Jedro

Pravilnosti in zakonitosti odločitve se tudi po ponovljenem postopku ne da preizkusiti, kršena pa je še vedno pravica do obravnavanja strankinih ugovorov, tem sta ponovno storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti sta ponovno terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodišče prve stopnje.

Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Pritožbeni senat se je v tej zadevi odločil za to sicer v praksi izjemno pooblastilo, saj sodišče prve stopnje v prvič ponovljenem postopku ni upoštevalo jasnih in izrecnih navodil iz prejšnjega pritožbenega postopka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

III.Odreja se oprava nove glavne obravnave pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je enkrat že zavrnilo zahtevek za varstvo pred motenjem posesti, ki ga je tožnik zahteval z vzpostavitvijo delujočega video-nadzornega sistema ter z vrnitvijo lestve. Obrazložilo je, da tožnik v resnici nedopustno zahteva odškodninsko varstvo, ker želi namestitev enakih, ne pa istih kamer, glede lestve pa, da ni njen posestnik, pač pa le imetnik, saj je lastnica pravna oseba, gospodarska družba, katere družbenik je tožnik.

2.Pritožbeno sodišče je ta sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek pred sodišče prve stopnje. Ocenilo je, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ugotavljati odločilna sporna dejstva, ki so bila med drugim, ali so sporne nadzorne kamere uničene ali ne. Če bi ugotovilo, da niso, ter da obstojijo vsi drugi potrebni pogoji za sodno varstvo pred motenjem posesti, ki jim je toženka ugovarjala (nepravočasnost tožbe, dovoljena samopomoč), bi lahko zahtevku za posestni varstvo ugodilo tudi delno, tako da ne bi ugodilo sicer nedovoljenemu odškodninskemu zahtevku v motenjskem sporu. To materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je bilo namreč pravilno. Glede zahtevanega posestnega varstva lestve pa je pritožbeno sodišče prvemu sodišču naložilo, da presodi toženkine ugovore, ne pa da tožniku varstvo odreče zaradi ugotovitve, ki ne temeljijo na toženkini obrambi (ta ni trdila, da naj tožnik ne bi bil posestnik lestve). Vse to je pritožbeno sodišče izrecno naložilo sodišču prve stopnje (10. tč. sklepa z dne 30. 9. 2025).

3.Izpodbijani sklep je povsem enak prvemu, razveljavljenemu sklepu, tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov za odločitev.

4.Zoper sklep se tožnik ponovno pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Očita, da je sodišče prve stopnje ignoriralo napotke pritožbenega sodišča in ni ugotavljalo spornega dejstva, ali so kamere uničene ali samo odmaknjene ali prebarvane. V tem primeru bi mu lahko dosodilo manj, kot je zahteval, zlasti če drži, da toženka kamer ni povsem uničila, pač pa le premaknila in pobarvala, kot to sama zatrjuje. Enako neupoštevanje jasnih napotkov pritožbenega sodišča očita pritožnik glede zahtevanega varstva posesti lestve in še vedno nasprotuje stališču sodišča, da bi bil zgolj njen imetnik, ki bi bil dolžan držati se navodil družbe kot njene lastnice, opozarja pa tudi na to, da tega toženka sploh ni trdila.

5.Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer izvedlo nov narok za glavno obravnavo, na katerem pa ni opravilo nobenega procesnega dejanja. Po njem je izdalo izpodbijani sklep, po vsebini enak prvemu, utemeljilo pa ga je na istih razlogih kot prvič in zato spornih dejstev še zmeraj ni ugotovilo in se do toženkinih ugovorov še zmeraj ni opredelilo.

8.Pravilnosti in zakonitosti odločitve se zato tudi po ponovljenem postopku ne da preizkusiti, kršena pa je še vedno pravica do obravnavanja strankinih ugovorov, tem sta ponovno storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ti sta ponovno terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodišče prve stopnje.

9.Ponovimo. Tožnik toženki očita dve motilni ravnanji; onesposobitev varnostnih kamer z njihovim uničenjem in preprečitev uporabe lestve z odtujitvijo le-te iz njegove posesti; zahteva vzpostavitev delujočega video nadzora z namestitvijo enakih (7) kamer nazaj, vrnitev lestve na podstrešje ter preprečitev takih in podobnih dejanj v bodoče. Toženka zanika očitano uničenje kamer, pravi, da jih je samo obrnila in prebarvala, zanika pa tudi odtujitev lestve. Navaja še druge ugovore pravne narave, nepravočasnost tožbe in to, da ni šlo za motenje ter opisuje predhodna dogajanja med pravdnima strankama, ki naj bi nakazovala na njeno samopomoč. Glede lestve je toženka v bistvenem navedla (le), da o njej nič ne ve in da je ni odtujila.

10.Sodišče prve stopnje je obe stranki (že v prvem postopku) sicer zaslišalo, nato pa zavrnilo zahtevek v prvem delu (glede video nadzora) zaradi nesklepčnosti, češ da tožnik zahteva odškodninsko varstvo, v drugem (glede lestve) pa zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, češ da ima le-to kvečjemu tožnikova družba, ki je lestev kupila. Oboji razlogi so napačni, odločitve pa zato, ker niso ugotovljena sporna pravno pomembna dejstva, še vedno ni mogoče preizkusiti.

11.Sodišče prve stopnje sicer ponovno navaja nesporno (in pravilno) stališče, da v posestnem sporu tožnik ne more zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja z namestitvijo drugih, torej nadomestnih stvari, saj to ne bi bilo več prejšnje, ampak novo, restituirano stanje. Drži, da v posestni pravdi ni mogoče zahtevati izročitve posesti predmeta, ki ni identičen odvzetemu, temveč je njegov enakovredni surogat (nadomestek).

12.Vendar pritožnik utemeljeno opozarja, da bi bilo možno njegovemu zahtevku ugoditi tudi (vsaj) delno, torej denimo zgolj v delu, s katerim zahteva "vzpostavitev delujočega video nadzora z namestitvijo 7 kamer (..) kot predhodno", če bi sodišče ugotovilo, da so kamere še delujoče in ne povsem uničene. To je po vsebini povsem dopustno posestno varstvo. Sodišče spornega dejstva uničenosti kamer ni ugotovilo, ker je napačno in brez logične podlage ocenilo, da so lahko delujoče le neke druge, ne pa te iste, že obstoječe kamere, če niso uničene. Sodišče bi torej lahko v okviru postavljenega zahtevka in ne mimo njega nudilo posestno varstvo, če bi zanj ugotovilo vse potrebne zakonske pogoje.

13.Odločilno dejstvo, kaj je toženka storila s varnostnimi kamerami, katerih posest zatrjuje tožnik, je tako še vedno sporno: tožnik je trdil, da je toženka kamere uničila, slednja pa je to zanikala rekoč, da jih je samo obrnila in prebarvala. Sodišče prve stopnje je o tem izvedlo krajši dokazni postopek, stranki je o tem zaslišalo, nato pa izvedenih dokazov ni ocenilo, češ da so zaradi nesklepčnosti nerelevantni. Odločilna dejstva, ki niso bila neprerekana, in ki bi šele omogočala sklepanje, ali gre ali ne gre za motenje posesti in ali je njeno varstvo zahtevano pravočasno in utemeljeno, torej še vedno v celoti manjkajo.

14.Glede drugega zatrjevanega motilnega ravnanja v zvezi odvzemom posesti lestve pritožnik ponovno utemeljeno očita, da toženka sploh ni ugovarjala njegovi aktivni legitimaciji, češ da je lastnica lestve njegova družba in da je tožnik kvečjemu imetnik, ki ravna po njenih navodilih. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje to svoje stališče, ki je vodilo do zavrnitve tega dela zahtevka, dodatno obrazložilo s tem, da toženkin ugovor niti ni bil potreben, saj gre za vprašanje aktivne legitimacije, na kar mora sâmo paziti. Za procesno legitimacijo bi to držalo, za stvarno pač ne, saj se ta tiče materialnopravne upravičenosti zahteve za sodno varstvo. Stališče, da tožnik, ki ima v posesti neko stvar (lestev) in ki ima voljo imeti to stvar v posesti, lastninska pravica na njej pa pripada nekomu drugemu (gospodarski družbi, pravni osebi), a priori ni upravičen do posestnega varstva, je očitno napačno.

15.Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest) (1. odst. 24. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest) (2. odst. 24. čl. SPZ). Kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti (imetnik) (1. odst. 26. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je zgolj na temelju izpovedbe, da je tožnik lestev kupil za svojo družbo, sklepalo o njegovem detentorskem položaju, ne da bi pri razjasnilo vsa dejstva, ki so pomembna za tak zaključek, če bi ugotovilo, da so sporna. Primerno je še enkrat opozoriti na to, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (1. odst. 426. čl. ZPP).

16.Zaradi navedenega je bilo treba v skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v nov postopek. V njem naj se oceni izvedene dokaze in ugotovi sporna dejstva, torej ali je toženka kamere uničila in ali je tožnika motila v posesti lestve. Nato naj sodišče prve stopnje presodi tudi vse druge toženkine ugovore pravne narave, pravočasnost zahtevanega varstva in morebitno upravičeno samopomoč toženke. Po tem naj presodi utemeljenost restitucijskega (kolikor je v tožbenem zahtevku ta vsebovan) in prepovednega zahtevka. Vsega tega ne more prvič storiti pritožbeno sodišče, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico stranke do pravnega sredstva.

17.Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. čl. ZPP). Pritožbeni senat se je v tej zadevi odločil za to sicer v praksi izjemno pooblastilo, saj sodišče prve stopnje v prvič ponovljenem postopku ni upoštevalo jasnih in izrecnih navodil iz prejšnjega pritožbenega postopka. Iz načela sodnikove neodvisnosti sicer izhaja, da lahko sodišče višje stopnje pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva (le) usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon, in da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje (11. čl. Zakona o sodiščih). Vendar pa mora v skladu z določbo 1. odst. 362. čl. ZPP po razveljavitvi odločitve v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Tega sodišče prve stopnje ni storilo: ni ocenilo izvedenih dokazov, ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, in ni obravnavalo vseh relevantnih ugovorov toženke.

18.Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana.

-------------------------------

1Zadeve, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so z obravnavano po dejanski plati povsem neprimerljive. Že v izhodišču na splošno ne more držati, da na premoženju družbe posesti ne more izvajati (in je braniti) kdo tretji. Sodišče prve stopnje se tudi sâmo s tem v zvezi ustrezno sklicuje na komentar SPZ, da sta morebitni posredni in neposredni posestnik vedno v nekem razmerju.