Jedro

Odklonitev prodaje po 2. odst. 128. čl. je utemeljena tudi tedaj, če je stanovanjsko razmerje prenehalo po uveljavitvi SZ, vendar v obdobju, ko se ZSR še uporablja (141. člen in 2. odstavek 159. člena SZ). Da je tako, izhaja tudi iz 126. člena SZ. Če prejšnji imetnik po uveljavitvi SZ stanovanje izprazni, ima pod določenimi pogoji pravico do izplačila 30% vrednosti stanovanja, nima pa več pravice do odkupa. Dejstvo, da prvi tožnik ni slovenski državljan, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na sklenitev kupoprodajne pogodbe z 2. tožečo stranko za stanovanje. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je M. prenehalo stanovanjsko razmerje in da ga je zato dolžan prostega stvari in oseb izročiti nasprotnemu tožniku G. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo pooblaščenca tožnikov oz. nasprotnih tožencev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdita, da je zavrnitev prodaje zaradi dejstva, da je prvi tožnik tuj državljan, neutemeljena, ker stanovanje kupuje druga tožnica, ki je slovenska državljanka. Prav tako je neutemeljena ugotovitev, da je prvemu tožniku oz. nasprotnemu tožencu prenehalo stanovanjsko razmerje. Sodišči bi se morali opreti na 4. točko 2. odstavka (najbrž 3. odstavka ?) 58. člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Opozarjata še na absurdno situacijo, ki bi z odklonitvijo prodaje nastala, ker je pred leti prišlo do zamenjave stanovanj med matično firmo prvega tožnika V. in G. Pooblaščenec S.K. v komaj razumljivi reviziji še ponavlja razloge iz pritožbe in očita pritožbenemu sodišču, da jih ni upoštevalo. Poudarja tudi, da druga tožnica nima stanovanjske pravice na nobenem drugem stanovanju. Revidenta predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in vrne v novo sojenje, revizijske stroške pa upošteva kot dodatne stroške pravde.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi oz. nasprotni tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, kljub delno zmotno uporabljenem materialnem pravu, pravilno odločili o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku pravdnih strank.

Pri tem sta se pravilno oprli na 2. odstavek 128. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94, SZ). Po tej določbi lastnik stanovanja ni dolžan prodati, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje prenehalo po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l SRS, št. 35/82 in 14/84, ZSR). To velja tudi v primeru, če je stanovanjsko razmerje prenehalo po uveljavitvi SZ, vendar v obdobju, ko se ZSR še uporablja (141. člen in 2. odstavek 159. člena SZ). Da je tako, izhaja tudi iz 126. člena SZ. Če prejšnji imetnik po uveljavitvi SZ stanovanje izprazni, ima pod določenimi pogoji pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja, nima pa več pravice do odkupa.

Po ZSR pa stanovanjsko razmerje preneha tudi takrat, ko so stanovanje imetnik stanovanjske pravice in uporabniki nehali uporabljati in v njem več kot šest mesecev niso več stanovali (1. odstavek 58. člena). Da je tožnik oz. nasprotni toženec kot imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje ter da ga je prenehala uporabljati tudi njegova žena kot uporabnica, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Ugotovitve o tem so del dejanskega stanja, v katerega na revizijski stopnji ni več dovoljeno posegati (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče mora šteti, da so ugotovitve o tem pravilne. Če pa je tako, sta se sodišči na to določbo ZSR pravilno oprli.

Nasprotni toženec sicer s tem, ko poskuša neuporabo stanovanja opravičiti s premestitvijo v drug kraj, uveljavlja izjemo iz 4. točke 3. odstavka 58. člena ZSR. Toda ta izjema zajema le premestitev v državi, torej na območju Republike Slovenije. Delo v tujini je bilo posebej urejeno v 61. členu ZSR. Dejanskega stanja iz te določbe pa nasprotni toženec niti zatrjeval ni.

Če pa je tako, prvi tožnik ni mogel privoliti v odkup, ker v času privolitve ni več imel statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Dejstvo, da prvi tožnik ni slovenski državljan, pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno. Druga tožnica bi kot njegova žena in slovenska državljanka, če bi prvemu tožniku stanovanjsko razmerje ne prenehalo, stanovanje lahko odkupila. Zakonodajalec je v 1. odstavku 117. člena SZ določil krog oseb, ki lahko odkupijo zasedeno stanovanje. Vse te osebe so upravičenci. S tem, ko je zakonodajalec dal prednost tistemu upravičencu, ki je imel status imetnika stanovanjske pravice po prejšnjem ZSR, je le določil predmet privatizacije. Privatizirajo se zasedena stanovanja, saj je bil imetnik po 2. odstavku 1. člena ZSR tisti, ki je stanovanje trajno uporabljal za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Če ga ni uporabljal, je pravico izgubil (razen v nekaterih izjemnih posebej urejenih primerih). Zakonodajalec se je namreč zavedal, da prodaja zasedenih stanovanj na prostem trgu ne bi dosegla želenega učinka. Ker pa bi različna premoženjska sposobnost imetnikov povzročila, da privatizacija večine stanovanj ne bi zajela, je zakonodajalec olajšal možnost odkupa tako, da je razširil krog upravičencev do odkupa tudi na ožje družinske člane prejšnjega imetnika. S tem je pospešil privatizacijo, istočasno pa omogočil še nadaljnje bivanje imetnika v dosedanjem stanovanju. Če je torej obveznost prodaje odvisna od tega, ali na stanovanju obstaja stanovanjska pravica (je zasedeno), mora zavezanec, če ta pravica obstaja (in tudi ni odpovednih razlogov), stanovanje prodati komurkoli med več upravičenci. S privolitvijo imetnik ne prenaša svoje pravice, temveč le odstopa od prednosti. Privolitev imetnika varuje le njega in ne zavezanca. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kupec po drugih predpisih, zato zadevajo le konkretnega kupca. Te (druge) pogoje mora izpolnjevati prejšnji imetnik stanovanjske pravice le tedaj, če sam kupuje stanovanje. Če pa stanovanje kupuje kateri od družinskih članov, pa mora te pogoje izpolnjevati on. Zato dejstvo, da imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju ni državljan Republike Slovenije, lahko pomeni le to, da sam stanovanja ne more kupiti, ne pa tudi, da tega ne more storiti njegov družinski član. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da državljanstvo tožničinega moža, če bi še imel status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, samo po sebi ne bi bilo ovira za privolitev v odkup, s tem pa tudi ne za tožničino pravico do odkupa stanovanja.

Ker pa tega statusa iz navedenih razlogov ni imel, reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Na ugovore o kršitvah ZPP, ki naj bi bile storjene na prvi stopnji, je odgovorilo že sodišče druge stopnje in pri tem ni storilo nobene kršitve ZPP. Trditvi, da je bilo sporno stanovanje predmet zamenjave, ter da druga tožnica nima stanovanjske pravice na drugem stanovanju, pa za odločitev v tem sporu nista pomembni.