Jedro

Okoliščina, da je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz sodnega registra, ne vpliva na njegovo legitimacijo v individualnem delovnem sporu, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo, ki za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Odpoved pravici, ki je zakonsko določena (pravici do regresa za letni dopust), ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe v delu, kjer se tožbeni zahtevek glasi na obračun in plačilo nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi v zvezi z izrabo letnega dopusta, in sicer za leto 2005 v višini 517,00 EUR bruto, za leto 2006 v višini 517,00 EUR bruto, za leto 2007 v višini 517,00 EUR bruto, za leto 2008 v višini 517,00 EUR bruto, ter plačilo neto zneskov s pp od obračunanih bruto zneskov, postopek v tem delu ustavi (točka I izreka sklepa). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v višini 490,32 EUR bruto, za 2006 v višini 511,60 EUR bruto, za leto 2007 v višini 521,83 EUR bruto in za leto 2008 v višini 566,53 bruto, po odvedbi davka pa izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od neto zneska za leto 2005 od 15. 12 2005 do plačila, za leta 2006, 2007 in 2008 pa od 2. 7. v posameznem letu do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 340,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da je A.A. s.p., s katerim je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje, prenehal obstajati iz razloga, ker se je samostojni podjetnik A.A. s.p. v skladu z ZGD-1 statusno preoblikoval. Statusno preoblikovanje je bilo izvedeno na način prenosa podjetja na prevzemno kapitalsko družbo in sicer konkretno na gospodarsko družbo B d.o.o.. Prenos podjetja je bil izveden dne 8. 12. 2009 in A.A. s.p. je prenehal obstajati dne 10. 12. 2009. To dejstvo je razvidno iz splošnih evidenc. Nepravilno je stališče sodišča, da za obveznosti samostojnega podjetnika odgovarja A.A. kot fizična oseba. Iz določil ZGD-1 in sicer 2. odstavka 667. člena ZGD-1 izhaja, da s prenosom podjetja na kapitalsko družbo preidejo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba je univerzalni naslednik. Zato A.A. kot fizična oseba ne more odgovarjati za obveznosti prenesenega podjetja. Stranki sta tudi sklenili dne 22. 8. 2008 sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, kjer sta se jasno in nedvoumno dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. V konkretni zadevi je Ustavno sodišče RS odločalo glede plačila odpravnine in ne o vseh pravicah iz delovnega razmerja. To je bistvena razlika. Sporazum je pravno in dejansko popolnoma druga zadeva kot enostranska izjava stranke. S sporazumom sta se stranki dogovorili glede terjatev, ki so nastale in zapadle do dneva sklenitve sporazuma. V konkretnem primeru bi moralo sodišče upoštevati voljo strank. Sicer pa sta stranki sklenili navedeni sporazum tudi iz razloga, ker ima A.A. do tožeče stranke še terjatev iz naslova najemne pogodbe in sicer za plačilo najemnine v višini 3.012,90 EUR, ki je tožnik ni poravnal. Tožena stranka v pritožbi prilaga kot dokaz sklenjeno najemno pogodbo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da je tožbo potrebno zavreči zaradi pomanjkanje pasivne legitimacije, ker je tožena stranka izbrisana iz registra. Samostojni podjetnik - s.p. (prvotno navedena tožena stranka) je v skladu s 6. odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem. - ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Iz takšne opredelitve samostojnega podjetnika sledi tudi pravilo, vsebovano v 1. odstavku 7. člena ZGD-1, da podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Navedeno pomeni, da če je bila tožena stranka kot samostojni podjetnik izbrisana iz registra, to ne pomeni, da fizična oseba A.A. ni odgovorna za obveznosti samostojnega podjetnika, saj le-ta odgovarja za obveznosti s.p. s celotnim svojim premoženjem. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika nanaša samo na preoblikovanje organiziranosti, v konkretnem primeru pravno organizacijska oblika d.o.o. - B d.o.o. nadomesti pravno organizacijsko obliko s.p.. Takšno preoblikovanje pa ne vpliva na pravna razmerja, ki so že obstajala v trenutku preoblikovanja, tako samostojna fizična oseba s svojim premoženjem še vedno odgovarja za obveznosti s svojim premoženjem, ki izvirajo iz časa pred preoblikovanjem s.p., zato je tudi podana pasivna legitimacija tožene stranke kot fizične osebe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki skladno navajali čas delovnega razmerja od 2. 9. 2003 do 31. 7. 2007, pri čemer tožena stranka ni predložila dokazov o plačilu tožnikovih vtoževanih denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja. Ob navedenem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 63/2003 z dne 2. 2. 2005, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Ob navedenem je sicer res, da se odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije nanaša na odpravnino, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost pravnega stališča sodišča prve stopnje. Gre namreč za zakonsko zagotovljene minimalne pravice, ki se jim delavec ne more odpovedati.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 131. členu določa, da ima delavec pravico do regresa ter da ga je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer tudi 2. odstavek 137. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Kot že predhodno navedeno, odpoved pravici, ki je zakonsko določena in je tudi osnova za plačevanje prispevkov za socialno varnost ter javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb, ni veljavna, če zakon takšne možnosti ne dopušča. Tako bi bila odpoved pravici v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava in se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da je bila volja stranke drugačna.

Prav tako ni upošteven pritožbeni ugovor o tem, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo in naj bi bil tožnik iz tega naslova dolžan 3.012,90 EUR. Gre za pritožbeno novoto, ki je skladno z določili 336. člena ZPP neupoštevna, pri čemer tožena stranka niti ni navajala, da brez svoje krivde navedenega ni mogla navesti niti predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Pa tudi sicer bi bilo navedeno mogoče upoštevati le v primeru podanega morebitnega pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe.

Glede dokaznega bremena v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnih pravic iz delovnega razmerja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru spora, v katerem delavec zatrjuje, da ni prejel vsega kar mu pripada, dokazno breme na strani delodajalca. Zato bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku plačala regres za letni dopust kot tudi nadomestilo za čas izrabe letnega dopusta, česar pa ni storila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.