Jedro

Sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ, ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1). Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno (zamudno) sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca kot univerzalna pravna naslednika A. A. kot solastnika vsak do 1/6 parc. št. 1591 in 1951/1 k.o. ... v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru N 4/2019 z dne 17. 9. 2019 ob istočasnem dovoljenju tožnice, da se kot solastnika vknjižita pri parc. št. 1591/1 k.o. ..., dolžna dati dovoljenje, da se pri njuni vsakemu do 1/6 lastninski pravici pri parc. št. 1591/2 k.o. ... vknjiži tožnica B. B. do celote, ker bo sicer tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožeča stranka, smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica pravico do vknjižbe nesporno pridobila s pravnomočnim sklepom o razdelitvi premoženja in enako tudi toženca. V skladu s 150. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pa prenos lastninske pravice brez tega, da bi bila sodišču za vknjižbo predstavljena identiteta zavezujoče stranke, te pa v redosledu dogodkov ni, ni mogoča. Tožba je bila zato potrebna, tožbeni zahtevek pa je v celoti utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje, da izstavitev posebnega zemljiškoknjižnega dovolila v danem primeru ni potrebna, je tako napačna. V argumentaciji potrebe po vložitvi pritožbe zoper izpodbijano sodbo, tožeča stranka prilaga sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 888560/2022 z dne 9. 5. 2022, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za vknjižbo lastninske pravice na podlagi sklepa N 4/2019. 3. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila, drugotožena stranka pa je v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da je pridobila solastnino na parc. št. 1591/1 in parc. št. 1591/2, obe k.o. ... na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem očetu toženih strank A. A. Sklep o dedovanju D 230/2020 je bil izdan dne 25. 2. 2021 po opravljeni zapuščinski obravnavi. Drugotožena stranka je šele lani oktobra, torej več kot pol leta kasneje, dobila poziv preko pooblaščenca tožeče stranke, s katerim ga je obvestila, da sklep N 4/2019 ni bil realiziran (vpisan v zemljiško knjigo), in če je pripravljen podpisati in notarsko overiti izjavo, da kot pravni naslednik očeta sprejme odločitev sodišča. Na ta dopis je drugotožena stranka odgovorila, da nima nič proti odločitvi sodišča, v kolikor sta parceli po razdelitvi med tožečo stranko in pokojnim očetom toženih strank enakovredni. V nadaljevanju je nato dne 9. 11. 2021 drugotožena stranka svoj delež ponudila v odkup tožeči stranki, vendar z njene strani ni bilo nobenega odziva.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru N 4/2019 z dne 13. 9. 2019 nesporno pridobila nepremičnino parc. št. 1591/2 k.o. ... s sodno odločbo in je s tem postala njena izključna lastnica. Pri tem se je oprlo na 42. in 70. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki pridobitve lastninske pravice ne pogojuje z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, pač pa ima vknjižba le publicitetni (deklaratoren) pomen. To pa hkrati pomeni, da za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo ni potrebno zemljiškoknjižno dovolilo, tako kot v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona (npr. priposestvovanja).

6. Ni dvoma, da je tožnica na podlagi sklepa N 4/2019 z dne 17. 9. 2019 pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, ter da je vpis v zemljiško knjigo na podlagi te odločbe zgolj deklaratornega značaja. Vendar pa sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1).

7. Pritožba tako utemeljeno opozarja na 150. člen ZZK-1 in ob tem tudi utemeljeno navaja, da ker pri nepremičnini parc. št. 1591/2 k.o. ... ni vknjižen več A. A., pač pa toženca kot dediča, vpis na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru N 4/2019 z dne 17. 9. 2019 ni več možen. Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 določa, da so vpisi dovoljeni le v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis. Drugi odstavek, ki določno izpeljuje načelo pravnega prednika pa še določa, da so vpisi dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Tako je vpis v zemljiško knjigo dopusten samo proti tistemu, ki je v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga vpisan kot lastnik ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša. To načelo je konkretizirano v prvem odstavku zgoraj citiranega 150. člena ZZK-1 in temelji na tem, da nima razpolagalne sposobnosti (razpolagalnega upravičenja) za prenos, spremembo ali ukinitev knjižne pravice nekdo, ki ni kot imetnik te pravice vpisan v zemljiški knjigi. Prav tako se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ).1 Izjema od načela pravnega prednika je urejena v drugem odstavku 150. člena ZZK-1 in določa preskok vpisa, s čimer je dosežena večja racionalizacija pri vpisovanju pravic v zemljiško knjigo, saj bi bilo v nasprotnem primeru treba opraviti več vpisov in izdati temu ustrezno več sklepov.2 V obravnavani zadevi pa tožeča stranka na podlagi sklepa N 4/2019 z dne 17. 9. 2019, ob tem ko sta na podlagi sklepa o dedovanju pri nepremičnini parc. št. 1591/2 k.o. ... že vpisana dediča po pokojnem A. A., ne more izkazati verige prenosov in se vpisati kot izključna lastnica te nepremičnine.3

8. Načelo pravnega prednika pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.4 Navedeno opredeljuje načelo formalnosti postopka iz 124. člena ZZK-1, ki določa, da v zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi.

9. Tožeča stranka pa pravnega varstva ne more doseči niti z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1. Slednja določa, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Vpis je materialnopravno neveljaven, če se vpiše pridobitev ali prenehanje pravice, čeprav pravica ni bila pridobljena ali ni prenehala, pri čemer je, kot je navedeno, izbrisna tožba usmerjena v vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na način, da se ponovno vknjiži lastninska pravica na ime tožnika.5 Kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige, in kar med strankama ni sporno, sta se toženi stranki vpisali kot solastnika nepremičnin parc. št. 1591/1 in parc. št. 1591/2, obe k.o. ..., vsak do 1/6 na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem A. A., kar pomeni, da tožnica z izbrisno tožbo ne bi mogla doseči vpisa lastninske pravice nase.

10. Vse zgoraj navedeno pa pomeni, da sklep N 4/2019 z dne 17. 9. 2019, upoštevaje trenutno zemljiškoknjižno stanje, ne predstavlja podlage za vknjižbo tožeče stranke kot lastnice v zemljiško knjigo. Tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka je zato treba obravnavati kot tožbo, vloženo na podlagi 92. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora lastnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Pri tem je treba upoštevati, da lahko tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva le vpis svoje lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1591/2 k.o. ..., ki jo je pridobila s sklepom N 4/2019 z dne 17. 9. 2019, nima pa legitimacije, da hkrati zahteva tudi vpis toženih strank na nepremičnini parc. št. 1591/1 k.o. ..., saj iz sklepa N 4/2019 z dne 17. 9. 2019 ne izhajajo obojestransko vzajemne obveznosti, pač pa samostojna upravičenja tožeče stranke in toženih strank kot dedičev po pokojnem A. A. 11. Po obrazloženem je slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

12. V obravnavani zadevi je sicer sodišče prve stopnje izdalo nepravo „zamudno sodbo", s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, kar je tudi eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).6 Vendar je kot zamudna sodba, ki se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), mišljena le tista zamudna sodba, s katero je tožbenemu zahtevku ugodeno brez kontradiktornega postopka, če so za to izpolnjeni iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zgolj za takšno zamudno sodbo je v 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP predpisana absolutna bistvena kršitev določb postopka, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker gre v obravnavani zadevi za zavrnilno sodbo, ni podana zgoraj navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka, pač pa kot je obrazloženo, pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z prvim odstavkom 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj le-to po potrebi z materialnim procesnim vodstvom (286.a člen SPZ) spodbudi tožečo stranko, da navede dejstva, ki so glede na določbo 92. člena SPZ pravno relevantna, nato pa po izvedenem dokaznem postopku ponovno odloči v zadevi.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ni razpisalo pritožbene obravnave, saj pomeni razveljavitev izpodbijane sodbe vrnitev zadeve na popoln začetek. Sodišče prve stopnje zadeve še ni obravnavalo z vidika 92. člena SPZ in v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče namreč ne sme v celoti in prvič odločati o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji. Zaradi tega mora glede ustreznih ugotovitev sodišča prve stopnje v smislu zgoraj navedenih materialnopravnih določb strankam tudi biti zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), s tem pa tudi pravica do izjave, ki je vsebovana v 22. členu URS.7

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tako Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2022, komentar k 9. členu, str. 45). 2 Tako Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja GV Založba, Ljubljana 2022, komentar k 150. členu, str. 413 in 414. 3 Te razloge potrjujeta tudi pritožbi priložen sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 88560/2022 z dne 9. 5. 2022, ki je predlog tožeče stranke za vpis lastninske pravice zavrnilo ter vlogi tožeče stranke z dne 17. 6. 2022 priložen sklep Okrajnega sodišča v Mariboru SDn 439/2022 z dne 14. 6. 2022, ki je v isti zadevi ugovor zavrnilo iz razloga da glede na stanje v zemljiški knjigi predloženi sklep s strani predlagateljice, ki naj bi bil podlaga za vpis njene lastninske pravice v določenem deležu nanjo, ne predstavlja veljavne listine za vpis, saj je iz njega razvidno, da ta učinkuje proti osebi A. A., ki v trenutku vložitve predloga za vpis ni več njen zemljiškoknjižni lastnik. 4 Tako tudi sklep VSK Cdn 58/2020 z dne 13. 3. 2020. 5 Tako dr. Renato Vrenčur v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ljubljana 2018, komentar k 92. členu, str. 543 in 546. 6 ZPP 318. členu določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni trije pogoji, med drugim tudi, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). 7 Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.