14. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., oba iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1030/2002 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 328/99 z dne 12. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi motenja posesti zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov (v pravdi tožnikov).

Ugotovilo je, da pritožnika nista imela v posesti sporne poti, ki predstavlja dvorišče z dostopno potjo po podhodu do njune parcele in vhoda v njuno etažno stanovanje. Tako odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. V ustavni pritožbi pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, sodbi sodišča druge stopnje pa očita pavšalno obrazložitev, kar naj bi vse kazalo na pristransko in samovoljno sojenje. Meni, da mu je bila zato kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

Odločitev sodišč (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice - glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnika. Čeprav so možni primeri, da tudi odločitev sodišča v sporu zaradi motenja posesti lahko povzroči hud poseg v pravni in dejanski položaj stranke, pa je na splošno treba upoštevati, da gre v teh postopkih le za varstvo posesti kot dejanske oblasti na stvari, odločitev sodišča je začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Tudi v obravnavani zadevi zavrnitev tožbenega zahtevka za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi se z njuno zadevo poleg dveh instanc v okviru pravdnega postopka moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (50. člen ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takšnih vprašanj pa v obravnavani zadevi ni. Kolikor pa se pritožnik dotika ustavnopravno relevantnih vidikov (zahteva po ustrezni obrazložitvi sodnih odločb), pa je Ustavno sodišče že izoblikovalo ustaljena stališča in ni potrebe, da bi jih v tej zadevi znova ponavljalo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger