Jedro

Če je obsojenec silo usmeril proti oškodovancu tako, da mu je zvil roko na hrbet in ga udaril v obraz, skoraj istočasno pa mu je vzel tudi ves denar, ki ga je imel v denarnici, ne gre za kaznivo dejanje prisiljenja in kaznivo dejanje tatvine, temveč bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot rop.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se glede dejanja pod točko II/1 sodbe sodišča prve stopnje ugotovi kršitev določbe prvega odstavka 213. člena KZ.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju pod točko I obsojenega N.K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora, pod točkami II/1, II/2, III in IV/2 štirih kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, za katera mu je določilo za vsako kazen dva meseca in petnajst dni zapora ter pod točko IV/1 poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, za katero mu je določilo kazen dveh mesecev zapora. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka ter na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da je dolžan oškodovancu S.Č. na podlagi njegovega premoženjskopravnega zahtevka plačati 25,03 EUR. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ mu je odvzelo 66,67 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Z isto sodbo je zoper njega na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornika obsojenega delno ugodilo in sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je obsojenega po 1. točki 358. člena oprostilo obtožbe dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ pod točkama II/2 in IV/2 izreka ter obtožbe poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ pod točko IV/1 izreka. Kaznivo dejanje pod točko I izreka je opredelilo kot poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ in spremenilo odločbo o kazenski sankciji glede tega kaznivega dejanja tako, da mu je določilo kazen dveh mesecev zapora. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 47. člena in prvega odstavka 48. člena mu je, upoštevaje še enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 515/2004 z dne 11.4.2006, izreklo enotno kazen 8 let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu in del že prestane kazni. Sodbo sodišča prve stopnje je v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da se obsojenemu odvzame korist le v znesku 62,59 EUR, v odločbi o stroških postopka pa tako, da stroški kazenskega postopka, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov in se nanašajo na kazniva dejanja, za katera je bil obsojeni oproščen, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 218. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi kršitve 218. člena KZ v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP in predlagal ugotovitev, da je bil kršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njej nista izjavila.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP) in sicer tako v korist kot tudi v škodo obsojenega. Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenega in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, zgolj ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

B. 1

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče pritrditi glede kršitve kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/1 izreka. Zahteva zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Iz opisa dejanja pod to točko izreka izhaja, da je obsojeni s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake prisiljenja in tatvine. Silo je usmeril proti samemu oškodovancu tako, da mu je zvil roko na hrbet in ga udaril v obraz, skoraj istočasno pa mu je vzel tudi ves denar, ki ga je ta imel v denarnici. Oškodovanec ni ničesar sam storil v škodo svojega premoženja, pač pa je dejanje storil obsojeni sam. Zato bi sodišče, ki na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ni vezano, moralo uporabiti 213. člen KZ in ravnanje obsojenega kvalificirati kot kaznivo dejanje ropa.

6. Kaznivo dejanje ropa po 213. členu KZ stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Rop je sestavljeno kaznivo dejanje in sicer iz prisiljenja ter tatvine. Sila ali resna grožnja mora biti usmerjena zoper posestnika stvari z namenom, da mu jo odvzame. Po drugi strani pa je kaznivo dejanje izsiljevanja posebna oblika prisiljenja, pri kateri storilec ravna z namenom, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz opisa izhaja, da je obsojeni K. oškodovanca zgrabil za desno roko in mu jo zvil na hrbet (uporaba sile) ter mu vzel denarnico, v kateri je bilo 6.000 SIT gotovine (odvzem tuje premične stvari). Obsojeni je z opisanim ravnanjem izpolnil tako znake kaznivega dejanja tatvine kot tudi znake prisiljenja, kar ustreza zakonskem dejanskem stanu kaznivega dejanja ropa. Sodišče prve stopnje bi zato ob ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi drugega odstavka 354. člena ZKP moralo spremeniti pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja tako, da bi ga opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 213. členu KZ. Ker ni ravnalo tako, je prekršilo kazenski zakon, saj je uporabilo kazenski zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Ker pa je rop težje kaznivo dejanje kot izsiljevanje in je torej zahteva v tem delu vložena v škodo obsojenega, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bil v korist obsojenega kršen kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, v pravnomočno sodbo pa ni poseglo.

B. 2

7. Ne drži trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje kršilo 218. člen KZ v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje obsojenca pod točko IV/1 kaznivo dejanje. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca namreč iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je bil udarec s pestjo v trebuh samo „sankcija“ za oškodovančevo odločitev, da ne bo izročil denarja. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 218. členu KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja ali kdor na takšen način izterja dolg. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojeni od oškodovanca zahteval 100 SIT, vendar mu ta denarja ni hotel izročiti, zato ga je s pestjo udaril v trebuh. Takšen opis izvršitvenega ravnanja ne predstavlja kaznivega dejanja izsiljevanja, saj sila, ki je v opisu sicer vsebovana, ni opredeljena kot sredstvo prisiljenja, torej kot ravnanje, ki naj spremeni voljo oškodovanca. Konstitutivni element kaznivega dejanja izsiljevanja je namreč ravno sila, usmerjena v določeno storitev ali opustitev v škodo premoženja osebe, proti kateri je usmerjena ali tretje osebe. Iz opisa pa izhaja samo zahteva po izročitvi določene količine denarja, ki sama zase ne predstavlja izsiljevanja, ravno tako pa ne predstavlja izsiljevanja s kombinacijo naknadnega udarca v trebuh. Opisa kaznivega dejanja pod točko IV/1 prvostopenjske sodbe tako ni mogoče razumeti drugače kot tako, da se je obsojenec znesel nad oškodovancem, ker ni izpolnil zahteve za izročitev denarja. Obtožba in prvostopenjska sodba v opisu dejanja nimata očitka, da je bil udarec usmerjen v spremembo oškodovančeve volje, zato o prisiljenju ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, ko je obtoženca oprostilo obtožbe, da je z opisanim ravnanjem storil kaznivo dejanje izsiljevanja in zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. Ravno tako nima prav zahteva, ko navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon, ko je obsojenega oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji pod točkama II/2 (izsiljevanje na škodo D.G.) in IV/II (izsiljevanje na škodo A.O.). Sodišče druge stopnje je obsojenega K. oprostilo obtožbe, da je na škodo D.G. storil kaznivo dejanje izsiljevanja z obrazložitvijo, da opis dejanja ne vsebuje zoper oškodovanca uperjene resne grožnje oziroma sile, ki naj bi povzročila oškodovančevo ravnanje, to je izročitev denarja. Tožilec je opis kaznivega dejanja pod to točko navezal na opis dejanja pod točko II/1. Opis kaznivega dejanja pod točko II/1 obdolženemu očita, da je od S.Č. zahteval, naj od njega kupi zlat prstan za 5.000 SIT, ker pa Č. tega ni hotel storiti, mu je ukazal, naj gre z njim za objekt, ga tam zgrabil za desno roko in mu jo zvil na hrbet, mu vzel denarnico, v kateri je bilo 6.000 SIT gotovine, nato pa ga je še s pestjo udaril v obraz in mu vzel ves denar, ki ga je ta imel v denarnici.

9. Očitek obsojenemu pod točko II/2 je, da je takoj za dejanjem pod točko II/1 (zoper oškodovanega Č.) od oškodovanca D.G. zahteval, naj od njega kupi prstan za 3.000 SIT, nato pa mu je ta izročil 1.000 SIT, saj se je prestrašil, ko je videl, kaj je storil S.Č. (dejanje pod točko II/1). Navedeni opis kaznivega dejanja izsiljevanja je pomanjkljiv. Opis dejanja namreč ne vsebuje očitka obsojenemu, kaj naj bi ta zoper G. protipravnega sploh storil. Zahteva, naj oškodovanec D.G. od njega kupi prstan za 3.000 SIT, namreč ne vsebuje nobene sile ali grožnje, zato sama po sebi ne more predstavljati izsiljevanja. Pravilen opis kaznivega dejanja bi tako moral vsebovati očitek, da je sila, ki je bila uporabljena proti Č., hkrati pomenila obsojenčevo resno grožnjo G., zaradi katere mu je ta izročil 1.000 SIT. Ni se mogoče strinjati z zahtevo, da povezava abstraktnega in konkretnega dela opisa tega kaznivega dejanja zadošča za zaključek, da je dejanje, kot je opisano pod točko II/2, kaznivo dejanje izsiljevanja. V abstraktnem delu opisa (ki je skupen za vsa očitana kazniva dejanja) se sicer zatrjuje, da je obsojeni z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist s silo ali grožnjami druge osebe prisilil, da so kaj storile v škodo svojega premoženja, vendar sila oziroma grožnja glede dejanja pod točko II/2 ni konkretizirana. Opis kaznivega dejanja mora biti tak, da sodišče lahko razbere iz njega vse zakonske znake, to je, da lahko preveri tožilčevo hipotezo kaznivosti določene storitve ali opustitve, ki se očita storilcu kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa iz opisa ne izhaja, kaj je tisto, kar je obsojeni storil in kar predstavlja silo oziroma grožnjo zoper oškodovanca G. Iz konteksta (dejanskega stanja, ki izhaja iz spisa) je sicer mogoče razbrati, da je G. denar izročil ravno zaradi tega, ker je bil prestrašen, saj je bil soočen s silo zoper Č., ki je nanj delovala kot grožnja, vendar tožilec takega očitka ni vključil v opis kaznivega dejanja. Ker takega očitka (konkretizacije zatrjevane sile ali grožnje iz abstraktnega dela opisa) obtožba ne vsebuje, zatrjevana kršitev zakona drugostopenjskega sodišča ni podana.

10. Enako velja tudi glede dejanja, ki se obsojenemu očita pod točko IV/2, to je, da je preiskal A.O. in mu iz žepa na delovni obleki vzel 150 SIT gotovine, pri tem pa se mu O. ni upal upirati, ker je videl, kako je udaril D.G. Obtožba je tudi glede tega kaznivega dejanja uporabila enako tehniko opisovanja kot pri dejanjih pod točkama II/1 in II/2, saj pri dejanju pod točko IV/2 izhaja iz opisa dejanja pod točko IV/1 (očitek pod točko je, da je obsojeni od D.G. zahteval 100 SIT, vendar mu ta denarja ni hotel izročiti, zato ga je s pestjo udaril v trebuh). Tudi glede tega dejanja je sodišče druge stopnje obsojenega oprostilo obtožbe z obrazložitvijo, da opis kaznivega dejanja ne zajema zoper tega oškodovanca uperjene sile oziroma resne grožnje, zaradi katere je oškodovanec opisano ravnanje dopustil (ne vsebuje očitka obsojenemu, da je s silo, ki jo je uporabil zoper G., ustrahoval O.). Vse navedeno pod točko 6. te sodbe velja tudi glede tega opisa. Ta namreč (kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje) ne vsebuje konkretizacije sile oziroma grožnje, ki je bila namenjena pridobitvi protipravne premoženjske koristi od oškodovanca O. Kot že obrazloženo, mora tožilstvo v opisu zajeti konkreten očitek storilcu kaznivega dejanja, ki ga sodišče nato preveri in ugotovi, ali ustreza kakšnemu od abstraktnih dejanskih stanov iz kazenskega zakonika, to je ali je mogoče dejanje, kot je opisano (konkretni dejanski stan) subsumirati pod normo, ki opisuje določeno kaznivo dejanje (zakonski dejanski stan). Kolikor to ni mogoče, ne gre za kaznivo dejanje. Dejanje, kot je opisano pod točko IV/2, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja izsiljevanja, saj iz opisa ni razvidno, v čem je sila ali resna grožnja (očitek storilcu), uporabljena z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Očitane kršitve kazenskega zakona tako sodišče druge stopnje ni zagrešilo.

C.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena le delno, jo je v preostalem delu, to je kolikor se nanaša na ugotovitev kršitve glede kaznivih dejanj pod točkami II/2 ter IV/1 in 2, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.