. Dejstvo, da ni bil izvršen prenos zemljišč na občino ali SKZG, ne pomeni, da zemljišča niso občinska ali državna last. Ker je ali občina ali Republika Slovenija postala lastnik po samem zakonu, za pridobitev lastninske pravice ni potreben pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), saj ima vpis v zemljiško knjigo konstitutivni učinek le pri pogodbenem prenosu nepremičnin, ne pa tudi pri pridobitvi lastninske pravice _ex lege_. V odločbi je kot zavezanka morala biti navedena tudi družba B., da bi bilo odločbo mogoče izvršiti, vendar bi moralo biti navedeno tudi, kdo je dejansko _„ex lege"_ lastnik nepremičnin, ki je dejanski pravi zavezanec.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo toženke odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Na tožbo je odgovorila AS A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu. Prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrže ali zavrne. Meni, da tožnik nima pravnega interesa, da nastopa v postopku, saj ta tudi glede na sodno odločbo, ki jo je predložil sam, zavezanec za vračilo odškodnine od njega ne bo mogel nikoli izterjati. Če pa bi sodišče tožbo reševalo vsebinsko, AS meni, da so navedbe tožnika neutemeljene. Da Občina ne more biti zavezanka za vračilo, potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici IP 17/2010, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru. V postopku nobena od strank ni dokazala, da bi bila lastnica predmetnih nepremičnin Republika Slovenija oziroma Občina .... Člani AS tudi menijo, da so dokazali, da je bilo članov AS vedno samo 23. AS uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter poudarja, da je sledila stališčem Upravnega sodišča. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. B., d. d. - v likvidaciji v odgovoru na tožbo meni, da za obravnavano zadevo stališča v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015 ni mogoče uporabiti, saj se ne nanaša na zemljišča, ki so po svoji namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča, namenjena turizmu in rekreaciji, kot to velja za predmetna zemljišča. Da je lastnik teh zemljišč B., d. d. - v likvidaciji, je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici IP 17/2010, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 118/2013. V ostalem stranka prereka tožbene navedbe ter dodaja, da je potrebno upoštevati, da je B., d. d. pridobil predmetne nepremičnin odplačno. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V nadaljnji pripravljalni vlogi stranka v bistvenem vztraja pri povedanem, poudarja, da predmetna zemljišča nikoli niso bila v uporabi Občine ... in se sklicuje še na sodbo I Up 247/2007 ter lokacijsko dokumentacijo z dne 23. 2. 2004. 7. Svoja stališča je posredoval tudi SKZG. Meni, da ni zavezanec za vračilo predmetnih nepremičnin, saj niso postale last Republike Slovenije. Glede na podatke namenske rabe na dan 11. 3. 1993 so bila to (nezazidana) stavbna zemljišča, za katera je veljal PUP, kar pomeni, da kolikor se izkaže, da niso last B., bi lahko bila le v zakoniti lasti pristojne občine.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je 22. 2. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale ne pisno ne ustno na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

9. Sodišče je v zadevi dne 31. 3. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki so se je udeležili: tožnik, toženka ter stranka z interesom AS A. SKZG in B., d. o. o. - v likvidaciji sta se udeležbi na glavni obravnavi odpovedala, prav tako se glavne obravnave ni udeležila Občina ..., za katero pa je ugotovljeno, da je bila pravilno vabljena.

**Dokazni sklep**

10. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo naslednje listine: odločbi upravnih organov obeh stopenj (prilogi A3, A4), zapisnik 1. seje ustanovnega odbora AS (priloga C3), lokacijsko informacijo z dne 22. 3. 2004 (priloga C28), odgovor B. na pritožbo (C29) in vse listine upravnega postopka.

11. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v grafične priloge vloge Državnega odvetništva z dne 29. 3. 2022, ker ni bilo izkazano, da se dokazuje relevantno nedokazano dejstvo. Ugovora zoper zavrnitev dokaza ni bilo.

**K odločitvi sodišča o tožbi**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da je B., d. o. o. - v likvidaciji triindvajsetim (23) članom nekdanje AS A. kot prejšnjim skupnim lastnikom v skupno last in posest zavezan vrniti nepremičnine parc. 1208, 1209, 1213, 1207 v deležu 80/100 in 1211 v deležu 51/100, vse v k. o. ...

14. Tožnik ugovarja, da je B., d. o. o. - v likvidaciji nepravilno določen za zavezanca in da je še vedno nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede članov bivše AS, pa tudi, da mu je bila kršena pravica izjave, ker mu v pritožbenem postopku nista bila vročena odgovora AS A. in B., d. o. o. - v likvidaciji na njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Toženka, AS A., Republika Slovenija oziroma zanjo SKZG in B., d. o. o. - v likvidaciji tožniku nasprotujejo, AS A. pa mu oporeka tudi pravni interes za tožbo.

15. Sodišče kot neutemeljene presoja navedbe AS A., da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, kar naj bi izhajalo (tudi) iz sklepa Vrhovnega sodišča II 242/2014 z dne 19. 3. 2015, s katerim je v revizijskem postopku pritrjeno sodiščema prve in druge stopnje, da B., d. o. o. - v likvidaciji ni upravičen do odškodnine po 73. členu ZDen, pri čemer naj bi šlo za zadevo, primerljivo obravnavani. B., d. o. o. - v likvidaciji je namreč napovedal uveljavljanje odškodnine po 73. členu ZDen, iz tega razloga mu je bil tudi priznan status stranskega udeleženca v upravnem postopku, in ker je po navedeni zakonski določbi zavezan k plačilu tožnik, ta pravni interes za tožbo izkazuje.

_Glede zavezanca za vrnitev nepremičnin_

16. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne ugotovitve zavezanca za vračilo nepremičnin AS (pa) sodišče ugotavlja, da je organ zaključek, da je B., d. o. o. - v likvidaciji zavezanec za vrnitev nepremičnin, oprl na: - ugotovitev, da je le-ta zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin, - zatrjevanje SKZG, da sam ne more biti zavezanec, ker gre za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je na dan 11. 3. 1993 veljal PUP, - ugotovitev, da zavezanka tudi ne more biti Občina ... glede na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 17/2010 z dne 6. 12. 2012, - ugotovitev, da nobena stranka v postopku ni predložila dokazil o prenosu predmetnih nepremičnin kot nezazidanih stavbnih zemljišč na SKZG oziroma občino v skladu s 5. členom ZLPP in 14. členom ZSKZ.

17. Tožnik meni, da je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno, da je zavezanec za vračilo nepremičnin B., d. o. o. - v likvidaciji ter se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015, iz katerega izhaja stališče, da je Republika Slovenija po 5. členu ZLPP oziroma prvem odstavku 14. člena ZSKZ postala lastnica kmetijskih zemljišč ex lege ter da prenos kmetijskih zemljišč na SKZG oziroma občino, kot ga predvideva prvi odstavek 16. člena ZSKZ, ni potreben, saj zemljiškoknjižni vpisi nimajo konstitutivnega učinka.

18. S stališčem v navedeni sodni odločbi se strinja tudi sodišče, vendar pa ima stranka z interesom B., d. o. o. - v likvidaciji prav, da ga v predmetni zadevi, kajti v tej gre za vračanje nezazidanih stavbnih zemljišč, ni mogoče uporabiti.

19. Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP (namreč) izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN)1. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. V postopku je AS A. zatrjevala in dokazovala, da so bila predmetna stavbna zemljišča (že) v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Tolmin (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica, Tolmin, št. 2/89, 4/92) opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča in torej kot „planirano stavbno zemljišče“, in navajala, da je iz kartografskega dela PUP Občine ..., veljavnih na dan 11. 3. 1993, glede na obarvanje razvidno, da gre pri predmetnih zemljiščih za športno rekreacijske in zelene površine, za razliko od drugih športno rekreacijskih površin, katerim se obstoječa kmetijska oziroma gozdna namembnost ohrani. AS A. je navedla, da gre pri navedenih predmetnih zemljiščih za nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila kot taka določena tudi na dan 11. 3. 1993, ko je stopil v veljavo ZSKZ.

20. Enako, da so bila predmetna zemljišča glede na podatke o namenski rabi zemljišč na dan 11. 3. 1993 to nezazidana stavbna zemljišča, za katera je veljal PUP, je v sodnem postopku zatrjeval SKZG in hkrati, da sam glede na to ne more biti zavezanec, ter se skliceval na Potrdilo o namenski rabi zemljišča po stanju na dan 11. 3. 1993, ki izkazuje za predmetne parcele kot osnovno namensko rabo „območje stavbnih zemljišč“, kot podrobnejšo namensko rabo pa „površine za oddih, rekreacijo in šport“. Navedeno je SKZG dokazoval tudi s potrdilom z dne 6. 10. 2017, priloženim vlogi z dne 29. 3. 2022, ki je bilo vročeno na glavni obravnavi tudi tožnikovi pooblaščenki in v katerega je bilo na glavni obravnavi (razen v kartografski del) tudi vpogledano.

21. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ. Tak zaključek podpira tudi pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 17/2010 z dne 6. 12. 2012 z enakim razlogovanjem, in ki se nanaša na solastninska deleža dveh od predmetnih nepremičnin, parc. št. 1207 in 1211, obe k. o. ..., ter na Občino ... kot tožečo stranko in B., d. o. o. - likvidaciji kot toženo stranko, in po kateri Občina ... ni uspela z zahtevkom, da se ugotovi, da je pridobila lastninsko pravico na parcelah, ker ni dokazala materialno pravnega upravičenja do navedenih parcel. 22. Tožnik se je o vlogi SKZG z dne 29. 3. 2022 s potrdilom o namenski rabi predmetnih nepremičnin po stanju na dan 11. 3. 1993 tudi mogel izjaviti na glavni obravnavi. Pri tem pa se je pooblaščenka tožnika do navedene vloge opredelila, da predmetna stavbna zemljišča niso štela med zemljišča iz tretjega odstavka 14. člena ZSKZ, in sicer zato ne, ker so bila „pokrita“ le s PUP-i, ne pa s prostorsko izvedbenimi načrti. Vendar tožniku sodišče ne pritrjuje, najprej že glede na zakonsko dikcijo, ki govori o prostorskih izvedbenih aktih po ZUN, sodišče pa se sklicuje tudi na interpretativno odločbo Ustavnega sodišča z dne 18. 10. 1995 (Uradni list RS, št. 68/95), s katero je to odločilo, „da tretji odstavek 14. člena ZSKZ ni v skladu z ustavo, kolikor od prostorskih izvedbenih aktov upošteva samo prostorske izvedbene načrte“. Ustavno sodišče je razlogovalo, da bi ob razlagi zakona, ki jo je izločilo kot neustavno, država prenesla v svojo oziroma občinsko last tudi nezazidana stavbna zemljišča znotraj ureditvenih območij naselij in znotraj posameznih funkcionalno zaokroženih območij v naseljih, ki se po ZUN urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji; med temi zemljišči in med tistimi, ki se urejajo s prostorskimi izvedbenimi načrti, pa ni nobene razlike glede njihovega pravnega položaja in glede njihove preobrazbe nazaj v kmetijska zemljišča. 23. Glede na to sodišče sodi, da je z izpodbijano odločbo B., d. o. o. - v likvidaciji organ pravilno določil za zavezanca za vrnitev predmetnih zemljišč AS A. Pri tem niti ni pomembno, ali bi predmetna zemljišča mogla ali morala biti lastninjena v okviru lastninskega preoblikovanja podjetja, ali pa jih je mogel B., d. o. o. - v likvidaciji, ob tem, da po drugem zakonu niso bila lastninjena, lastniniti na podlagi 3. člena ZLNDL.

_Glede članov bivše AS_

24. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da bi ne bilo pravilno odločeno o članih bivše AS. Organ je v ponovnem postopku zaslišal dve priči, in tudi kolikor je pri tem kršil pravila postopka (saj zaslišanj ni opravil na ustni obravnavi), po presoji sodišča ne gre za kršitev pravil postopka, ki je oziroma bi mogla vplivati na odločitev v zadevi, kajti tožnik (lahko) uveljavlja razlog nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar tožniku tudi v tem sodišče ne pritrjuje. Tudi kolikor priči nista vedeli izpovedati iz svojega ničesar o bivši AS, pa sta izpovedali o tem, da sta sodelovali pri sestavljanju članskega imenika ponovno vzpostavljene AS, in sicer da so v ta namen opravljali poizvedbe pri starejših, zdaj že pokojnih članih, po tem pa izdelali seznam prejšnjih članov z navedbo hišnih imen, listine pa potem predložili notarju. Iz pripravljalne vloge AS A. z dne 8. 3. 2018 izhaja, da so bili v letu 1999, ko je bila AS ponovno vzpostavljena, živi samo še štirje člani in pri teh so dobili informacije o članih nekdanje AS. Na tak način, ob takem sodelovanju, je bila podrobno proučena tudi listina iz leta 1930, in ugotovljeno, da se nanaša na uporabo občinske posesti, do katere je imelo v letu 1930 pravico določeno število družin v katastrski občini ... in da obsega nekatere osebe, ki nikoli niso bile člani AS. Tako da se z AS A. in toženko sodišče strinja, da je kot dokaz o članstvu nekdanje AS treba šteti članski imenik ponovno vzpostavljene AS, ki je javna listina, ter da ni mogoče šteti, da bi z listino iz leta 1930 bilo dokazano, da so dejstva o članih bivše AS v članskem imeniku ponovno vzpostavljene AS neresnično potrjena ter da bi listina iz leta 1930 predstavljala članski imenik nekdanje AS. Glede na veliko časovno odmaknjenost obsoja bivše AS in o članstvu le-te že izveden ugotovitveni postopek sodišče sodi, da nobeno dopolnjevanje postopka ne bi več moglo voditi do drugačnih ugotovitev o članih bivše AS ter pritrjuje toženki, da je pravilno odločila o vračilu odvzetih in uveljavljanih premoženjskih pravic.

_Glede očitka kršitve kontradiktornosti_

25. Tožnik v tožbi očita tudi, da mu je bila kršena pravica izjave, ker mu v pritožbenem postopku nista bila vročena odgovora AS A. in B., d. o. o. - v likvidaciji na njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Glede na to je sodišče v pripravljalnem postopku odgovora vročilo tožniku, na glavni obravnavi pa pooblaščenko tožnika pozvalo k izjavi. V izjavi je povedala, da meni, da je pravni interes tožnika za predmetno tožbo izkazan, dokler sodišče ne odloči v tem upravnem sporu ter da ji ni treba dokazovati, da je vpis lastninske pravice na B., d. o. o. - v likvidaciji nezakonit, ker gre za pravno vprašanje ter da glede vsebine vloge B., d. o. o. - v likvidaciji vztraja pri tožbenih navedbah.

26. Po presoji sodišča sama tožnikova izjava ne vpliva na odločitev oziroma na sam postopek tega upravnega spora, saj so bila vsa omenjena vprašanja v tem sodnem postopku že sicer obravnavana na podlagi navedb strank v svojih vlogah in na glavni obravnavi.

27. S tem, ko so bile tožniku predložene listine, kot navedeno, in mu je bilo omogočeno, da se o njihovi vsebini izjavi, ter je navedbe tožnika sodišče nato tudi ocenilo z vidika njihovega vpliva na odločitev v izpodbijani odločbi, je sodišče saniralo kršitev pravil postopka, ki jo je zagrešil drugostopenjski organ. Oprava glavne obravnave je odpravi procesnih kršitev namreč tudi namenjena2. 28. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

**K odločitvi o stroških postopka**

29. Stroškovna zahtevka strank z interesom AS A. in B., d. o. o. - v likvidaciji je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Glede na uspeh bi jima povračilo stroškov sicer šlo (prvi odstavek 154. člena ZPP), vendar sodišče pri odločanju upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni. Kot takih pa po presoji okoliščin ni štelo uveljavljanih stroškov, saj z njimi k odločitvi sodišča ni bilo prispevano.

1 Prostorski izvedbeni akti po 21. členu ZUN so prostorski izvedbeni načrti in prostorski ureditveni pogoji (PUP). 2 Tako izrecno N. Smrekar, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 303