Jedro

Predmeti, ki se morajo odvzeti, se na podlagi 220. člena ZKP zasežejo tudi takrat, ko jih tisti, ki take predmete ima, sam izroči organom za notranje zadeve.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 15.3.2001 zoper obdolženega A.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije odredil pripor, ki teče od dneva odvzema prostosti obdolžencu, to je od 13.3.2001 od 16.05 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 17.3.2001 pritožbi obdolženega A.V. in njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 28.3.2001 zagovornik obdolženega A.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi izrečno ne navaja razlogov, iz katerih izpodbija to odločbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep "razveljavi oziroma spremeni tako, da se pripor ne odredi oziroma odredi izpustitev obdolženca." Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 1. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da razlogi, zaradi katerih je sodišče zoper obdolženega A.V. odredilo pripor, niso nejasni. Ko v obrazložitvi napadenega sklepa sodišče omenja priči J. in M.V., ima očitno v mislih, poudarja vrhovni državni tožilec, da sta bila imenovana priči nekaterih dogodkov, v katerih je sodeloval obdolženec. Zato sklep tudi govori o izjavah teh prič, ne pa o izpovedbah. Pištoli je obdolženec res sam izročil policiji, ki ju je potem zasegla, saj prostovoljna izročitev predmeta ne izključuje zasega le-tega. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da razlogi sklepa niso nejasni; nevarnost, da bi obdolženec na prostosti dokončal poskušano kaznivo dejanje, pa je v izpodbijanem sklepu dovolj obrazložena. Zato je po njegovem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega A.V. navaja, da napadeni pravnomočni sklep nima razlogov o pritožbenih navedbah, tisti razlogi, ki so navedeni, pa da so nejasni in s seboj v nasprotju. Na ta način, čeprav tega izrečno ne pove, vložnik v zahtevi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je podano nasprotje med razlogi sklepa, ker da sodišče v obrazložitvi sprejema nasprotujoča si zaključka, da izjava priprtega, dana policiji, ni bila podlaga za odreditev pripora in da utemeljen sum izhaja iz poročila policije o odvzemu prostosti obdolžencu. Obvestila, ki ga je obdolženec na podlagi 148. člena ZKP da organom za notranje zadeve, nikakor ni mogoče enačiti s poročilom policije o odvzemu prostosti obdolžencu. Da bi to poročilo vsebovalo obdolženčeve navedbe dane organom za notranje zadeve v postopku zbiranja obvestil, pa vložnik zahteve niti ne zatrjuje.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obdolženega A.V., da so razlogi sklepa nejasni tudi v delu, ko se sodišče sklicuje na izjavi prič J. in M.V. ter na tej podlagi ugotavlja, da priprti grozi svoji ženi in njenemu partnerju, kajti J. in M.V. kot priči še nista bila zaslišana. Iz pravnomočnega sklepa je namreč razvidno, da sodišče določno govori o vsebini uradnih zaznamkov o razgovorih s pričama J. in M.V., torej o obvestilih, ki sta ju dala organom za notranje zadeve na podlagi 148. člena ZKP in ne o izpovedbah teh prič v kazenskem postopku.

Nobene nejasnosti v razlogih ni niti v tistem delu z zahtevo napadenega sklepa, ko sodišče navaja, da sta bili obdolženemu A.V. zaseženi dve pištoli. Predmeti, ki se morajo odvzeti, se na podlagi 220. člena ZKP zasežejo tudi takrat, ko jih tisti, ki take predmete ima, sam izroči organom za notranje zadeve.

Zagovornik obdolženega A.V. poudarja, da razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa prav tako niso jasni, ko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pričakovati, da bi se razmere med pripornikom in njegovo bivšo ženo v kratkem izboljšale. Po mnenju vložnika gre za "nedoločeno" dejstvo, na katero pripornik nima vpliva. Tudi o tej, za odreditev pripora pomembni okoliščini, je sodišče navedlo razloge, ki so popolnoma nedvoumni. Utemeljilo jo je namreč s tem, da obdolženec že od razveze 1997. leta dalje grozi svoji bivši ženi M.V. in njenemu novemu partnerju S.G., tudi da ju bo ubil, da ne spoštuje začasne odredbe sodišča, s katero mu je prepovedana uporaba in vsako poseganje v nepremičnino, ki je v izključni rabi M.V. in da je zaradi njegovih groženj omenjenima morala že šestkrat posredovati policija. Glede na to, da so med razvezanima zakoncema V. v teku številni postopki v zvezi z delitvijo premoženja, je sodišče ugotovilo, da ni mogoče pričakovati, da bi se razmere med njima v kratkem izboljšale in uredile. Nobenih nejasnosti, ki jih v zahtevi zatrjuje obdolženčev zagovornik, tudi v tem delu izpodbijanega pravnomočnega sklepa zato ni.

Z navedbami, da ni sprejemljiva domneva v napadeni pravnomočni odločbi, da je podana ne le bojazen, marveč konkretna nevarnost, da bi priprti na prostosti v podobnih incidentnih situacijah utegnil povsem enako ravnati, kot se mu očita, da je ravnal ob dogodku dne 13.3.2001, ter da je obdolženčev zagovor logičen in skladen, "konkretni očitki pa imajo hibe in se ne dajo preizkusiti" in da je pripor popolnoma neumesten, obdolženčev zagovornik ponuja lastno presojo podatkov in dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj pogojev za odreditev pripora zoper obdolženega A.V. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je določno navedlo okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, prav tako pa tudi tiste posebne okoliščine, ki pri obdolžencu kažejo na ponovitveno nevarnost, ter zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna. S posplošenima trditvama, da so bile postopku odrejanja pripora kršene obdolženčeve ustavne pravice in da niso izpolnjeni pogoji po ZKP, ker pripor ni neogibno potreben, ki ju obdolženčev zagovornik v ničemer ne konkretizira, zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa tudi ne more izpodbiti.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega A.V. v svoji zahtevi, ni podana, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.