Jedro

ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP ali drugega procesnega zakona, saj bi uporaba daljših rokov od vabila do zagovora močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor, je potrebno presojati tudi z upoštevanjem pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi temu, da bi osem dni od prejema pisne obdolžitve in vabila do zagovora ne zadostilo zakonski zahtevi o zagotovitvi možnosti zagovora. Delavec si ob zagovoru lahko zagotovi prisotnost pooblaščenca, vendar pa takšna prisotnost pooblaščenca ni odločilna, še manj obvezujoča. Zaključek, da rok za odpoved začne teči od datuma zagovora delavca, oziroma če delavec na zagovor ne pride, od takrat dalje, je materialnopravno napačen. ZDR začetka teka roka ne veže na datum zagovora, temveč na datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma na datum, ko delodajalec izve za kršitve pogodbene ali druge obveznosti in za storilca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.10.2003, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v delovno knjižico, ga za isto obdobje prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu obračunati plače, kot bi jih prejel, če bi delal, skupaj z davki in prispevki ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev o obstoju razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, in ugotovitev, da je tožena stranka omogočila tožniku zagovor ter mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi v 15-dnevnem roku po 2. odstavku 110. člena ZDR. Začetek teka roka za izredno odpoved je štelo od predvidenega dneva zagovora (15.10.2003), ki se ga tožnik neupravičeno ni udeležil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitev o kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je imel dovolj časa za pripravo na zagovor, ki ga tožena stranka na prošnjo njegovega pooblaščenca ni bila dolžna preložiti na kasnejši datum. Prav tako je štelo, da ni bil zamujen zakonski rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se kot trenutek seznanitve z razlogi za odpoved, v primerih, ko mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, šteje dan tega zagovora.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) sodbe sodišča prve in druge stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku. Kot zmoten prereka zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bila omogočena obramba s tem, ko je dne 7.10.2003 prejel obvestilo o možnosti zagovora z opisom očitanih kršitev. Ker je bil zagovor določen za dne 15.10.2003, je imel premalo časa, da si priskrbi zagovornika, ta pa zaradi zadržanosti tudi ni mogel pristopiti na zagovor, o čemer je toženo stranko obvestil in predlagal preložitev. Tožena stranka na te zahteve ni odgovorila in z dejstvom, da zagovora noče preložiti, ni seznanila tožnika in njegovega pooblaščenca. Zaradi kratkega časa za zagovor tožniku ni omogočila, da bi se seznanil z dokazi, ki ga bremenijo. V nadaljevanju revizije navaja, da ni nikoli prišel v stik z boni, zlasti ne s ponarejenimi boni, sicer pa mu tega nihče ne očita. Tožena stranka mu želi naprtiti objektivno odgovornost za poslovanje. Kljub temu, da ni bilo ugotovljeno, kakšna navodila je prejel, mu očita nepravilnosti, ker dela ni opravljal v skladu z navodili direktorja. Pred izredno odpovedjo ni bil nikoli opozorjen na nepravilnosti, zaradi česar je tožena stranka kršila tudi 83. člen ZDR. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, da je posloval malomarno, saj so ti zaključki v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Zmoten je tudi zaključek, da tožena stranka ni kršila 15-dnevnega roka za izredno odpoved. O kršitvah je bil zaslišan in z njimi seznanjen s strani direktorja dne 2.9.2003 in 18.9.2003. Takrat mu je direktor grozil z zaporom in od njega izsilil izjavo o poravnavi dolga. Tožena stranka se je z razlogi za izredno odpoved seznanila 2. ali 3.9.2003, potem ko je končala inventurni popis. Takrat ji je bila tudi dokončno znana višina primanjkljaja, ki bremeni tožnika. Izredna odpoved je bila podana po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka in je nezakonita. Ekstenzivna razlaga poteka roka je nedopustna in očitno v škodo delavcu.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka le formalno, ko v uvodu revizije navaja ta revizijski razlog. Kasneje tega ne konkretizira formalno niti vsebinsko, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

Tožnik v reviziji izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe. Takšne so npr. revizijske navedbe o tem, da nikoli ni prišel v stik s ponarejenimi boni, da bonov ni menjal za gotovino, v zvezi s poslovanjem diskonta, itd.. Teh navedb ni bilo mogoče upoštevati, saj predstavljajo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da tožniku ni bila omogočena pravica do obrambe oziroma zagovora. 83. člen ZDR v povezavi s 177. členom istega zakona določa postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, vendar iz teh določb ne izhaja, da gre za strogo formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Upoštevati je potrebno, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca. ZDR nima podrobnejših določil glede časa in kraja zagovora in torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen minimalni čas za pripravo obrambe (enako stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi v sodbah, opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7.12.2004 in VIII Ips 153/2006 z dne 26.9.2006). ZDR v zvezi z rokom za zagovor tudi ne napotuje na določbe ZPP ali drugih procesnih zakonov, kar je razumljivo, saj bi uporaba daljših rokov od vabila do zagovora močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka po drugem odstavku 110. člena ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor, je potrebno presojati in tehtati tudi z upoštevanjem pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi temu, da bi osem dni od prejema pisne obdolžitve in vabila do zagovora ne zadostilo zakonski zahtevi o zagotovitvi možnosti zagovora. Delavec si ob zagovoru lahko zagotovi tudi prisotnost pooblaščenca. Vendar pa prisotnost pooblaščenca ni odločilna, še manj obvezujoča. Zagovor delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek (pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil) niti primerjati s takšnim postopkom. ZDR v zvezi s tem delodajalcu ne nalaga posebnih dolžnosti. Zato ni njegova dolžnost, da že določeni termin zagovora preloži v primeru, ko delavčev pooblaščenec opraviči svojo odsotnost - v tej zadevi s sklicevanjem na "že razpisane zadeve" (torej po vsej verjetnosti na sodelovanje na sodnih obravnavah), za katere pooblaščenec niti ni navedel konkretnejših podatkov. Tožena stranka je zato pravilno štela, da se tožnik neupravičeno ni odzval povabilu na zagovor.

Utemeljene pa so revizijske navedbe o zmotnem materialnopravnem zaključku glede teka 15-dnevnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 110. člena ZDR. Iz te določbe namreč ne izhaja, da se šteje dan izvedbe zagovora (oziroma, če delavec ne pride na zagovor, tisti dan, ko je bil zagovor predviden) za datum, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Razlogi za izredno odpoved delodajalca so določeni v 111. členu ZDR, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, ki tožniku očita tako kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), in naklepno ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitev in za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Presoja delodajalčevega ravnanja v zakonsko določenem roku, ki ima naravo prekluzivnega roka, predstavlja presojo pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje sta se zadovoljili že z zaključkom, da rok za odpoved začne teči od datuma zagovora delavca, oziroma če delavec na zagovor ne pride, od takrat dalje. Glede na to materialnopravno izhodišče, ki je napačno, saj zakon začetka teka roka ne veže na datum zagovora, temveč na datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma z datumom, ko delodajalec izve za kršitve pogodbene ali druge obveznosti in za storilca, sta zaključili, da je bila odpoved podana v zakonskem roku. Zaradi navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča sodišči druge in prve stopnje tudi nista ugotavljali pomembnih dejstev o tem, kdaj se je toženka seznanila z razlogi oziroma, kdaj je izvedela za kršitev pogodbenih obveznosti in za storilca. Zato se v zvezi s tem tudi nista opredelili do nasprotujočih si navedb v spisu in izvedli dodatnih dokazov v tej smeri. To je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

V sodnem spisu se v zvezi s tem pojavljajo različni podatki. Tako iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku izhaja, da je delodajalec dne 23.9.2003 ugotovil razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved in vse znake kaznivega dejanja. To bi seveda lahko kazalo, da je bila izredna odpoved podana po prekluzivnem 15-dnevnem roku. Na drugi strani pa je tožena stranka pojasnila, da je razloge za izredno odpoved ugotavljala še v mesecu septembru 2003, na kar bi lahko kazal tudi podatek, da je tožnika 25.9.2003 pozvala, da se takoj javi na sedežu družbe in da je direktor tožene stranke dne 22.9.2003 izdal odločbo o ponovni inventuri, katere naloga je bila preveriti postopke in rezultate prejšnje inventure, ta inventurna komisija pa je podala svoje poročilo šele dne 2.10.2003. V takšnem primeru bi bila odpoved z dne 16.10.2003 podana v zakonskem roku.

Ker je bilo torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je v skladu z določbo 2. odstavka 380. člena ZPP revizijsko sodišče ugodilo reviziji in v celoti razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek za ugotovitev vseh pomembnih dejstev v zvezi z začetkom teka prekluzivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Potrebno je tudi opozoriti, da sta v konkretnem primeru razloga za izredno odpoved dva, da je dejanski stan očitanih kršitev različen, v teh primerih pa je drugačna tudi zakonska opredelitev začetka teka prekluzivnega roka.