Jedro

Toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo trdi, da na naslovu stalnega prebivališča, kamor ji je bila poslana tožba, dejansko ne biva. Dokazanost te trditve bi lahko privedla do zaključka o nepravilni vročitvi tožbe, vendar pa toženka ni predlagala dokazov, ki bi lahko potrdili njeno navedbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo odločilo, da je tretja toženka dolžna tožnici plačati 4.972,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2023 dalje (I. točka izreka) in 1.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tretji toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tretja toženka v pritožbi zoper navedeno delno zamudno sodbo predlaga njeno razveljavitev.

Tožba s prilogo ji je bila poslana na naslov stalnega prebivališča, kjer ne prebiva že 36 let. Začasno prebivališče ima prijavljeno na M. ulici 6, kjer tudi prebiva. Sodišče je bilo o tem obveščeno. Tožbo je na naslovu stalnega prebivališča najbrž prevzela 86-letna mati, ki je o tem ni obvestila. Zanjo je izvedela šele ob prevzemu zamudne sodbe, ki jo je prevzela na naslovu M. ulica 6 v X. Ker ima uradno urejeno preusmeritev, predvideva, da je prišlo do napake na pošti. Prosi, da se nadaljnja pošta usmerja na naslov M. ulica 6. Prilaga ovojnico tožbe in ovojnico zamudne sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožba je bila vročena odraslemu članu gospodinjstva na naslov toženkinega stalnega prebivališča. Pri vročitvi očitno ni obstajala okoliščina, ki bi poštnega delavca opozorila, da toženka tam dejansko ne prebiva. Iz odgovora Upravne enote Y. izhaja, da v času vročanja tožbe ni imela navedenega posebnega naslova za vročanje. Kot tak je od 7. 11. 2022 naveden A. ulica 8, X. Toženka ni bila dovolj skrbna pri določitvi naslova za vročanje, niti ni dokazala, da dejansko ne prebiva na naslovu, na katerega ji je bila vročena tožba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ena od predpostavk za izdajo zamudne sodbe je pravilna vročitev tožbe in poziva k odgovoru nanjo (1. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožba se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu stranke (drugi odstavek 139. člena ZPP). Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Po drugem odstavku 140. člena ZPP se za pravilno vročitev šteje tudi vročitev odraslemu članu gospodinjstva.

6. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da je bila tožba poslana na naslov stalnega prebivališča in da je bila vročena odraslemu članu gospodinjstva. Trdi le, da na tem naslovu dejansko ne biva. Dokazanost te trditve bi lahko privedla do zaključka o nepravilni vročitvi tožbe, vendar pa toženka ni predlagala dokazov, ki bi lahko potrdili njeno navedbo. Ovojnica, iz katere izhaja, da ji je bila zamudna sodba kljub navedbi naslova stalnega prebivališča poslana na naslov (zatrjevanega) začasnega prebivališča, govori v prid njeni trditvi, da je na pošti uredila preusmeritev pošte, a ne zadostuje za sklepanje, da je opustila bivanje na naslovu stalnega prebivališča. 7. Pritožnica še trdi, da je bilo sodišče obveščeno o naslovu začasnega bivališča. Iz navedbe ne izhaja, katero sodišče je bilo o tem obveščeno, kdo ga je obvestil in kdaj, v procesnem gradivu pa o tem ni podatka. Trditev ni izkazana.

8. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (363. člen ZPP).