Jedro

Če za zahtevano premoženje v upravnih spisih ni izkazano, da bi bilo podržavljeno na način iz 3. ali 4. člena ZDen, ni pogojev za vračilo tega premoženja. Zato je odločitev tožene stranke, ki je odpravila prvostopno upravno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek in odločanje z napotkom, da to dodatno razišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2004. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote M. z dne 26.7.2004, ter ji zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo pritožbo (2. točka izreka). V prvostopni odločbi je prvostopni organ upravičencem vrnil porušene nacionalizirane objekte (bife, kegljišče, hlev, shramba in garaža), ob podržavljenju stoječe na parceli 142/3, stavbišče v izmeri 747 m2 k.o. P., v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 42.891,86 DEM, vsakemu v ustreznem deležu. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila, ker se je ta nanašala na parcelo št. 142/1, ki ni bila predmet odločanja z izpodbijano prvostopno odločbo. Pritožbi SOD pa je ugodila, ker v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, ali so bili objekti, ki naj bi ob podržavljenju zemljišča stali na tem zemljišču, bili podržavljeni na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi, in se je v izogib ponavljanju na te razloge v svoji sodbi izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Tudi samo je menilo, da v upravnem postopku ni bilo jasno ugotovljeno, ali so v času podržavljenja zemljišča na tem zemljišču stali objekti in ali so bili tudi ti podržavljeni na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen. Brez jasne ugotovitve glede tega vprašanja pa ni mogoče presojati utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka. Da bi ti objekti na zemljišču stali in bili podržavljeni, namreč ne izhaja niti iz akta o podržavljenju zemljišča, niti iz akta o odvzemu tega zemljišča iz posesti. Iz izpovedbe prič izhaja le, da so bili ti objekti odstranjeni, preden je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da zgolj na podlagi okoliščine, da je v odločbi o nacionalizaciji zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče, tudi ni mogoče skleniti, da so na navedeni parceli (ob podržavljenju) stali sporni objekti. Tožnikove tožbene ugovore pa je zavrnilo kot pavšalne.

Tožnik v obširni pritožbi izpodbija odločitev prvostopnega sodišča in meni, da je odločitev prvostopnega upravnega organa v dopolnilni odločbi pravilna in strokovno utemeljena. Smiselno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da ostane dopolnilna odločba prvostopnega upravnega organa v veljavi. Meni tudi, da je treba za pravilno odločanje v zvezi z dopolnilno odločbo počakati na pravnomočno odločitev v zvezi z delno odločbo prvostopnega organa v njegovi denacionalizacijski zadevi z dne 26.2.2004. Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in zavezana stranka SOD na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge tudi s tem, ko se je sklicevalo na razloge tožene stranke, na te razloge pa se, da se izogne ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: Kot sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, se upravičencem v postopku denacionalizacije lahko vrača le premoženje, ki je bilo podržavljeno na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen. V obravnavanem primeru pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje glede objektov, katerih vračilo tožnik zahteva, ni popolno ugotovljeno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe prvostopnega upravnega organa. V obrazložitvi odločbe organa prve stopnje ni pojasnjeno in tudi v upravnih spisih ni dokazil o tem, da bi bili tudi ti objekti podržavljeni na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen, kajti v upravnem postopku se lahko odloča le o vračanju na ta način podržavljenega premoženja. Ni namreč razvidno, kdaj in s katerim aktom naj bi bili ti objekti podržavljeni, kot tudi ne, kdaj so bili porušeni.

Na odločitev v tej stvari, torej v zvezi z dopolnilno odločbo upravne enote, ki je samostojna in ni vezana na prehodno odločitev v zvezi z delno odločbo Upravne enote M. z dne 26.2.2004, pa odločitev v zvezi z delno odločbo ne vpliva. Tudi v zvezi z delno odločbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sklepom, opr. št. I Up 508/2005-3 z dne 29.6.2005, s katerim je pritrdilo odločitvi prvostopnega sodišča, ki je tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke v zvezi z delno odločbo prvostopnega organa zavrglo kot prepozno. Glede na to je torej tudi stanje v zvezi z delno odločbo z dne 26.2.2004 takšno, da je ta odpravljena in je zadeva vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Zato bo torej prvostopni upravni organ na podlagi navedenega ponovno odločal o denacionalizacijskem zahtevku v celoti, pri čemer bo moral upoštevati napotke, ki so mu jih v zvezi s tem dali tožena stranka ter obe sodišči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.