Jedro

Ko dolžnik z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, torej tudi v delu, v katerem mu je naloženo, naj terjatev plača, lahko sodišče prve stopnje oceni, da je ugovor neutemeljen in zadevo odstopi v rešitev višjemu sodišču le v primeru, če je ugovor neobrazložen. Pravna podlaga 2. in 5. odst. 62. čl. ZIZ.

Izrek

Sklep sodišča prve stopnje o tem, da ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 24.2.2000, opr. št. In 2000/00002-2 ni utemeljen, se razveljavi.

Obrazložitev

Na podlagi verodostojne listine - izpiska iz poslovne knjige upnice, je sodišče prve stopnje na predlog le-te zoper dolžnika A. V. izdalo zaradi izterjave glavnice 3.194.145,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1999 dalje do plačila ter sodno odmerjenih stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa do plačila, sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžniku lastnih nepremičninah v k.o..., z ugovotovitvijo vrednosti in prodajo teh nepremičnin ter s poplačilom terjatve upnice iz dosežene kupnine, kot tudi z rubežem, hrambo, cenitvijo in prodajo premičnin dolžnika, še posebej osebnega avtomobila znamke H. reg. št. ... ter s poplačilom upnice iz zneska, dobljenega s prodajo teh premičnin. Stroške upnice je odmerilo na 33.541,00 SIT. Dolžnik je zoper takšen sklep pravočasno ugovarjal. Navajal je, da je porok za kredit, ki ga je najela pri upnici gospodarska družba A... d.o.o. K... po pogodbi o kratkoročnem kreditu z dne 19.7.1996 in da se zaveda, da je kredit dolžan vrniti, če tega glavni dolžnik ni storil. Vendar pa mu je poznano, da je del terjatve glavni upnik že poplačal, del pa je plačal tudi porok sam, zato znesek, ki ga uveljavlja upnica, ne odraža resničnega stanja dolgovane glavnice in obresti. Predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti. Podrejeno soglaša, da sodišče zaradi ugotovitve višine dolgovane glavnice in obresti razpiše narok, saj je nesporno ugotovljeni dolg pripravljen plačati v čim krajšem času. Situacijo, ko dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ureja določba 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l . RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Po tej določbi sodišče razveljavi sklep o izvršb v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in opravljena izvršbilna dejanja, če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Postopek nato sodišče nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in priložil predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. V konkretnem primeru je dolžnik izpobijal sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, torej tudi odločitev, da je upnici v roku 8 dni dolžan poravnati v predlogu navedeno terjatev v višini 3.194.145,20 SIT s pripadki in ne le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo. Med upnico in dolžnikom je torej sporna višina terjatve. Glede na to, da gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne na podlagi izvršilnega naslova, o terjatvi še ni odločeno. Vendar pa je iz spisa razvidno, da dolžnik ne osporava le višine dolga na dan vložitve predloga za izvršbo, ampak med strankama postopka do soglasja o višini dolga ni prišlo niti naknadno, ko je tekom postopka dolžnik nesporno poravnal (znaten) del terjatve. To pomeni, da je s temi plačili (vsaj) del terjatve prenehal po izdaji sklepa o izvršbi in pred odločitvijo o utemeljenosti ugovora. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neutemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča bi bila takšna odločitev pravilna le v primeru, če ugovor dolžnika ne bi bil obrazložen v skladu z določbami 53. čl. ZIZ, v konkretnem primeru pa ni bilo tako: dolžnik je v ugovoru navedel dejstva, s katerimi ga je utemeljil, k svojim trditvam pa je ponudil tudi dokaze. Odločitev sodišča, da je ugovor neutemeljen, zato ni mogla temeljiti na določbi 5. odstavka 62. člena ZIZ, ampak je očitno posledica vsebinske obravnave ugovora. Zato takšna odločitev nujno obsega tudi ugotovitev, da je dolžnik dolžan plačati celotno terjatev, kar pa je v nasprotju z že citirano določbo 2. odst. 62. čl. ZIZ: Če je sporna terjatev oziroma če dolžnik izpodbija sklep v tistem delu, v katerem mu je naloženo, naj to terjatev plača, potem takšna presoja ne more biti opravljena v okviru izvršilnega postopka, ampak se o njej odloča v postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Zaradi prej povedanega je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev prvostopnega, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neutemeljen. Sklepa o izvršbi namreč samo ne more razveljaviti, pač pa bo to moralo v nadaljevanju postopka storiti sodišče prve stopnje, če med upnico in dolžnikom ne bo prišlo do dogovora.