Jedro

V odškodninskih pravdah sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha, a je ta metoda namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, na primer, ko je potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci, ogled, vse to pa je povezano s temeljem zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 684,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.5.2008 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 362,05 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP, pri čemer izpostavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in napadeno sodbo ustrezno spremeni tako, da odškodnino zviša, ponovno pa naj tudi odloči o stroških postopka. Tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožnica utrpela tudi takšno škodo, ki jo pokriva AO+ zavarovanje, saj je izvedenec navedel, da je utrpela blago nekontaktno poškodbo možganov (ekvivalent pretresa možganov), natančno je popisal vse težave in nevšečnosti, ki jih je imela tožnica v zvezi s poškodbo, zato slednja meni, da je bilo prisojeno iz naslova nepremoženjske škode vsaj 900,00 EUR premalo. Sodna praksa za udarce prisoja najmanj eno povprečno slovensko plačo, sodišče pa je tožnici prisodilo le dve tretjini povprečne plače, kar ne predstavlja pravične odškodnine. Tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi stroškov postopka, saj sodišče ni ločeno upoštevalo uspeha po temelju in po višini. Če bi slednje upoštevalo, bi tožena stranka uspela z najmanj 61,8% in ne samo s 23,6%. Sklicuje se na sodbo P 1196/2007 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je s procentom uspešnosti ovrednotilo tudi stroške za izvedenca, postavitev izvedenca pa je bila nujno potrebna zaradi nasprotovanja tožbenemu zahtevku, zato bi morala strošek izvedenca v celoti nositi tožena stranka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Po oceni pritožbenega sodišča je znesek 650,00 EUR primerna in pravična satisfakcija za pretrpljene telesne bolečine (glavoboli) in nevšečnosti med zdravljenjem (vrtoglavice, slabosti in različni pregledi: test na nagibni mizi, CT glave, EEG). Tožnica namreč hudih bolečin ni trpela, bolečine srednje intenzivnosti je trpela največ pet dni, glavoboli po pretresu možganov pa izzvenijo v nekaj tednih, njeno zdravljenje je potekalo običajno, zato je glede na intenzivnost, trajanje bolečin in potek zdravljenja odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, pravična in skladna z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin.

Pritožbena navedba, da sodišče pri izračunu stroškov ni upoštevalo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala tako temelju kot višini tožbenega zahtevka, saj je izračunalo uspeh v pravdi le po višini, ni utemeljena. Odločitev o stroških temelji na določilu drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V odškodninskih pravdah sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha, a je ta metoda namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, na primer, ko je potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci, ogled, vse to pa je povezano s temeljem zahtevka(1). Z ugotavljanjem temelja zahtevka pa v konkretnem primeru niso nastali dodatni pravdni stroški, ki bi narekovali tak specifičen pristop pri vrednotenju uspeha pravdnih strank, kot ga predlaga tožeča stranka v pritožbi, saj v konkretnem primeru glede temelja zahtevka ni bilo potrebno izvajati kakšnih dodatnih dokazov(2).

Prav tako ni prepričljiva obrazložitev tožeče stranke, da se stroški izvedenca priznajo v celoti, ne glede na končni uspeh, kar utemeljuje z argumentom potrebnosti stroškov. Potrebnost stroškov je po 155. členu ZPP namreč nujen pogoj, da jih sodišče sploh upošteva, ne more pa biti merilo pri odmeri pravdnih stroškov po načelu uspeha. ZPP načeloma enotno obravnava vse stroške postopka in sicer se ti priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi in ne dajejo podlage, da bi se o stroških izvedenca odločalo po drugačnem principu. V sodni praksi je zato uveljavljeno stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in delijo usodo ostalih stroškov ter se presojajo po uspehu v pravdi(3).

Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1988/2010

(2) VSL II Cp 2980/2009

(3) Sklepa VSL II Cp 1008/2009 in I Cp 1988/2010