Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Četudi določilo 71. člen SZ-1 upravniku omogoča, da odkloni plačilo tretjim, če lastniki ne plačajo upravniku, pa se upravnik lahko tej pravni dobroti tudi odpove in se v pogodbah, ki jih sklepa s tretjimi, samostojno zaveže izpolniti, kar sicer tretjemu dolgujejo lastniki stanovanj oz. poslovnih prostorov. Ne nazadnje lahko upravnik tretjim plača (tuj dolg) celo, če takšne zaveze v pogodbi s tretjimi ni sprejel, saj ima pravni interes, da stavba funkcionira v celoti. V vsakem primeru ima upravnik pravico, da zneske, ki jih je plačal tretjim in ki se nanašajo na obratovanje in tekoče vzdrževanje stavbe, izterja od lastnika. V postopku obravnavano dejansko stanje zato omogoča uporabo številnih pravnih pravil in ne zgolj pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožbenemu zahtevku bi bilo tako mogoče ugoditi tudi na podlagi pravil o izdatku za drugega iz 197. člena OZ ali na podlagi zakonite subrogacije iz 275. člena OZ.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 124471/2008 z dne 19. 12. 2008 glede glavnice v znesku 2.140,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila in glede stroškov izvršilnega postopka v višini 132,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 01. 2009 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 620,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.
Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo za odločitev o pritožbi naslednja pravno relevantna dejstva: - da je tožeča stranka v večstanovanjski stavbi, v kateri ima svoje poslovne prostore tudi tožena stranka, opravljala storitve upravljanja večstanovanjske stavbe v smislu in pomenu določil Stanovanjskega zakona (SZ-1), čeprav ni izkazala obstoja pogodbenega upravniškega razmerja med pravdnima strankama; - da je tožeča stranka za storitve upravljanja in za stroške obratovanja stavbe toženi stranki izstavljala račune, ki jih je ta le delno plačala; - da so bile vse zaračunane dobave in storitve opravljene in da je tožeča stranka poravnala vse obveznosti do dobaviteljev iz lastnih sredstev; - da je bila tožeča stranka dolžna skrbeti za normalno funkcioniranje celotnega objekta in opraviti plačila storitev za celotno stavbo dobaviteljem, pa čeprav delnih plačil od posameznih lastnikov ni prejela ter da bi dobavitelji v primeru neplačila računov celotnemu objektu odklopili storitve, s čimer bi nastala velika škoda.
Četudi se tožena stranka v pritožbi sklicuje le na dopustne pritožbene razloge, pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da nasprotuje tudi nekaterim od zgoraj navedenim dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, ki pa jih v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbeno sodišče zato nedovoljenih pritožbenih razlogov, ki napadajo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno prvostopnega sodišča, ni upoštevalo. Izpodbijano sodbo je preizkusilo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava, saj tožena stranka nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih zagrešilo prvostopno sodišče, ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa takšnih kršitev ni zasledilo.
Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo obstoj prav vseh elementov poslovodstva brez naročila v smislu 199. člena OZ. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da 71. člen SZ-1 upravniku, oziroma v konkretnem primeru osebi, ki nastopa kot upravnik, prepoveduje izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, če ne prejme plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Upravnik res ni dolžan plačevati tujega dolga. Vendar pa je poslovodja brez naročila že po naravi stvari lahko samo oseba, ki posla, ki se ga je lotila nepoklicano, ni dolžna (po zakonu ali pogodbi) sama opraviti. Če takšna (zakonska ali pogodbena) dolžnost obstoji, potem ne gre za poslovodjo brez naročila.
Četudi določilo 71. člena SZ-1 upravniku omogoča, da odkloni plačilo tretjim, če lastniki ne plačajo upravniku, pa se upravnik lahko tej pravni dobroti tudi odpove in se v pogodbah, ki jih sklepa s tretjimi, samostojno zaveže izpolniti, kar sicer tretjemu dolgujejo lastniki stanovanj oz. poslovnih prostorov. Ne nazadnje lahko upravnik tretjim plača (tuj dolg) celo, če takšne zaveze v pogodbi s tretjimi ni sprejel, saj ima pravni interes, da stavba funkcionira v celoti. V vsakem primeru ima upravnik pravico, da zneske, ki jih je plačal tretjim in ki se nanašajo na obratovanje in tekoče vzdrževanje stavbe, izterja od lastnika. V postopku obravnavano dejansko stanje zato omogoča uporabo številnih pravnih pravil in ne zgolj pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožbenemu zahtevku bi bilo tako mogoče ugoditi tudi na podlagi pravil o izdatku za drugega iz 197. člena OZ ali na podlagi zakonite subrogacije iz 275. člena OZ.
Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, saj v postopku s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).