Jedro

Tožnik v času vojaške agresije na Slovenijo ni deloval na podlagi odredb(e) predstavnika organa za notranje zadeve in torej organizirano ter da bi v okviru svojega delovanja opravljal naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot oziroma bil vključen v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Le s takim delovanjem pa bi lahko bil uresničen zakonski dejanski stan sedme alinee, točke e) 2. člena ZVV.

Tožnik v tožbi relevantna dejstva navaja drugače, kot v postopku (v prošnji za priznanje statusa vojnega veterana), zato gre za nedopustne tožbene novote.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ribnica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ v postopku na podlagi navedb tožnika in pridobljenih dokazil zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, ker ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonskih kategorij, ki so naštete v šesti in sedmi alinei 2. člena in v 2.a členu Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 2. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen ZVV in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da izpolnjuje pogoje iz 2. člena, sedma alinea, točka e) ZVV za priznanje statusa vojnega veterana. V postopku je navedel, da je po odredbi komandirja Postaje milice A. (v nadaljevanju PM A.) hranil orožje, del listin in poskrbel za udeleženca spopada, ki sta bila ranjena v neposredni borbi v bližini njegove hiše, navedeni komandir pa je bil tedaj na območju PM A. predstavnik Republiškega sekretariata za notranje zadeve, ki je lahko izdajal odredbe iz resorja Sekretariata za notranje zadeve in je bil v tedanjih vojnih razmerah za to pristojen. Ko se je v predmetni zadevi tožnik znašel v neposrednem vojnem spopadu, je sprejel odredbo poveljujočega enote milice in izvršil njegovo odredbo, da poskrbi za vojno opremo, orožje in listine. Iz dokazov, izvedenih v postopku, jasno izhaja, da so bile dane neposredne in ustne odredbe predstavnika Sekretariata za notranje zadeve, ki jih je tožnik izpolnil v celoti. Ustna odredba komandirja PM Ribnica je bila izdana tudi v času pred oboroženim spopadom, saj je bil tožnik angažiran za opazovanje in spremljanje aktivnosti v vojašnici oziroma garnizona ... Tožnik v dokazne namene predlaga zaslišanje prič B.B. in C.C. kot tedaj prisotna poveljnika PM A., vpogled v listine v upravnem spisu v zadevi ter svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožniku pripada status vojnega veterana po določbi sedme alinee, točke e) 2. člena ZVV.

V 2. členu ZVV je v sedmi alinei v točkah a) do m) določeno, nosilci katerih nalog ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, ki so jih opravljali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991, so vojni veterani. V točki e) je kot vojni veteran določena oseba, ki je po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot ter oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu.

Sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi mu organ, glede na navedbe v prošnji za priznanje statusa vojnega veterana in rezultate izvedenega ugotovitvenega postopka, na podlagi sedme alinee, točke e) 2. člena ZVV moral priznati status vojnega veterana.

Iz tožnikove vloge za priznanje statusa vojnega veterana je namreč razvidno, da je kot razlog za priznanje statusa vojnega veterana tožnik navajal dva dogodka. Pri prvem dogodku je šlo za to, da je PM A. sporočil, da je opazil, da se sovražni vojaki približujejo glavni cesti ... – ..., na kateri so bile postavljene barikade; s tem je po njegovem mnenju omogočil PM, da so lahko pravočasno ukrepali, pri čemer naj bi bil po njegovih navedbah s strani takratnega komandirja PM A. že pred osamosvojitveno vojno angažiran za odkrivanje sovražnikov. Glede drugega dogodka pa je tožnik navajal, da je med napadom na vojašnico v Ribnici (ki je v neposredni bližini tožnikove hiše) nudil pomoč poškodovanima miličnikoma, ki sta se zavlekla do njegove hiše, tako da je poklical reševalce, njuno orožje pa je kasneje predal, del komandirju PM A., kateremu je ob tem o dogodku tudi poročal, del pa predstavniku Teritorialne obrambe. Po presoji sodišča prvega dogodka oziroma tožnikovega ravnanja (opravljanja nalog) v zvezi s tem očitno ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz cit. sedme alinee, točka e) 2. člena ZVV; ni šlo namreč ne za naloge hrambe oborožitve, opreme itd., ne za naloge namestitve ali oskrbe policijskih enot. Glede nalog, ki jih je tožnik opravil v okviru drugega dogodka, pa sodišče sodi, da glede na rezultate ugotovitvenega postopka, ki po presoji sodišča ni bil nepopoln, niti tožnik ni tega ugovarjal, ko je bil s tem seznanjen na zaslišanju 11. 12. 2012 (in ki je zajel s strani tožnika predlagana dokaza za zaslišanje prič tedanjega in kasnejšega komandirja PM A. B.B. in C.C. ter po uradni dolžnosti opravljeno pridobivanje podatkov pri Policijski postaji A. ter Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za obrambo), (tudi) niso mogle biti podlaga za priznanje statusa vojnega veterana tožniku, kot sam meni, po sedmi alinei, točka e) 2. člena ZVV. Priči B.B. in C.C. sta sicer potrdila tožnikove navedbe o njegovi pomoči dvema ranjenima pripadnikoma specialne enote ... ter o hrambi in kasnejši predaji njunega orožja, vendar nista izpovedala, da bi tožnik deloval pri tem na podlagi (vnaprej danih) odredb s strani predstavnika katerega od organov za notranje zadeve, kot to zatrjuje tožnik v tožbi (da je odredbe izdal kot komandir PM A. B.B.), kar pa je – poleg vsebine nalog – ključno, da se udejstvovanje v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo lahko opredeli kot opravljanje nalog v smislu sedme alinee, točka e) 2. člena ZVV. Policijska postaja A. pa je v odgovoru na zaprosilo za podatke tudi navedla, da ne razpolaga z dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko potrdili aktivnosti in vlogo tožnika v času oboroženih spopadov od 26. 6. do 28. 7. 1991. Ministrstvo za notranje zadeve, Policijska uprava D. je navedla, da izdajajo potrdila o udeležbi v osamosvojitveni vojni takratnim delavcem organov za notranje zadeve in rezervnim policistom, ki so v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 kot pripadniki policijskih enot opravljali naloge, povezane z borbenimi dejstvi in delovanjem zvez policije (ki so sodelovali v borbenih dejstvih, opravljali kurirsko službo, opravljali naloge nad 12 ur dnevno itd.) ter da tožnik, ker ni bil vpoklican in se tudi sam ni javil v rezervni sestav takratne UNZ ..., nima podlage za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV. Ministrstvo za obrambo pa je navedlo, da tožnik ni naveden v uradni evidenci (Uprave za obrambo ...) pripadnikov rezervne sestave Teritorialne obrambe in enot za zveze, oseb, ki so opravljale dolžnosti v narodni zaščiti ter o vojakih na rednem služenju vojaškega roka v učnem centru TO, ki so opravljali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Kar pa po presoji sodišča pomeni, da ob teh podatkih ni podlage za zaključevanje o tem, da bi tožnik v času vojaške agresije na Slovenijo deloval na podlagi odredb(e) predstavnika organa za notranje zadeve in torej organizirano ter da bi v okviru svojega delovanja opravljal naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot oziroma bil vključen v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Le s takim delovanjem pa bi lahko bil uresničen zakonski dejanski stan sedme alinee, točka e) 2. člena ZVV.

Glede na povedano se sodišče s tožnikom ne strinja, da bi organ nepravilno razlagal in uporabil določbo sedme alinee, točka e) 2. člena ZVV in tudi ne, da bi nepravilno ugotovil dejansko stanje. Pri tem sodišče še dodaja, da tožnik v tožbi relevantna dejstva navaja drugače, kot v postopku (v prošnji za priznanje statusa vojnega veterana); gre za nedopustne tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V postopku tako ni zatrjeval organiziranega (po vnaprej danih odredbah predstavnika organa za notranje zadeve, komandirja PM A.) opravljanja nalog in tudi ne, da bi v tem okviru (po)skrbel za hrambo vojne opreme, orožja in listin. Kar pomeni, da tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da organ ni popolno in pravilno raziskal dejanskega stanja, kot ga podaja v tožbi, saj ga je v postopku podajal drugače. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da je po njegovi presoji dokazni postopek, kot je bil izveden, omogočil pravilno in popolno ugotovitev relevantnih dejstev za odločitev, ne glede na morebitne nezanesljivosti v trditveni podlagi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je presodilo, da o tožbi lahko odloči na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi te moralo ponavljati ali dopolnjevati.