Jedro

V skladu z določbo 51. člena ZZZDR je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda. Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja življenjske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da pripada tožnici na skupnem premoženju delež 74 %, tožencu pa 26 %, drugačen tožbeni zahtevek toženca pa se zavrne, v VIII. točki izreka pa tako, da mora toženec tožnici poleg stroškov, odmerjenih s sodbo sodišča prve stopnje, v 15 dneh plačati še 600,53 EUR pravdnih stroškov, skupaj torej 3.267,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje; v preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec mora tožnici v 15 dneh povrniti 742,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, katerih življenjska skupnost je trajala od septembra 2005 do 4. septembra 2016, rodili so se jima trije otroci.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: stanovanje na naslovu A.; stanovanjska oprema in gospodinjski stroji (43. točk v III. točki izreka in šestnajst odstavkov v IV. točki izreka), avtomobil Citroen Berlingo, z letom registracije 2009, 100 % poslovni delež tožnice v družbi B., d. o. o., ter denarna sredstva na računih pravdnih strank. Ugotovilo je, da je tožničin delež na skupnem premoženju 70 %, toženčev pa 30 %.

Drugačna tožbena zahtevka (da v skupno premoženje spada stanovanje na naslovu C., stanovanjska oprema in gospodinjski stroji, našteti v 28. točkah V. odstavka izreka ter premoženje družbe B., d. o. o., in glede drugačnih deležev na skupnem premoženju) je sodišče prve stopnje zavrnilo; delno pa nasprotni tožbeni zahtevek zavrglo (II. točka izreka, ki ni izpodbijana).

Tožencu je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 2.677,17 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki in predlagata njeno razveljavitev.

4. Tožnica se v pritožbi zavzema predvsem za določitev drugačnih deležev na stanovanju na naslovu A. 5. Toženec opozarja, da je v večji meri skrbel za ohranitev skupnega premoženja, varstvo in vzgojo otrok ter gospodinjstvo, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Izpostavlja še svoj večji prispevek, ker je za zasebne namene uporabljal službeno vozilo. Prispevek tožničinih staršev za nakup stanovanja v A. vidi kot darilo obema pravdnima strankama; znesek 7.000 EUR pa kot posojilo, ki sta ga tožničinemu očetu vrnila. Zavzema se še za ugotovitev, da tudi stanovanje na C. spada v skupno premoženje, saj je tožnica sama izpovedala, da skupne prihranke troši za plačevanje mesečnih obrokov kredita za stanovanje. Glede premičnega premoženja izpostavlja, da ga je tožnica večino odtujila. Kar se tiče družbe, se zavzema, da je njegov delež 50 %, sicer pa v pritožbi navede, da jo je tožeča stranka 20. 6. 2019 izbrisala iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi tožničinemu tožbenemu zahtevku, da v skupno premoženje spada premoženje družbe. Dodaja še, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni upoštevalo ugotovitve, da v skupno premoženje spada 52.803,11 EUR prihrankov.

6. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila; toženec pa v odgovoru predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena; pritožba toženca ni utemeljena.

_Kratko o materialnopravnih izhodiščih_

8. V skladu z določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda.1 Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja2, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja življenjske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.

_O obsegu skupnega premoženja pravdnih strank_

9. Med pravdnima strankama že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da v skupno premoženje spadajo stanovanje na A., avtomobil, poslovni delež v družbi B., d. o. o., in denarna sredstva na njunih osebnih računih. Odločitvi sodišča prve stopnje, katere premičnine spadajo v skupno premoženje, katere pa ne, pritožnika ne nasprotujeta. Toženčeva pritožbena trditev, da (mu) jih je tožnica večino odtujila oz. jih uporablja zase, na pravilnost odločitve, kaj spada v skupno premoženje (in kakšni so deleži na njem), ne vpliva.

10. V pritožbenem postopku je sporno še, ali v skupno premoženje spada tudi stanovanje na C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo to stanovanje kupljeno po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, kar velja tako za pravno (kupna pogodba je bila sklenjena 13. 9. 2016) kot ekonomsko pridobitev (kupnina je bila plačana iz sredstev, pridobljenih s hipotekarnim kreditom po pogodbi z 29. 9. 2016). Toženec v pritožbi nobeni od teh ugotovitev ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica obroke redno plačuje in da toženec ni uspel dokazati, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih prihrankov3 in prihrankov otrok.4 Pritožbena trditev, da je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da se kredit plačuje iz prihrankov pravdnih strank, ne ustreza resnici.5 Takšne nesporne ugotovitve (ali strinjanja strank o tem) pritožbeno sodišče v spisu ne najde. Enako velja za pritožbeno trditev, da je tožnica izpovedala, da skupna sredstva troši za plačevanje kredita. Na naroku 11. 2. 2019 je tožnica izpovedala drugače: „Kredit se mi pa odtrga od plače.“ (list. št. 235/2 v spisu). Zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati okoliščin, ki bi utemeljevale pravni sklep, da gre pri stanovanju na C. za premoženje, kupljeno z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, torej pritožnik ne uspe izpodbiti.6

11. Toženec sodišču prve stopnje očita tudi napačno odločitev o poslovnem deležu v družbi B., d. o. o. V pritožbi navede, da je po prejemu sodbe ugotovil, da je tožnica 20. 6. 2019 družbo izbrisala. V postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o izbrisu družbe ni bilo. Stranke lahko v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v pritožbenem postopku navajajo nova dejstva le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Zadnji narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje v tej zadevi opravilo 2. 10. 2019, torej dobre tri mesece po zatrjevanem izbrisu. Toženec v pritožbi ne navede nobenih okoliščin, iz katerih bi pritožbeno sodišče lahko presodilo, da tega, da je prišlo do izbrisa družbe, ni mogel brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato novega dejstva ni smelo upoštevati.

12. Tožnica je postavila tudi tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank spada premoženje družbe B., d. o. o. Opozorilo sodišča prve stopnje, da je družba samostojen pravni subjekt, je materialno pravno pravilno. Premoženje družbe (kot logično izhaja iz tega) je zato premoženje družbe, ki ne more spadati v skupno premoženje zakoncev. Res so bile okoliščine v obravnavani zadevi nekoliko drugačne. Ves čas postopka je bilo med pravdnima strankama kot o premoženju družbe govora o prihrankih pravdnih strank. Pravdni stranki soglašata, da sta svoje prihranke “vlagala“ v družbo. Formalno (kot se izražata pravdni stranki) je šlo za posojilo družbi. Takšno stanje bi terjalo postavitev tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev do družbe za vrnitev posojila (ki ni bil postavljen).7 A pravdni stranki sta bili soglasni, da so bili prihranki družbi nakazani le iz ekonomskih razlogov (ne kot posojilo), v resnici pa naj bi šlo za skupno premoženje. Ob soglasju pravdnih strank, da se tožbeni zahtevek nanaša na sredstva pravdnih strank, ki se nahajajo na računu družbe (izraz premoženje družbe v tožbenem zahtevku pa je bil očitno nerodno uporabljen), bi bilo mogoče zahtevek razumeti tudi v tej luči. Iz podatkov spisa (pripravljalna vloga tožene stranke s 25. 2. 2019 in izpoved tožnice na naroku 1. 3. 2018) pa izhaja, da ima tožnica sporne prihranke na svojem osebnem računu. Ob takšnem stanju toženec ni mogel računati, da bo v okviru tožbenega zahtevka tožnice, da v skupno premoženje pravdnih strank spada premoženje družbe B., d. o. o., odločeno o skupnih prihrankih.8

13. Toženec ima prav, ko v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 43.800 EUR prihrankov (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se je ukvarjalo s tem vprašanjem, saj tožbenega zahtevka, da prihranki spadajo v skupno premoženje, ni postavila nobena od pravdnih strank. Pritožbeno sodišče sklepa, da je (ob tem, ko sta stranki trditve o prihrankih podali) popolno ugotovilo skupno premoženje pravdnih strank, sledeč že predstavljenemu stališču, da je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja9 in obravnavati celotno skupno premoženje. Ker tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje spadajo prihranki, nobena od pravdnih strank kljub trditvam ni postavila10, sodišče pa v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP), pritožbeni očitek, da je o prihrankih ostalo neodločeno, ni utemeljen.

_O deležih na skupnem premoženju_

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili zaslužki pravdnih strank zelo različni, njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in otroke pa enakovreden.

15. Toženec v pritožbi dokazni oceni o skrbi za gospodinjstvo in otroke nasprotuje tako, da ponovno izpostavlja okoliščine, ki po njegovem prepričanju kažejo na njegov bistveno večji prispevek na tem področju. A ugotovitvam sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dokazni oceni izpovedi pravdnih strank in prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I.), da sta si tožnica in toženec skrb za družino delila ob upoštevanju delovnih obveznosti, tako da je tožnica otroke zjutraj odpeljala v šolo in vrtec ter pred službo nakupila, ker je z delom začela kasneje (ob devetih), toženec pa je šel otroke iskat v šolo in vrtec, odšel z njimi na igrišče in sprehode, ker je začel z delom prej in prej končal, pritožnik ne nasprotuje. Brez izpodbijanja dokazne ocene in z golim pritožbenim vztrajanjem pri svojem prepričanju, da je sam oziroma več skrbel za otroke, opravljal vsa gospodinjska opravila, tožnica pa le občasno, nakupi pa naj bi bili urejeni z dostavo Mercatorja, toženec dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP, ne uspe izpodbiti.

16. Toženec v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove „navedbe, ko je izpovedal, da je v času, ko je bil zaposlen, uporabljal službeno vozilo tudi za privatne namene, zato družina ni potrebovala avtomobila ...“ Takšna pritožbena trditev predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži tudi z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.11 Pritožnik tega ne stori oziroma navede, da sodišče ni upoštevalo „navedb, ko je izpovedal“. Izpoved stranke ne predstavlja njenih navedb. Pritožbeno sodišče navedb o uporabi službenega vozila za zasebne namene v spisovnem gradivu ne najde, sodišče prve stopnje torej kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank zaslužila precej več od toženca, približno 66 % vseh njunih prihodkov od dela. Po tem, ko je ugotovilo, da so bili tožničini dohodki 230.931,04 EUR (skupaj z nadomestili, stimulacijami, bonitetami, regresom božičnico, prehrano na delu in prevozom na delo pa 253.309,86), res ni prištelo še 7.707 EUR, ki jih je tožnica (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) prejela na svoj transakcijski račun za delo-vodenje poslovnih knjig v očetovem podjetju, kar pa vrednostnega sorazmerja med dohodki tožnice in toženca ne spremeni bistveno - za dober odstotek.

18. Nekaj drugega pa po prepričanju pritožbenega sodišča bolj odločilno vpliva na deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnica v skupno premoženje vložila prispevek svojih staršev v višini 85.011,25 EUR, ki so ji ga namenili kot “delno vnaprejšnje dedovanje“, ter očetovo darilo 7.000 EUR. Pritožnik glede prvega zneska izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil prispevek 85.011,25 EUR namenjen samo tožnici, vztraja, da je šlo za “skupno darilo“ oziroma darilo obema. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpostavljanju okoliščine, da tožnica za svoje trditve ni predložila listinskih dokazov. V zvezi s tem je treba pritožniku pojasniti, da ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi terjala, da se kakšno dejstvo dokazuje (le) z listinskimi dokazi ali takšnim dokazom dajala prednost pred dokazi z zaslišanjem strank in prič - dokazi so si prirejeni12; dokazna ocena sodišča pa je prosta in je ne vežejo dokazna pravila.13 Z opozarjanjem, da tožnica za trditve o tem, da sta ji starša kot “delno vnaprejšnje dedovanje“ izročila 85.011,25 EUR, ni predložila listinskih dokazov, toženec torej ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki v celoti sledi zahtevam 8. člena ZPP. Toženec poleg tega pozablja, da niti njegove teze, da je bilo darilo dano obema zakoncema, ne potrjuje kak listinski dokaz, pa tudi noben drug dokaz z izjemo toženčeve izpovedi. Tožničini tezi pa poleg njene pritrjujejo izpovedi J. J., K. K. in J. J. ml. S prazno pritožbeno trditvijo, da izpovedi tožničinega očeta in brata nista prepričljivi, brez konkretne graje dokazne ocene sodišča prve stopnje, pritožnik dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne uspe vzpostaviti.

19. Znesek 7.000 EUR, ki ga je tožničin oče po ugotovitvah sodišča prve stopnje podaril tožnici za poplačilo kredita, naj bi bil, kot izhaja iz pritožbenih trditev toženca, posojilo, ki sta ga pravdni stranki vrnili. Sodišče prve stopnje pa naj bi navedbe o posojilu in njegovi vrnitvi spregledalo. Takšna pritožbena trditev predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži tudi z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.14 Pritožnik tega ne stori, višje sodišče pa njegove trditve, da bi šlo pri plačilu 7.000 EUR za posojilo, ki naj bi ga tožnica in toženec tožničinemu očetu vrnila, v spisovnem gradivu ne najde. Pritožnik je res (nekonkretizirano) izpovedoval o bančnih izpiskih in njihovi vsebini, kar omenja v pritožbi, a njegova izpoved ne predstavlja njegovih trditev. Smiselno očitana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo o očetovem darilu (7.000 EUR) tožnici torej ni bila storjena.

20. K skupnemu premoženju sta torej pravdni stranki prispevali: - tožnica približno 260.000 EUR sredstev, pridobljenih z delom, in posebno premoženje: 92.011 EUR, ki jih je prejela kot darilo ter 4.454,73 EUR (kupnina od avtomobila renault Clio in denar iz naslova stanovanjskega varčevanja), - toženec pa približno 124.000 EUR sredstev, pridobljenih z delom.

21. Prispevek iz tožničinega posebnega premoženja je bil izdaten, predstavlja približno 20 % vseh sredstev, pridobljenih v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank ali (povedano drugače) skoraj 70 % kupnine za stanovanje, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko opozarja, da je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja.15 Tudi pritožbeno sodišče razlogov za določitev različnih deležev na posameznih delih skupnega premoženja, za kar se v pritožbi zavzema tožnica, ne najde. Sodi pa, da je treba ob izrazito različnih finančnih prispevkih zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja, večjo težo dati tožničinemu znatnemu prispevku iz posebnega premoženja (ta je bil tudi odločilni prispevek k pridobitvi stanovanja, ki je največ vreden del skupnega premoženja pravdnih strank), prispevek tožnice k pridobitvi skupnega premoženja je bil torej približno ¾, tako da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 74 %16 (tožnica) ter 26 % (toženec).

22. Višje sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 74 %, toženčev pa 26 %; v preostalem pa pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca kot neutemeljeni zavrnilo (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

23. Sprememba sodbe je (ob sicer neizpodbijani stroškovni odmeri) terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank, ki je (v bistvenem delu) tak, da je tožnica uspela s 74 %, toženec pa s 26 %.

24. Ker je tožnica delno uspela s pritožbo (ni pa uspela s svojim pritožbenim zavzemanjem, da znaša njen delež na stanovanju na A. kar 90 %), ji mora toženec povrniti del (polovico) pritožbenih stroškov17 (stroškov odvetniškega zastopanja, ki odvetnici pripadajo po Odvetniški tarifi, ne pa po 200 točk za prejem sodbe in za konferenco s stranko, ter sodne takse za pritožbo), torej 742,50 EUR.

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005. 2 Prim. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007. 3 Kar bi lahko bilo pravno odločilno, četudi je bilo stanovanje pridobljeno v času po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, saj je načelo realne subrogacije (po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari ali pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev) mogoče uporabiti tudi po prenehanju zakonske zveze oz. življenjske skupnosti (prim. odločba VS RS II Ips 1169/2008). 4 Denar otrok ne spada v skupno premoženje staršev. 5 Pritožbeno navajanje neresničnih dejstev pa po nepotrebnem obremenjuje in otežuje delo pritožbenega sodišča. 6 Posebej ob hkratnem zatrjevanju, da so bili prihranki uporabljani za plačevanje obrokov posojila, in hkratnem pritrjevanju ugotovitvi sodišča prve stopnje, da spadajo v skupno premoženje (ki predpostavlja tudi ugotovitev, da še obstajajo). 7 Relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP v pritožbenem postopku ni uveljavljana. 8 Relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP v pritožbenem postopku ni uveljavljana. 9 Primerjati npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007 s 4. 10. 2007 in druge. 10 Relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP v pritožbenem postopku ni uveljavljana. 11 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 12 Prim. Zobec, J. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 359. 13 Prim. 8. člen ZPP; odločbe VS RS II Ips 164/2016, II Ips 53/2018, II Ips 213/2018 in druge. 14 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 15 Prim. odločbo VS RS II Ips 746/2007 s 4. 10. 2007 in druge. 16 Tožnica je višji delež uveljavljala glede stanovanja na A., sicer pa gre pri odločitvi za odločitev v mejah njenega tožbenega zahtevka. 17 Odmera je razvidna iz stroškovnika na list. št. 476 v spisu.