Jedro

Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo pooblasti asignant asignata, da opravi dajatev na račun asignanta, z drugo pa asignatarja, da sprejme dajatev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati.

Pravno dejanje asignacije je izpodbojno po 125. členu ZPPSL (ob izpolnitvi ostalih predpostavk izpodbojnosti) takrat, kadar stečajni dolžnik kot asignant plača svojo obveznost svojemu upniku asignatorju tako, da svojega dolžnika - asignata pooblasti da svoj dolg namesto njemu (asignantu) plača asignatorju.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

2./ Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 114.182,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sta pravni dejanji tožeče stranke - nakazili z dne 6.9.1996 in 18.9.1996 asignatu J. T. d.o.o. iz M., naj plača asignatarju - toženi stranki 1.434.300,00 SIT, brez pravnega učinka proti stečajni masi, tožena stranka pa naj vrne v stečajno maso znesek 1.434.300,00 SIT s pripadki, je sodišče prve stopnje ugodilo. Na pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga prvenstveno spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč možno razbrati pravno stališče, ki je bilo podlaga izpodbijani odločitvi. Glede na ugotovljena dejstva pa je to pravno zmotno iz sledečih razlogov.

Dolg, ki ga je imela do tožene stranke (kako je dolg nastal, za odločitev v tem postopku ni pomembno), je tožeča stranka poravnala z dvema asignacijama.

Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo pooblasti asignant asignata, da opravi dajatev na račun asignanta, z drugo pa asignatarja, da sprejme dajatev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati. Če asignat ali asignatar asignacijo odklonita, asignacija ne učinkuje. Zato je tožeča stranka tako, kot je tožila, pravilno tožila. V razmerju asignant - asignat (kritno razmerje), oziroma asignant - asignatar (valutno razmerje) pa so pravne posledice asignacije lahko različne (zlasti: 1020. člen, 1025. člen, 1028. člen in 1030. člen ZOR).

V stečajno maso gre vse dolžnikovo premoženje (2. odstavek 6. člena in 2. odstavek 104. člena ZPPSL). Vanj spadajo tudi terjatve. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka (asignant) upnik J. T. d.o.o. (asignata). S tem, da je asignat sprejel asignacijo in namesto asignantu plačal asignatarju, je bila asignatarjeva terjatev do asignanta res poravnana iz sredstev asignata. Toda glede na ugotovljeno kritno razmerje je s tem prenehala tudi obveznost asignata poravnati svoj dolg asignantu.

Posledica tega je, da je tožena stranka (asignatar) dobila svojo terjatev do tožeče stranke (asignanta) poravnano v celoti, kar se ne bi zgodilo, če bi bila poplačana iz razdelilne mase tako, kot ostali upniki stečajnega dolžnika. Iz stečajne mase pa je izpadla terjatev tožeče stranke do J. T. d.o.o. (asignata) v celoti. Tožena stranka je tako prišla v ugodnejši položaj od ostalih upnikov, razdelilna masa za poplačilo njihovih terjatev pa bo manjša, ker asignat svoje obveznosti do tožeče stranke ne bo poravnal. Drugačna bi bila situacija, če tožeča stranka do asignata ne bi imela terjatve, ampak bi slednji sprejel nakazilo na kakšni drugi podlagi, n. pr.: posojilo asignantu. V takšnem primeru sprejem in izpolnitev asignacije ne bi imela za posledico zmanjšanja stečajne mase, asignatar kot upnik stečajnega dolžnika pa ne bi prišel v privilegiran položaj na račun drugih upnikov stečajnega dolžnika. V obravnavanem primeru, ko tudi izpodbijana sodba upošteva dejstvo, da je bila tožeča stranka asignatov upnik, pa je situacija drugačna. Svojo obveznost do tožene stranke je tožeča stranka preko asignata poravnala v celoti, in sicer na račun drugih upnikov. To pa je tisto dejansko stanje, ki je po 125. členu ZPPSL objektivni element dejanskega stanja izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kdaj je do izpodbijanih pravnih dejanj prišlo in kdaj je bil začet stečajni postopek. Upoštevajoč te ugotovitve, je pravno pravilno zaključilo, da je podan tudi subjektivni element dejanskega stanja izpodbijanja. Upoštevajoč vse navedeno ima zato revizija prav, da je pritožbeno sodišče sprejelo izpodbijano odločitev na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP). Pri tem je odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). O stroških prvostopnega postopka je namreč odločilo že sodišče prve stopnje, stroškov pritožbenega postopka pa tožeča stranka ni imela.