Jedro

Za presojo dovoljenosti revizije je v obravnavanem primeru treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Ob vložitvi tožbe je namreč že veljala določba 9. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), po kateri so se za 10-krat zvišali denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta glede na drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožniku po določbah stanovanjskega zakona prodati stanovanje št. 34 v stanovanjskem bloku na ulici K. cesta 33 v N. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP in s predlogom na njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Vseh 40 let svoje delovne dobe je plačeval v stanovanjski sklad, iz katerega so se gradila stanovanja v Sloveniji. Zato ni prav, da se mu onemogoča nakup stanovanja po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona. Imetnikom stanovanjske pravice v drugih stanovanjih v istem stanovanjskem bloku je bil nakup stanovanj omogočen. Zatrjuje, da še vedno prebiva v spornem stanovanju, solastni del hiše pa je podedoval, vendar je hiša potrebna popravila. Bivanje v tej hiši je zaradi močnega prometa ob njej neznosno.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91) ima premoženjskopravno naravo. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo je v tem primeru odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je vložila dne 14.10.1993, vrednost spornega predmeta izrecno ocenila z zneskom 30.000,00 SIT, kasneje pa ta vrednost v pogojih iz tretjega odstavka 40. člena ZPP ni bila spreminjana ali ugotavljana na drugačen način.

Za presojo dovoljenosti revizije je v obravnavanem primeru treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Ob vložitvi tožbe je namreč že veljala določba 9. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), po kateri so se za 10-krat zvišali denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta glede na drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.