Jedro

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2014, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od dne 20. 1. 2014 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki do 20. 1. 2014, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od 20. 1. 2014 dalje in sicer mesečno bruto plačo v višini bruto 729,06 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, od izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je podala tožeči stranki redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kljub temu da ima potrebe po velikem številu delavcev ter v tej zvezi obstaja pri toženi stranki potreba tudi po delu invalidov in bi tožena stranka objektivno lahko našla drugo ustrezno delo za tožečo stranko. Pri toženi stranki obstaja takšno delovno mesto, na katerem bi lahko delala tožeča stranka v skladu s priznanimi omejitvami, ki jih ima tožeča stranka kot invalidka. Tožena stranka ni dokazala, niti ne navedla, da tožeči stranki ni mogla utemeljeno ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo v dokaznem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke, kar je tožeča stranka izrecno predlagala. Zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga je sodišče izdalo izpodbijano sodbo preuranjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba sicer uveljavlja, da bi sodišče moralo v dokaznem postopku izvesti dokaze z zaslišanjem direktorja tožene stranke, kar je tožeča stranka izrecno predlagala in da je zaradi opustitve tega dokaznega predloga sodišče izdalo izpodbijano sodbo preuranjeno. Če je tožeča stranka morda s tem nameravala uveljavljati relativno bistveno kršitev pravil postopka, ker je sodišče zaslišalo le tožnico in ne tudi direktorja tožene stranke, kot je predlagala tožnica, je pritožbeni ugovor nedovoljen, saj bi morala glede na določbo 286.b člena ZPP to kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, česar pa ni storila. V pritožbi pa tudi ne navaja, da tega ne bi mogla pravočasno storiti. Tako je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena, 116. in 228. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 in naslednji), 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) in mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2014, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi kot delovnem invalidu III. kategorije, ker zanjo ni bilo ustreznega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in tožbeni zahtevek zavrnilo, po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje 16. 10. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom in omejitvijo, da dela pretežno sede. Skladno z invalidsko odločbo je tožena stranka pričela z iskanjem delovnega mesta za tožnico, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim zmožnostim in izobrazbi. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica svojega dela strežnice II - delo spremljevalca in gospodinje v A. službi glede na zdravstvene omejitve ne more opravljati, bi pa lahko v okviru tega delovnega mesta opravljala dela gospodinje, brez delokroga spremljevalca, s čemer se je strinjala tudi tožnica. O taki možni razporeditvi je tožena stranka obvestila Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu predložila dokumentacijo za pridobitev dopolnilnega mnenja o ustreznosti delovnega mesta. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 26. 4. 2013 izhaja, da je invalidska komisija podala negativno mnenje. Tožena stranka je nato iskala za tožnico ustrezno delovno mesto v vseh službah v sestavi Oskrbovanih služb tožene stranke in nato še v drugih organizacijskih enotah, vendar nikjer ni bilo možnosti za zaposlitev tožnice, zato je bila z odločitvijo tožene stranke z dne 29. 5. 2013 napotena na čakanje s pravico do nadomestila plače in z obvestilom ZPIZ. Tožena stranka je naredila poizvedbe pri enajstih invalidskih podjetjih o možnosti zaposlitve tožnice, vendar ji zaposlitve drugje ni mogla zagotoviti. Zato je na podlagi 4. člena Pravilnika o sestavi in načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 111/2005) podala izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo 31. 8. 2013 vročila tudi tožnici. 8. 10. 2013 je na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z vso potrebno dokumentacijo po določbi 4. člena Pravilnika o sestavi in načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je dne 10. 1. 2014 po preučitvi dokumentacije in predloga Zavoda RS za zaposlovanje podala mnenje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zakonita.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da pri toženi stranki obstaja takšno delovno mesto, na katerem bi lahko delala tožeča stranka v skladu s priznanimi omejitvami, ter da tožena stranka ni dokazala niti ne navedla, da tožeči stranki ni mogla utemeljeno ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da se je tožena stranka zelo trudila, da bi tožnici zagotovila ustrezno delovno mesto, najprej s prilagoditvijo delovnega mesta v organizacijski enoti, kjer je tožnica delala, nato pa je iskala delo zanjo v celotnem B. in tudi pri zunanjih zaposlovalcih, za katere je znano, da zaposlujejo tudi invalide. Tudi sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo dokaz s pregledom sistematiziranih delovnih mest pri toženi stranki, razvrščenih v II. tarifni razred, na katerih se zahteva osnovnošolska izobrazba, ki jo ima tožnica, tako da je vpogledalo v Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest z vsemi spremembami in dopolnitvami kataloga funkcij delovnih mest in nazivov, v opise delovnih mest ter v izpise iz izdaje varnosti in ocene tveganja za delovna mesta, vendar ni ugotovilo, da bi tožena stranka imela sistemizirano delovno mesto, ki bi ustrezalo tožničinim zdravstvenim omejitvam. Enako kot sodišče prve stopnje je možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu pri toženi stranki presojala že tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je tudi ugotovila, da tožena stranka tožnici ne more zagotoviti prilagoditve delovnega mesta ali premestitve na drugo delovno mesto, v posledici česar je tudi podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnica zaključkom sodišča prve stopnje, da je invalid III. kategorije invalidnosti in da zaradi tega ni bila več zmožna za opravljanje dela na svojem delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 103. člena ZPIZ-1 podala mnenje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez nove pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ne oporeka. Oporeka pa dokaznemu zaključku, da je tožena stranka izkazala, da tožnice ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu oziroma pri drugem delodajalcu. Vendar gre le za splošno oporekanje dokaznemu zaključku s trditvijo, da bi tako velik delodajalec gotovo lahko našel delovno mesto, na katerem bi lahko zaposlil tožečo stranko s priznanimi omejitvami. Pri tem ne ponudi nobenega dokaza niti ne navede, katero delovno mesto bi to lahko bilo. Gre za neutemeljene pritožbene navedbe, saj je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka zanjo ni imela ustreznega delovnega mesta, kar je predhodno sicer preizkusila tudi pristojna komisija.

9. Zmotno je tudi stališče tožnice, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Izvedba tega dokaza namreč k razčiščenju dejanskega stanja ne bi pripomogla. Iz obsežne listinske dokumentacije, ki jo je v dokazne namene vpogledalo sodišče prve stopnje, je le-to dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Zaslišanje direktorja tožene stranke k ugotavljanju dejanskega stanja tako ne bi pripomoglo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.