Jedro

Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. do IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2017 v celoti, odločbo št. ... z dne 16. 5. 2017 pa v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 3 kg, pri delu se lahko giba v vratni in ledveni hrbtenici le v okviru optimalnih kotov, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži hrbtenice, brez izpostavljenosti splošnim vibracijam, brez dela na višini oziroma nad globino in brez dela v kritičnem ropotu, s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno, 20 ur tedensko, od 23. 3. 2017 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločila s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (II. in III. točka izreka). V delu, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v deležu 75 odstotkov (V. točka izreka).

2. Zoper II. do IV. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba neobrazložena. Sodišče se je nekritično in premalo poglobljeno opredelilo do nasprotujočih si dokazov. Ves čas postopka je tožnik opozarjal na diametralno nasprotujoče si ugotovitve glede njegove delovne zmožnosti, in sicer na eni strani lečečih specialistov in na drugi strani izvedenskega organa. Iz obrazložitve sodbe tožnik ne razbere razlogov, zakaj je sodišče bolj verjelo izvedencem, kot pa lečečim specialistom. Zgolj pavšalne navedbe, da sta mnenji izvedenskega organa in sodne izvedenke natančni, jasni in razumljivi, ne pojasnijo razlogov, zakaj se je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka. Tožnik je tekom postopka ves čas vztrajal na mnenjih lečečega nevrokirurga in lečečega nevrologa ter lečeče psihiatrinje, ki tožnikovo zdravstveno stanje spremljajo že dlje časa in so si vsi enotnega mnenja, da tožnik za pridobitno delo ni več zmožen. Pri tožniku je namreč ugotovljen organski psihosindrom po več poškodbah glave, nadalje kronični bolečinski sindrom in pridružena depresivna stanja. Iz mnenja lečečega nevrologa izhaja, da se je glede na celostno klinično sliko stanje tožnika ob pregledu 27. 1. 2020 celo poslabšalo. Tožnik ima ob jasni degenerativni bolezni vratne hrbtenice, operirani stenozi in diskus herniji C5-C6 tudi kronično degenerativno lumboishialgijo, fibromialgijo ter organsko anksiozno depresivno razpoloženjsko motnjo. Nasprotno ugotavlja izvedenski organ in izvedenka psihiatrinja, s čimer pa se tožnik ne more strinjati, saj ima težave že pri vsakodnevnih enostavnih opravilih. Že sama številčnost diagnoz pove, da je resnično bolan. Tožnik vztraja, da izvedenci niso v zadostni meri upoštevali celostno zdravstveno sliko in tudi niso upoštevali medsebojnega vpliva vseh diagnoz in njihovih skupnih vplivov na delovno zmožnost tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 5. 2017. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 3 kg, pri delu se lahko giba v vratni in ledveno križni hrbtenici le v okviru optimalnih kotov, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži hrbtenice, brez izpostavljenosti splošnim vibracijam, brez dela nad globino, s polnim delovnim časom, od 23. 3. 2017 dalje. Nadalje je bilo še odločeno, da kontrolni pregled ni potreben, ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti in s tem ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 1. alineji 41. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik po poklicu strojni ključavničar (3-letna poklicna šola). Delal je kot vzdrževalec v A., kjer se je tudi poškodoval. Nato pa se je zaposlil v polnilnici B. kot skladiščnik. Od meseca septembra 2015, ko je bil operiran na hrbtenici, je v bolniškem staležu. 8. Sodišče je zaradi ugotovitve dejanskega stanja izvedlo obširen dokazni postopek. Pridobilo je pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti Univerze v D. (v nadaljevanju: Komisija E.) in tudi zaslišalo člana izvedenskega organa, nadalje pridobilo pisne izjave lečečih specialistov in zaslišalo prof. dr. F. F., dr. med. spec. nevrokirurgije, pridobilo pa je še izvedensko mnenje dr. G. G., dr. med. spec. MDPŠ in jo na naroku tudi zaslišalo. Po tako izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da je poleg stvarnih razbremenitev, pri tožniku potrebna še časovna razbremenitev, torej da lahko delo z že priznanimi stvarnimi razbremenitvami opravlja le v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Ni pa ugotovilo razlogov za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Posledično je poseglo v odločitve tožene stranke, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe. Tožbeni zahtevek v delu, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnost in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tako da se jo da preizkusiti. Ključno pri tem je, da je za podlago svoje odločitve vzelo izvedensko mnenje tako izvedenskega organa Komisije E. kot tudi sodne izvedenke spec. MDPŠ. V tem primeru torej ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to smiselno v pritožbi uveljavlja tožnik.

10. Nedvomno so pri tožniku podane številne zdravstvene težave, kot so razvidne iz obsežne medicinske dokumentacije v spisu in kot jih v obrazložitvi sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje. V tej zadevi je bilo potrebno razčistiti razhajanja med ugotovitvami obeh invalidskih komisij, ki sta menili, da pri tožniku ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč da je v okviru III. kategorije invalidnosti sposoben opravljati drugo delo s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času in pa med izvidi in mnenji lečečih specialistov, predvsem spec. psihiatrinje, spec. nevrologa in spec. nevrokirurga, ki ugotavljajo, da tožnik ne bo več sposoben za delovni proces. Ker gre za ugotovitve strokovnjakov s področja medicine in ker sodišče ne razpolaga s tem znanjem, je zaradi razjasnitve vprašanja, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, postavilo izvedenski organ Komisijo E. ter pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke spec. MDPŠ.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče vero pokloniti mnenjem lečečega nevrokirurga, lečečega nevrologa in lečeče psihiatrinje, ki spremljajo tožnikovo zdravstveno stanje že dlje časa in so tudi enotnega mnenja, da tožnik za pridobitno delo ni več zmožen. Potrebno je namreč upoštevati vlogo lečečih specialistov, ki nikakor niso pristojni za podajo mnenj v zvezi z invalidnostjo. Lahko taka mnenja podajo, vendar pa je pri vprašanju invalidnosti potrebno upoštevati materialne predpise, ki se nanašajo na invalidnost. Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov3. 12. Tako iz podanega mnenja izvedenskega organa Komisije E. kot tudi sodne izvedenke spec. MDPŠ izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delovne zmožnosti in da torej ni podana I. kategorija invalidnosti. Je pa potrebna časovna razbremenitev, kar je sodišče tudi upoštevalo pri svoji odločitvi. Tako izvedenski organ kot tudi izvedenka sta se opredelila do izvidov lečečih specialistov, pri čemer je član izvedenskega organa spec. MDPŠ posebej poudaril, da gre pri tožniku za izrazito diskrepanco med ugotovitvami pregleda in objektivnih preiskav ter težavami, ki jih tožnik navaja sam. Vsekakor pa gre pri tožniku za degenerativne spremembe, zaradi katerih je bil operiran na vratni hrbtenici ter za izrazit bolečinski sindrom z izrazito psihično nadgradnjo. Ugotovitve izvedenskega organa glede podanih zdravstvenih težav se ne razhajajo z mnenji lečečih specialistov, kot so razvidni iz njihovih pisno podanih pojasnil. Ključno pa je, kako lečeči specialist ocenjuje delazmožnost in kako delazmožnost ocenjuje izvedenski organ. Kot je bilo že pojasnjeno, izvedenski organ pri podaji mnenja upošteva tudi materialne predpise, ki se nanašajo na ugotavljanje invalidnosti. To poudarja tudi sodna izvedenka spec. MDPŠ, ki izpostavlja, da specialisti v izvide zapišejo tisto, kar je najbolj pomembno glede kliničnega stanja in predpisanega zdravljenja. V tem delu jim je treba zaupati. Glede zmožnosti za delo pa je potrebno upoštevati predvsem mnenja spec. medicine dela, prometa in športa. Sodna izvedenka tako ugotavlja, da je pri tožniku prišlo, ob somatski okvari zdravstvenega stanja ter motečimi dejavniki (nezadovoljstvo) na delovnem mestu, do interference in posledično do kroničnega bolečinskega sindroma. S slednjim je toliko obremenjen, da njegova učinkovitost zadošča samo za 4 ure dela. Po drugi strani pa za delo ni popolnoma nezmožen, saj so somatske okvare, glede na necepljen kronični bolečinski sindrom, relativno šibke. Tako kronični bolečinski sindrom razbremenitvam daje večjo težo od somatskih težav.

13. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje ter svojo odločitev utemeljeno oprlo na podana mnenja tako izvedenskega organa Komisije E. kot sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Iz obeh mnenj izhajajo enake ugotovitve glede tožnikove delovne zmožnosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da sta pri podaji obeh mnenj sodelovala tudi spec. MDPŠ. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse4, ima prav izvedenec MDPŠ ustrezno strokovno znanje, tako s področja medicine kot tudi s področja poznavanja različnih poklicev, delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest. Tako oba skladno podana izvedenska mnenja dodatno prispevata k prepričljivosti ugotovitve, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo predmet presoje dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja, pa je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej sodba Psp 148/2021 z dne 24. 11. 2021. 4 Glej sodba VSRS št. VIII Ips 257/2015 z dne 5. 4. 2015.