Jedro

Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 29. 8. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici ter reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov prič A.A., B.B. in C.C. (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica 1. 7. 2014 iz vrtca odnašala stvari, last tožene stranke, da je pod pretvezo, da gre na toaleto, tam dalj časa, tudi po 20 minut telefonirala, da je med delovnim časom spala ter da je neprimerno ljubkovala otroke.

Glede kršitve, da je iz vrtca odnašala stvari, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da ni izkazano, da bi tožnica želela stvari odtujiti ali si jih prilastiti, nedvomno pa je izkazano samovoljno ravnanje tožnice ob razpolaganju s stvarmi. Razlogi sodbe so glede te kršitve nejasni, sodišče je ocenilo, da je kršitev podana, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je sama izpovedala, da je želela stvari, ki jih je sama prinesla v vrtec, prenesti v drugo skupino, v kateri bo delala in torej ni šlo za nikakršno odtujitev stvari, kar je potrdil tudi ravnatelj.

Glede telefoniranja med delovnim časom je tožnica izpovedala, da je telefonirala zgolj v času odmora. Kot dokaz je predlagala, da se pribavijo podatki o prometu od mobilnega operaterja. Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni sledilo ter se je glede ugotavljanja utemeljenosti tega očitka zaneslo le na nezanesljive izpovedbe prič, ki naj bi videle tožnico med delovnim časom s telefonom v roki. Sodišče prve stopnje je pri sklepu o dejanskem stanju pretirano poklonilo vero nenatančnim izjavam prič D.D., E.E. in F.F..

Glede očitka, da je tožnica na delovnem mestu spala je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnica je izpovedala, da je v času dnevnega počitka slonela na mizi in se delala kot da bi spala. Če jo je ob tem videla priča B.B., si je le-ta zmotno predstavljala, da tožnica spi.

Glede kršitve v zvezi z neprimernim ljubkovanjem otrok, pritožba meni, da ni izkazano, da gre pri tem obnašanju tožnice za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opozarja, da nobena od prič ni izpovedala, da naj bi takšno ravnanje tožnici prepovedali. Tudi, če je tožnica s svojim ravnanjem presegla mejo običajnega pedagoškega dela, meni, da ni nikjer določeno, da se takšno ravnanje šteje za kršitev delovnih obveznosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako razlogi obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dne 20. 12. 2013 utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, tožnica je bila opozorjena, da je dolžna izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja in da ji bo v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

9. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) podana 29. 8. 2014, ker je kljub podanemu opozorilu z dne 20. 12. 2013 s kršitvami delovnih obveznosti nadaljevala oziroma večkrat ponovno kršila svoje delovne obveznosti.

10. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnici zaposleni na delovnem mestu vzgojiteljica dokazane kršitve delovne obveznosti. Ugotovilo je, da glede očitane kršitve, da je 1. 7. 2014 iz vrtca odnašala stvari, ni izkazano, da bi stvari želela odtujiti ali si jih prilastiti, izkazano pa je samovoljno ravnanje tožnice glede razpolaganja s stvarmi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da so razlogi sodbe glede te kršitve nejasni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica predmete odtujila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede kršitve sicer napačno zaključilo, da je očitek kršitve utemeljen, sicer ne iz razloga kot je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ni vplivalo na samo ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

11. Glede kršitve, da je tožnica med delovnim časom telefonirala dalj časa, se pritožbeno sodišče strinja, da je očitana kršitev tožnici dokazana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih zaslišanih prič, ki so prepričljivo izpovedale, da je tožnica dalj časa telefonirala v toaletnih prostorih izven časa odmora, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokaz, da se pribavijo podatki o prometu od mobilnega operaterja, saj operaterji hranijo podatke za največ 3 mesece in torej se predlagani dokaz ne bi mogel izvesti, saj je rok hrambe 3 mesecev že potekel. 12. Glede kršitve tožnice v zvezi s spanjem na delovnem mestu je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici kršitev dokazana. Dejstvo, da je tožnica med delovnim časom, ko so otroci počivali, spala, je izpovedala priča B.B.. Njena izpoved je tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojna, dočim so navedbe tožnice, da je kot del igre simulirala spanje otrok, neverodostojne.

13. Glede kršitev v zvezi z neprimernim ljubkovanjem otrok, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnica s svojim ravnanjem ni kršila delovnih obveznosti, ker ni določeno, da se takšno ravnanje šteje za kršitev delovnih obveznosti. Ljubkovanje po ustih in obrazu otrok prav gotovo ne sodi v ustanovo na področju vzgoje in izobraževanja, predvsem ne na delovnem mestu varuhinje otrok. Da je tožnica dejansko prestopila meje normalnega pedagoškega dela so potrdile priče, na katerih temelji dokazna ocena sodišča prve stopnje.

14. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico opozarjala na kršitve delovnih obveznosti, v pisnem opozorilu ji je bilo jasno povedano, da ji bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi. Tožnica je kršitve delovnih obveznosti ponovila, zato od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo toleriral takšno obnašanje. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre nedvomno za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

15. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.