Jedro

Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu. Zamudna sodba zaradi pasivnosti tožene stranke temelji na domnevi, da tožena stranka v celoti priznava tožbene trditve. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je dejstvo, da tožena stranka na tožbo ne odgovori. Z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi pa je toženec jasno pokazal, da zahtevku aktivno nasprotuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo k plačilu zneska v višini 3.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da stroške postopka nosi toženec (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v ugodilnem delu vlaga pritožbo toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbo in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Poudarja, da iz sodbe ni razvidno, ali mu je sodišče vročilo tožnikovo prvo pripravljalno vlogo in ga pozvalo k odgovoru na dopolnitev tožbe. Tako ni jasno, ali je bila zagotovljena kontradiktornost in je bilo zadoščeno razpravnemu načelu. Če mu je bila prva pripravljalna vloga vročena, on pa odgovora na dopolnitev tožbe ni podal, bi morala biti izdana zamudna sodba. Napačna je obrazložitev izpodbijane sodbe, da so ostale tožnikove navedbe glede namena in zapadlosti posojila neprerekane. Ni bistveno vprašanje namena posojila, ampak vprašanje njegove zapadlosti. Pri presoji teh vprašanj pa sodišče ni upoštevalo izpovedbe njegovega zakonitega zastopnika. Ta je povedal, da posojilo ni bilo v nobeni povezavi s financiranjem turnirja v malem nogometu od 5. 9. do 9. 9. 2018. Poudaril je, da bil dogovorjen petletni rok vračila posojila. Obrazložitev sodišča, da je posojilo potreboval za financiranje že omenjenega turnirja, je neprepričljiva in zmotna. Tudi zato, ker sodišče povzema, da so morali udeleženci plačati kotizacijo, kar pomeni, da bi že iz naslova kotizacije razpolagal s potrebnimi finančnimi sredstvi in ne bi potreboval nikakršnega posojila. Ni jasno, zakaj bi takšen znesek potreboval le dva dni pred turnirjem, ko so že morali biti poravnani vsi osnovni stroški v zvezi z organizacijo. A. A., katere zaslišanje je predlagal tožnik, pa ni določno izpovedala o dogovoru glede roka vračila. Upoštevaje različnost izpovedb in odsotnost vsakršnih listinskih dokazov, ki bi izkazovali zapadlost in namen posojila, bi moralo sodišče odločiti v skladu z določbo drugega odstavka 574. člena OZ.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjem dejstvenem substratu: - tožencu je bilo 3. 9. 2018 izročeno posojilo v znesku 3.200 EUR; - toženec je posojilo potreboval za financiranje turnirja, ki je od 5. 9. do 9. 9. 2018 potekal v ... in v sklopu katerega je na isti lokaciji od 7. 9. do 9. 9. 2018 potekal tudi veteranski turnir, katerega soorganizator je bil toženec; - udeleženci turnirja so morali plačati kotizacijo, ki je znašala od najmanj 150 EUR do največ 1.150 EUR; - tožnik je toženca pozval na vračilo posojila, ta pa ga tožniku (še) ni vrnil. 6. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbi 569. člena in 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejata tematiko posojilnih razmerij.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo posojilo tožencu izročeno, sporno pa je vprašanje njegove zapadlosti. Toženčeva trditvena podlaga v zvezi s tem je skromna – v ugovoru je zelo posplošeno navedel, da sta s tožnikom sklenila ustni dogovor o vračilu posojila najkasneje do 2. 9. 2023. Drugih navedb v zvezi s tem ni podal in se tudi ni odzval na tožnikovo dopolnitev tožbe. Navedeno pa ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Med pravdnima strankama se je z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je toženec tožnikovemu zahtevku nasprotoval, že izrazila procesna aktivnost toženca, ki je pripeljala do vzpostavitve kontradiktornosti postopka. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu. Zamudna sodba zaradi pasivnosti tožene stranke temelji na domnevi, da tožena stranka v celoti priznava tožbene trditve. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je dejstvo, da tožena stranka na tožbo ne odgovori1. Z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi pa je toženec jasno pokazal, da zahtevku aktivno nasprotuje.

8. Izpovedba zakonitega zastopnika toženca ne more nadomestiti odsotne trditvene podlage. Njegovo sklicevanje na fiktivnost posojila, ker je tožnik zavrnil račun za opravljena dela, je zato neupoštevno. Izpovedbo zakonitega zastopnika toženca ter priče A. A. pa je sodišče prve stopnje ocenilo. Dokazna ocena izvedenih dokazov je logična in izkustveno prepričljiva; s posplošenim zatrjevanjem pa pritožbi tudi ne uspe vzbuditi dvoma v njeno pravilnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (I. točka izreka), saj tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Primerjaj VSM sklep I Cpg 86/2015.