Jedro

Za odločanje o ugotovitvi obstoja lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91 je pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne upravni organ. Tako je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom predmetne tožnikove vloge zavrgel, pri čemer pa zavrženje njegovih vlog temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil predloge tožnika za obnovo postopka, izrek ničnosti odločbe, odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-375/1992-109 z dne 30. 10. 2007, ki je postala pravnomočna 30. 11. 2007. V obrazložitvi navaja, da je bilo z navedeno pravnomočno odločbo odločeno, da se v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica na dvosobnem stanovanju v izmeri 40,03 m2, ki se nahaja v podstrešju stavbe na naslovu …, stoječe na zemljišču parc. št. 3136, k.o. … in temu stanovanju pripadajočih deležih na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in zemljišča. Predmetno stanovanje se upravičencu ni vrnilo v posest, ker obstoji glede tega stanovanja najemno razmerje (stanovanje zaseda najemnik - tožnik). Dalje prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik pri UE B. - Izpostavi C. vložil zahtevo za povrnitev lastnih vlaganj v podržavljeno podstrešno stanovanje v izmeri 40,03 m2, ki se nahaja v hiši na naslovu …. Navedena zahteva tožnika se vodi pri Izpostavi C. kot samostojna upravna zadeva pod št. 464-44/98. Tožnik je v predmetni spis pri Izpostavi C. 9. 9. 2012, 17. 10. 2012 in 7. 11. 2012 podal predloge za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 30. 10. 2007 in podal predlog za izrek ničnosti navedene odločbe ter zahtevo za njeno odpravo, razveljavitev in spremembo. Kasneje je upravnemu organu posredoval še laične vloge in obvestila, ki jih je organ smiselno štel kot predloge za obnovo postopka. Organ dalje ugotavlja, da tožnik ni bil stranka v denacionalizacijskem postopku, zato mu odločba z dne 30. 10. 2007 ni bila vročena in zato tudi ne more predlagati določenih pravnih sredstev. Ugotavlja tudi, da je bil s sklepom z dne 18. 3. 2008, ki se nahaja v denacionalizacijskem spisu zadeve, zavržen predlog tožnika za obnovo postopka zoper isto denacionalizacijsko odločbo, ki je postal pravnomočen 12. 4. 2011. Citira določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zaključuje, da je bilo s sklepom z dne 18. 3. 2008 že odločeno o obnovi postopka zoper isto odločbo istega predlagatelja, hkrati pa tožnik ni bil stranka v tem denacionalizacijskem postopku, zato mu odločba ni bila vročena in tudi ne more predlagati določenih pravnih sredstev, zato je organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 18. 9. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. Na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da se vse vloge, ki jih je predložil tožnik, nanašajo na potek ugotovitvenega postopka in njegov zaključek, ki se je končal z izdajo denacionalizacijske odločbe z dne 30. 10. 2007. Ni sporno, da tožnik v postopku izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 30. 10. 2007 ni bil stranka, niti stranski udeleženec. Da pa bi tožnik, kot zatrjuje v svojih vlogah, postal lastnik tega dvosobnega stanovanja na podlagi zakona, kar bi bilo v postopku njegovega vračanja potrebno upoštevati in bi zato tudi bil upravičena stranka denacionalizacijskega postopka, pa iz podatkov spisa ne izhaja. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč s sodbo III P 2315/2002-79 z dne 24. 5. 2006 zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je lastnik stanovanja, ki je predmet sporne denacionalizacijske odločbe. S tem je bilo tudi pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o lastninski pravici na tem stanovanju. To nedvomno pomeni, da tožnik ni lastnik stanovanja, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, kar pa glede na določbo 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pomeni tudi, da ni upravičena oseba za vložitev predloga za odpravo in razveljavitev oziroma za izrek odločbe z dne 30. 10. 2007 za nično. Odločitev prvostopenjskega organa, ki temelji na 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je torej pravilna in zakonita. Glede inštituta obnove postopka pa je iz predloženih spisov razvidno, da je tožnik to izredno pravno sredstvo zoper ta isti upravni akt že uveljavil. O njem je upravni organ odločil s sklepom z dne 18. 3. 2003, ki sta ga potrdila pritožbeni organ in Upravno sodišče s sodbo I U 1621/2010 z dne 12. 4. 2011. Tako je prvostopenjski organ tožnikov ponovni predlog za obnovo istega postopka pravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da ni predlagal obnove postopka, niti izreka ničnosti, ampak je zahteval, da Upravna enota B., Izpostava C. v skladu s svojimi pristojnostmi ravna kot to, glede na v postopku št. 464-44/98 izkazana dejstva in okoliščine, določa zakon. Poudarja, da se njegove vloge nanašajo na lastninska upravičenja iz naslova vlaganja kapitala v nepremičnino (v zgradbo …), in sicer na njegovo stanovanje kot posamezni del zgradbe, ki ni predmet nobenih evidenc in ki je dejansko po samem zakonu tožnikova last. Glede na ravnanje Upravne enote B., Izpostava C. in Izpostava D. domneva, da se nobeden od organov ne šteje za pristojnega za obravnavo njegove vloge, s katero je v postopku denacionalizacije priglasil svoja lastninska upravičenja iz naslova izgradnje njegovega stanovanja kot posameznega dela zgradbe. Nobeden od organov vlog ne obravnava vsebinsko, ampak zgolj formalistično. Zaradi očitnega izigravanja pravic in pravnih koristi tožnik iz previdnosti vlaga tožbo tudi iz razloga zavrnitve predlagane obnove postopka, izreka ničnosti in drugih izrednih pravnih sredstev, čeprav meni, da je o njegovem zahtevku, da upravni organ ravna v skladu z zakonom, dolžna odločiti Upravna enota B., Izpostava C. in ne Izpostava D., kot je bilo to storjeno, saj pri navedenem organu ni vložil nobene vloge. Tožnik je prepričan, da se denacionalizacijska odločba o vrnitvi zgradbe na naslovu … ne nanaša tudi na stanovanje, ki je dejansko po samem zakonu njegova last in predstavlja samostojen etažni del zgradbe. Navaja, da gre za stanovanje, ki ga je zgradil v mansardi stanovanjske zgradbe v nekdanji družbeni lastnini in na njem posledično zatrjuje pridobitev lastninske pravice na temelju prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ/91). Poudarja, da ne drži, da naj bi uveljavljal lastninska upravičenja na že vrnjenem stanovanju ter pojasnjuje in dokazuje, da v mansardi zgradbe na naslovu … ne obstaja stanovanje v izmeri 40,03 m2, ki se navaja v denacionalizacijski odločbi. Vendar tudi če bi hipotetično kdajkoli obstajalo zatrjevano bivališče v izmeri 40,03 m2 (zemljiškoknjižno ne obstoječe in zgolj administrativno evidentirano kot stanovanje), je takšno bivališče (stanovanje) s sprejetjem SZ/91 dokončno prenehalo obstajati, ker ni izpolnjevalo pogojev, kot jih za stanovanja določa SZ/91. Izpostavlja, da je na skupnih podstrešnih prostorih, ki naj bi se (zaradi povojnih razmer) zgolj začasno uporabljali kot najpotrebnejši prostori, za bivanje pridobil stanovanjsko pravico. Te skupne prostore je skupaj z drugimi skupnimi prostori tožnik preuredil in tako ustvaril danes obstoječe stanovanje. Z vidika materialnega prava pojasnjuje, da ta pravna posledica sledi iz pravnega pravila prvega odstavka 116. člena SZ/91 in kot taka preprečuje vračilo zgradbe … (posameznega etažnega dela) v postopku denacionalizacije. Glede na navedeno bi upravni organ po prepričanju tožnika moral po vsebini presoditi njegove tožbene navedbe in preizkusiti trditve o relevantnih dejstvih in dokazih, na katere se sklicuje. To bi lahko storil bodisi sam, bodisi bi se to reševalo kot predhodno vprašanje. V zvezi s sklicevanjem upravnih organov obeh stopenj na pravdo III P 2315/2002 pa navaja, da se navedena zadeva nanaša na zahtevek za priznanje solastništva na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ/91 in ne na vprašanje, ali je tožnik postal lastnik svojega podstrešnega stanovanja na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91. Ni sporno, da mu ni bila priznana solastninska pravica na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ/91, vendar pa je pravna in dejanska podlaga, ki se zatrjuje v tem postopku (izgradnja novega stanovanja na podstrešju stavbe), povsem druga. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovim zahtevkom ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožnik je vložil še pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2014 in 25. 3. 2014, v katerih sodišče obvešča, da je bila 16. 12. 2013 izdana sodba I U 1112/2013, s katero je bila odpravljena denacionalizacijska odločba z dne 11. 1. 2011 in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, v zvezi s katerim je zavezanec za vrnitev družba E. d.o.o. 17. 2. 2014 vložila predlog oziroma zahtevek, da upravni organ tožnika pozove, da se udeleži postopka denacionalizacije. Hkrati je sodišče obvestil, da je bila dne 4. 2. 2014 izdana sodba I U 1727/2013, s katero je bila odpravljena denacionalizacijska odločba z dne 14. 2. 2013 in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku denacionalizacije je predložil dokaz „Strokovno mnenje o izgradnji stanovanja tožnika na …“ z dne 24. 3. 2014. Sodišče prosi, da dejstva, ki jih izkazujejo predložene listine, upošteva v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ko je zavrgel vloge tožnika z dne 9. 9. 2012, 17. 10. 2012, 7. 11. 2012, 28. 1. 2013 (2 vlogi), 5. 2. 2013, 6. 2. 2013, 12. 2. 2013, 14. 2. 2013, 20. 2. 2013, 4. 3. 2013 in 18. 3. 2013. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ navedene vloge tožnika štel kot predloge za obnovo postopka, za izrek ničnosti odločbe ter za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo denacionalizacijske odločbe, ki jo je izdala Upravna enota Ljubljana dne 30. 10. 2007 in ki je postala pravnomočna 30. 11. 2007. Z navedeno odločbo Upravne enote Ljubljana je bilo odločeno, da se v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica na dvosobnem stanovanju v izmeri 40,03 m2, ki se nahaja v podstrešju stavbe na naslovu …, stoječe na zemljišču parc. št. 3136, k.o. … in temu stanovanju pripadajočih deležih na skupnih prostorih, delih in napravah, stavbe in zemljišču. V skladu z določbo drugega odstavka 29. člena ZDen se predmetno stanovanje upravičencu ni vrnilo v posest, ker obstoji glede tega stanovanja najemno razmerje (stanovanje zaseda najemnik - tožnik).

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v vseh predmetnih vlogah, ki jih je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel, navajal, da je pri Upravni enoti B. vložil zahtevek iz naslova izgradnje njegovega novega podstrešnega stanovanja kot samostojnega etažnega dela zgradbe na naslovu …, na katerem je glede na prvi odstavek 116. člena SZ/91 pridobil lastninsko pravico po samem zakonu. V nekaterih predmetnih vlogah je tudi navedel, da njegovo novo stanovanje ni moglo biti denacionalizirano, saj to novo lastniško podstrešno stanovanje ni predmet nobenih evidenc in ni vpisano v zemljiško knjigo. Izpostavil je tudi, da mu ni bilo omogočeno sodelovati v postopku denacionalizacije zgradbe na naslovu … kljub temu, da je glede na navedeno tudi on zavezanec in je s tem v zvezi priglasil lastninska upravičenja, ki so nastala iz naslova izgradnje njegovega novega podstrešnega stanovanja. Prav tako se je skliceval na določbo prvega odstavka 116. člena SZ/91 in izpostavil, da je na podlagi navedene določbe pridobil lastninsko pravico na novo zgrajenem stanovanju. V eni izmed vlog je tudi zatrdil, da je upravni akt, s katerim je bila upravičencu vrnjena celotna zgradba na naslovu …, skupaj z njegovim lastniškim stanovanjem, ničen. Izpostavil je tudi, da je Upravna enota B. v postopku denacionalizacije zgradbe na naslovu … denacionalizacijskemu upravičencu vrnila neobstoječe dvosobno podstrešno stanovanje v izmeri 40,03 m2, saj takšno stanovanje ne obstoji ne danes in ni obstajalo ob nacionalizaciji v letu 1946. Vse od uvedbe denacionalizacijskega postopka tožnik zatrjuje, da stanuje v svojem novo zgrajenem podstrešnem stanovanju, ki ni predmet nobenih evidenc in posledično ne more biti predmet nobene pogodbe za najem stanovanja. Prav tako je v eni izmed vlog izpostavil, da nikoli ni bil izveden ugotovitveni postopek glede obstoja zatrjevanega stanovanja, v katerem bi bilo tožniku omogočeno sodelovati. V predmetnih vlogah tožnik ni postavil izrecnega zahtevka, temveč je organ pozval, da ravna v skladu s pristojnostmi, kot mu jih nalaga materialni predpis.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožnik v nobeni izmed predmetnih vlog, ki jih je obravnaval prvostopenjski organ in o njih odločil z izpodbijanim sklepom, ni postavil konkretnega zahtevka. Glede na vsebino predmetnih vlog, povzeto v prejšnji točki te sodbe, pa sodišče meni, da jih je prvostopenjski organ napačno obravnaval kot predloge za obnovo, izrek ničnosti ter odpravo, razveljavitev oziroma spremembo denacionalizacijske odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 30. 10. 2007. Iz vsebine predmetnih tožnikovih vlog po presoji sodišča izhaja, da tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na stanovanju na naslovu … na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena SZ/91. Po določbi prvega odstavka 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za odločanje o ugotovitvi obstoja lastninske pravice na podlagi citiranega prvega odstavka 116. člena SZ/91 pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne upravni organ. Da bi tožnik takšno tožbo vložil, niti ne zatrjuje. Tako sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom predmetne tožnikove vloge zavrgel, pri čemer pa zavrženje njegovih vlog temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zahtevo zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi o tožnikovih vlogah morala odločati Izpostava C. in ne D., sodišče odgovarja, da je tožnik sicer res predmetne vloge vložil pri Upravni enoti B., Izpostava C. in ne pri Izpostavi D., vendar pa iz spremnih dopisov k vlogam, ki so del upravnega spisa zadeve, izhaja, da je organ predmetne vloge zato, ker je štel, da se po vsebini nanašajo na postopek denacionalizacije objekta …, o katerem je odločala Izpostava D., le-tej odstopil v reševanje. Ker gre v tem primeru za dve notranji organizacijski enoti iste upravne enote (UE B.), sodišče sodi, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Tudi sklicevanje tožnika na sodbo tega sodišča I U 1112/2013 z dne 16. 12. 2013, s katero je sodišče ugodilo tožbi družbe E. d.o.o., in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-375/1992-208 z dne 11. 1. 2011 (s katero je organ upravičencu do denacionalizacije A.A. vrnil v last poslovni prostor v izmeri 201 m2 v pritličju hiše na naslovu … in njemu pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnini … ter ustrezni delež stavbnega zemljišča parc. št. 3136 k.o. …) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek ter njegovo sklicevanje na sodbo I U 1727/2013 z dne 4. 2. 2014, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 464-44/1998-126 z dne 14. 2. 2013 (s katero je organ zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano dvosobno stanovanje v izmeri 40,3 m2 na podstrešju stavbe na naslovu …) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, po presoji sodišča na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Obe omenjeni sodbi se sicer nanašata na denacionalizacijo stavbe na naslovu …, v zvezi s katero tožnik zatrjuje, da je na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91 pridobil na posameznem delu te stavbe lastninsko pravico (in sicer na stanovanju na podstrešju), vendar pa je, kot že povedano, o tem vprašanju pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravni organ. Da bi tožnik takšno tožbo vložil, ne zatrjuje.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge pa je sodišče navedlo v predmetni sodbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).