Jedro

V primeru tožb zaradi motenja posesti je pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.

Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila tožnika v zadnji mirni soposesti mansardnega stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu P. c. 46 a, R., ki stoji na parc. št. 409/4, vl. št. 852, k. o. R., s tem, da je 10. 03. 2009 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja in mu s tem preprečila vstop v to stanovanje in od tedaj dalje preprečuje vstop in izročitev ključa nove ključavnice (1. tč.). Toženki je naložilo, da mora v roku 8 dni omogočiti tožniku prost vstop v omenjeno stanovanje s tem, da mu izroči ključ, ki bo v vsakem času odpiral vhodna vrata v omenjeno stanovanje (2. tč.) ter da mora opustiti vsa motilna ravnanja, opisana v 1. tč. in vsa druga ravnanja, s katerimi bi motila soposest tožnika na omenjenem stanovanju (3. tč.). Zavrnilo je predlog tožeče stranke, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa (4. tč.). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.373,04 EUR stroškov postopka tožeči stranki (5. tč.).

(2) Zoper sklep se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP v zvezi s 341. čl. istega zakona), zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 340. čl. istega zakona) ter zaradi odločitve o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugodilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka. Opozarja, da je ugotovitveni del tožbenega zahtevka nedovoljen, zato predlaga njegovo zavrženje, pri čemer se sklicuje na sodno prakso (sklep VS RS II Ips 657/2001). Nadalje meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo vprašanje, ali je šlo za dovoljeno samopomoč. Pojasnjuje, da je tožnik dalj časa kontinuirano vršil psihični pritisk in da je morala pritožnica v izogib konfliktom poiskati zatočišče pri svojih starših ter se umakniti k sorodnikom ali v toplice. Opozarja, da ni šlo zgolj za »težavnost« razhajajočega se razmerja med strankama, temveč za intenzivnejšo obliko psihičnega in občasnega fizičnega nasilja. Opisuje obnašanje sina L. v vrtcu ter pozitivno spremembo njegovega obnašanja po dogodku z zamenjavo ključavnice ter pojasni, da je njen sin L. psihično trpel. S tem pritožnica pojasnjuje, da je šlo za takojšnjo in nujno samopomoč, nevarnost motilnega ravnanja z dne 16. februarja 2009 pa se je odražala na duševnem stanju njenega sina kakor tudi na njenem duševnem stanju. Nadalje se pritožuje zaradi odločitve o stroških postopka, in sicer, ker je sodišče priznalo tožeči stranki 20 EUR administrativnih stroškov – kar je po oceni pritožnice preveč, saj ne ustrezajo dejanski višini nastalih stroškov, prav tako pa sodišče ne bi smelo od tega dodatno obračunati DDV, ker so ti stroški priglašeni v bruto znesku. Glede izračuna potnih stroškov pa navaja, da sodišče ne bi smelo od njihove vrednosti dodatno obračunati DDV. Opredeljuje pritožbene stroške.

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

(6) Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ko ta opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 657/2001, ki naj bi kazal na to, da je ugotovitveni del tožbenega zahtevka v primeru tožb zaradi motenja posesti iz procesnopravnih razlogov nedovoljen. Hkrati pa pojasni, da je v primeru tožb zaradi motenja posesti pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.

(7) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa kršilo določbo 31. čl. SPZ (Stvarnopravni zakonik, UL RS št. 87/2002 ter št. 18/2007), češ da je šlo v primeru pritožnice za dovoljeno samopomoč. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni izkazala, da bi tožnik protipravno posegel v njeno posest. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik imel soposest na stanovanju, saj je bila ta vidna navzven (tožnik je imel soposest kot partner toženke v več let trajajoči zunajzakonski skupnosti), izključujoča in dostopna (tožnik je imel lastne ključe; nikogar ni spraševal za dovoljenje o bivanju; ni obstajal dogovor med strankama, da bi bival tožnik v stanovanju le z dovoljenjem toženke do preklica po prenehanju skupnosti). Sodišče je nadalje ugotovilo, da je toženka z zamenjavo ključavnice samovoljno spremenila dotedanjo posestno stanje, saj med strankama ni bilo dogovora oziroma soglasja za zamenjavo ključavnice. Zato sploh ni mogoče govoriti o nujnosti in takojšnosti zatrjevane samopomoči in so razlogi prvega sodišča v zvezi s tem, nepotrebni ter se pritožbeno sodišče do tega ne bo niti opredeljevalo. Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino. Vse pritožbene navedbe v smeri opisovanja konfliktnosti odnosov med strankama so zato brez pomena.

(8) Tudi očitek glede izračuna stroškov je neutemeljen. Prvo sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (UL RS št. 67/2008 ter št. 35/2009) po tarif. št. 6002 odmerilo administrativne stroške po pavšalu in tožniku prisodilo maksimalni dovoljeni znesek v višini 20 EUR. Sodišče je prav tako pravilno odmerilo potne stroške po tarif. št. 6003 v povezavi s tarif. št. 6007. Ker tako administrativni stroški, kakor tudi potni stroški spadajo med odvetniške stroške (izdatke), je prvo sodišče pravilno obračunalo od tega zneska še 20% DDV, skladno s tarif. št. 6007. (9) Glede na navedeno se pokaže, da je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

(10) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov.