Jedro

Zahtevek za razveljavitev sklepa o razporeditvi tožnice k drugemu delodajalcu je bil vložen šele po enem letu od njegove izdaje in realizacije. Zato je sodišče tožbo pravilno zavrglo, saj je bila vložena šele po preteku razumnega roka, čeprav je za dejstvo, da je bil novi delodajalec že v času razporeditve v postopku izbrisa, delavka izvedela šele po enem letu. V takem primeru delavec lahko zahteva obnovo postopka pri delodajalcu.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. tč.

izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici plačati 127.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2002 dalje do plačila, v roku 8-ih dni.

Višji zahtevek iz tega naslova se zavrne."

2.

V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1.tč. in v delu 2. tč. izreka, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 14.02.2003) potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške pritožbenega postopka v višini 17.325,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo primarni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa o razporeditvi k novemu delodajalcu, reintegracijo in reparacijo ter podredna zahtevka na ugotovitev, da je sklep o razporeditvi k novemu delodajalcu ničen in da je tožnici delovno razmerje prenehalo kot trajnemu presežku s pravico do odpravnine v višini 472.000,00 SIT, zavrglo, zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade v višini 201.305,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2002 dalje pa zavrnilo. Zahtevek za razveljavitev sklepa o razporeditvi je zavrglo zaradi zamujenega roka za sodno varstvo, zahtevek za reintegracijo in reparacijo zaradi neobstoja procesne predpostavke uveljavljanja notranjega varstva pri delodajalcu, podredni zahtevek pa je zavrglo zaradi pomanjkanja obeh navedenih procesnih predpostavk. Zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade je zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnici le-ta po določilu 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/97 in naslednji, v nadaljevanju SKPG) ne pripada.

Zoper navedeno odločitev (razen zoper del 2. tč. izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrglo podredni zahtevek na ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo kot trajnemu presežku s pravico do odpravnine) je po svoji pooblaščenki pritožbo vložila tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožbo na razveljavitev izpodbijanega sklepa vložila prepozno. Tožbo je vložila v štirih mesecih po tem, ko je izvedela za izbris podjetja, h kateremu je bila razporejena. V času same razporeditve je dvomila v pravilnost in zakonitost razporeditve iz povsem drugih razlogov. Nepravilna je tudi odločitev o zavrženju zahtevka za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo, in zahtevka za reintegracijo. Tožena stranka tožnici ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato tožnica zoper prenehanje tudi ni mogla uveljavljati varstva svojih pravic pri delodajalcu. Pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem pa je nična, zato njena sklenitev ne pomeni, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki s tem prenehalo.

Pogodba o zaposlitvi, ki jo je novi delodajalec podpisal v času, ko je že bil v postopku izbrisa, nasprotuje morali, poleg tega nasprotuje tudi prisilnim predpisom, saj je bilo z njo delovno razmerje dejansko sklenjeno le za določen čas. Zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo pa se v konkretnem primeru sploh ne nanaša na sklep o prenehanju, ki nikoli ni bil izdan, temveč na sklep o razporeditvi. Tožnica nadalje meni, da so povsem nerazumljivi razlogi sodišča prve stopnje za zavrženje podrednega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa o razporeditvi. Ne drži, da tožnica zoper sklep o razporeditvi predhodno ni uveljavljala varstva pri delodajalcu. Zoper navedeni sklep je dne 22.2.2002 ugovarjala, kar je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo. Tožnica zahteva ugotovitev ničnosti sklepa o razporeditvi in ne sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati opozarja, da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti in da uveljavljanje ničnosti ne zastara, zato ta del zahtevka ni vezan na rok. Nazadnje tožnica izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade. Res je, da SKPG za izplačilo nagrade določa delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, vendar je sodna praksa v tem pogledu zavzela drugačno stališče, poleg tega v postopku ni bilo ugotovljeno, ali bi jubilejna nagrada tožnici pripadala morebiti po kolektivni pogodbi dejavnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pri tem je ugotovilo, da je sklep o zavrženju tožbe v izpodbijanem delu pravilen.

Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je tožnica zahtevek na razveljavitev sklepa o razporeditvi k drugemu delodajalcu, vložen po enem letu od njegove izdaje in realizacije, vložila po poteku razumnega roka iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 29/92-US, 71/93, 2/94, 12/99-US, 101/99-US, v nadaljevanju ZDR/90). To pa ne glede na to, da je za izbris novega delodajalca in dejstvo, da je bil novi delodajalec že v času sporne razporeditve v postopku izbrisa, izvedela šele decembra 2002. Ta razlog bi lahko bil podlaga za obnovo postopka pri delodajalcu, ne pa za podaljševanje predpisanih rokov za sodno varstvo preko razumnih mej. To bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki med drugim udeležencem v pravnem prometu zagotavlja, da negotovost pred morebitnim sodnim "pregonom" ne traja v nedogled oz. predolgo, kar bi hromilo sam pravni promet. Iz istega razloga (zamuda roka za uveljavljanje sodnega varstva) ni mogoče po vsebini obravnavati niti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Tudi za njuno varstvo pred sodiščem je tožnica zamudila predpisani rok.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrglo tudi podredni zahtevek na ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa o razporeditvi k drugemu delodajalcu, čeprav ne iz povsem pravih razlogov, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Podlage tožničinemu zatrjevanju ničnosti ne predstavlja 3. člen ZPP, ki je procesni zakon, temveč določila 86. -

93. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče se strinja, da razporeditev, kot jo je izvedla tožena stranka pri tožnici, ni moralna, je v nasprotju z načelom poštenosti, vendar v delovnem pravu odločitve delodajalcev, ki nasprotujejo ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, nimajo za posledico ničnosti, temveč so izpodbojne. Glede tega sta tako Višje delovno in socialno sodišče kot Vrhovno sodišče RS že zavzela jasno stališče (opr. št. Pdp 952/2000, opr. št. VIII Ips 204/2001).

Po 1. odstavku 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Samo če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (drugačno sankcijo za nedopustnost), je torej treba upoštevati institut ničnosti. Iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, 4/91, v nadaljevanju ZTPDR), ki daje pravico vlagati zahteve za varstvo le delavcu in le v prekluzivno določenih (kratkih) rokih, pa izhaja, da je dokončna odločitev pristojnega organa (ki ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) izpodbojna, ne pa nična. Določbe, v spornem obdobju veljavnih delovnopravnih predpisov, so torej varovale pravice delavca in ne vsake zainteresirane osebe, ki je dolžan v primeru njihove kršitve uveljaviti procesno varstvo v postopku in na način kot ga določa 83. člen ZTPDR.

Ničnosti odločitev, s katerimi delodajalci odločajo o posamičnih pravicah in obveznostih delavcev, slednji tako ne morejo uveljavljati, imajo pa v takih primerih možnost obnoviti postopek pri delodajalcu in uveljavljati sodno varstvo zoper odločitve delodajalcev v teh postopkih ter eventualne odškodninske zahtevke proti delodajalcu.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava odločitvi sodišča prve stopnje, da zahtevek za jubilejno nagrado zavrne. Tožena stranka je po podatkih Registra podjetij Gospodarske zbornice Slovenije članica Združenja drobnega gospodarstva in se po podatkih Centralnega sodnega registra ukvarja z dejavnostjo, ki jo hkrati s članstvom v navedenem združenju uvršča med delodajalce, za katere velja Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 6/2000). Navedena kolektivna pogodba dejavnosti v 3. odstavku 142. člena daje delavcem pravico do jubilejne nagrade za 30 let skupne delovne dobe v višini 80 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, plačilu katere je zavezan zadnji delodajalec. Tožnica je v januarju 2002, ko je še bila zaposlena pri toženi stranki, dopolnila 30 let skupne delovne dobe in je tako do izplačila jubilejne nagrade po citiranem določilu kolektivne pogodbe dejavnosti upravičena, in sicer v višini 127.800,00 SIT. Pri izračunu višine je pritožbeno sodišče upoštevalo Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 19/97 - 8/2001, v nadaljevanju ZZDODP). V skladu s tem zakonom tožnici ne pripada jubilejna nagrada, izračunana na podlagi osnove, določene v kolektivni pogodbi dejavnosti (povprečna mesečna plača zaposlenih v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece), temveč osnova, ki je določena s tem zakonom. ZZDODP je specialni interventni zakon, ki je določil osnovo za izračunavanje vseh prejemkov, katerih osnova je povprečna plača v preteklem trimesečju v gospodarstvu Republike Slovenije in s tem omejil določene pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo. Osnova za izračun jubilejne nagrade tožnice za doseženih 30 let skupne delovne dobe je tako 159.750,00 SIT (Ur. l. RS, št. 8/2001), kar z upoševanjem 80-ih procentov znaša 127.800,00 SIT.

V posledici gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo in pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP), izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku na izplačilo jubilejne nagrade delno ugodilo, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del stroškov pritožbe. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje kot 63 %, pri čemer je za vrednost spornega predmeta upoštevalo le vrednost zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade (201.305,60 SIT). Stroške je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003).

Tožnici je tako priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan izdaje te sodbe (110,00 SIT) in 63% uspeha znaša 17.325,00 SIT.

Glede vprašanja stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče še opozarja, da sodišče prve stopnje ni postopalo zakonito. Ni pravilno njegovo stališče, da se v konkretnem in podobnih primerih o stroških ne odloča, ker po eni strani tožena stranka sama nosi svoje stroške, tožeča pa bo povrnitev svojih dosegla preko dodeljene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp).

Sodišče mora odločiti o vseh zahtevkih, ki sta jih stranki postavili v posameznem postopku. Tako določa 2. člen ZPP. Je pa to v primerih, ko je bila stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, potrebno tudi zato, ker v primeru uspeha upravičenca do bpp v pravdi njegova terjatev iz naslova stroškov postopka, ki mu jih je prisodilo sodišče z odločbo, po samem zakonu preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova bpp, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/01, 50/04). S stališčem, kot ga je v konkretni sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, se glede na povedano lahko oškoduje ne samo država RS, ampak tudi stranka, ki je upravičena do bpp, če bi ji bil v postopku priznan višji znesek stroškov postopka, kot ga je na račun brezplačne pravne pomoči iz tega naslova prejela.

Ker pa tožnica v konkretnem primeru v tem pogledu ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče ne more poseči v sprejeto odločitev.