Jedro

Izpostavljeni vprašanji sta po vsebini enaki in v praksi Vrhovnega sodišča že rešeni.

V postopku revizije se ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitve pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti, sicer pa revident v zvezi z izpostavljenim vprašanjem izhaja tudi iz okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Zgolj s splošno navedbo, da mu je z odvzemom strokovnega naziva onemogočeno opravljanje poklica za katerega je dobil izobrazbo, revident ni izkazal pogoja zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Senata samostojnega visokošolskega zavoda DOBA Fakulteta za uporabne poslovne in družbene študije Maribor št. 19/2013-kj z dne 29. 1. 2013 (v nadaljevanju: odločba Senata). Z navedeno odločbo je tožena stranka tožniku (v nadaljevanju revident) odvzela naslov diplomirani ekonomist (VS) (1. točka izreka), odločila, da odvzem strokovnega naziva učinkuje z dnem vročitve odločbe revidentu oziroma njegovemu pooblaščencu v tem postopku (2. točka izreka) ter, da se preklic veljavnosti revidentu izdanih listin o podelitvi naslova diplomirani ekonomist objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka). Tožena stranka je sprejela izpodbijano odločbo, ker je ugotovila, da revidentova zaključna strokovna naloga z naslovom „......“ ni v celoti rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot navaja uvodoma, uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da v konkretni zadevi revizija ni dovoljena, saj ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revident v reviziji ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, na katerega Vrhovno sodišče še ne bi odgovorilo, konkretnih zelo hudih posledic, ki naj bi jih imela zanj izpodbijana odločitev, pa tudi ni izkazal. Tudi sicer izpodbijana sodba ni obremenjena z uveljavljanimi kršitvami ZUS-1, ugovorov, ki se nanašajo na postopek izdaje odločbe Senata pa revident v reviziji ne more uspešno uveljavljati. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. Iz izpodbijane sodbe in revizije izhaja, da je v obravnavani zadevi sporen odvzem strokovnega naziva. To, da je revident v uvodu tožbe in revizije vrednost spora opredelil v višini 21.000,00 EUR, ne pomeni, da je bila v zadevi pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti(1). Zato niso podani pogoji za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo(2) .

8. Revident navaja, da gre v reviziji za odločitev o štirih pomembnih pravnih vprašanjih: 1. „Ali gre v primeru odločitve o odvzemu strokovnega naziva po vsebini za izključno strokovno oceno v katero sodišče ne more in ne sme posegati, saj naj bi šlo za pedagoško strokovno opravilo“, 2. „Ali je v primeru odločitve o odvzemu strokovnega naziva obseg sodne kontrole omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava“, 3. „Ali je postopek za odvzem strokovnega naziva mogoče začeti oziroma sprožiti pred uveljavitvijo Statuta ... fakultete, ki določa podlago za postopek odvzema strokovnega naziva“ in 4. „Ali je v primeru odvzema strokovnega naziva potrebno uporabiti določbe ZUP o izrednih pravnih sredstvih, ali pa lahko Statut določi, da visokošolski zavod lahko posamezniku odvzame strokovni naziv mimo postopkovnih določb ZUP o izrednih pravnih sredstvih ter posledično tudi brez kakršnekoli časovne omejitve.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanji pod točkama 1. in 2. sta po vsebini enaki in v praksi Vrhovnega sodišča že rešeni, in sicer v odločbi X Ips 328/2012 z dne 11. 9. 2013. Gre torej za t.i. rešeni pravni vprašanji, od katerih izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se vprašanji pod točkama 3 in 4 nanašata na pravilnost postopka pred izdajo odločbe Senata z dne 29. 1. 2013, kar na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 samo zase ni predmet revizijskega preizkusa. V postopku revizije se ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitve pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti(3). Sicer pa revident v zvezi s vprašanjem pod točko 3, tj. ali je postopek za odvzem strokovnega naziva mogoče začeti oziroma sprožiti pred uveljavitvijo Statuta ... fakultete, ki določa podlago za postopek odvzema strokovnega naziva izhaja iz okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V tej zvezi je namreč bistvena le ugotovitev, da je bila odločba Senata izdana dne 29. 1. 2013, tj. že v času veljavnosti Statuta sprejetega dne 25. 1. 2013, ki je v 85. členu institut odvzema strokovnega naslova tudi predvidel. 11. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(4) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s splošno navedbo, da mu je z odvzemom strokovnega naziva onemogočeno opravljanje poklica za katerega je dobil izobrazbo, opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil. Uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato v obravnavani zadevi ni izkazan.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. in III. točki izreka:

13. Odločitev, da revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in je zajeta z odločitvijo o zavrženju revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora revident toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 368,44 EUR (282,00 EUR po tar. št. 3300, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in 22 % DDV), ki jih je Vrhovno sodišče v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi.

(1) V zvezi s tem prim. stališče Ustavnega sodišča v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010. (2) V zvezi s tem prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v 14. točki obrazložitve odločbe Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009. (3) Prim. sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 368/2014 z dne 23. 3. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016. (4) Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.