Jedro

Okoliščina, da pogodba o najemu poslovnega prostora ne opredeljuje vrste obrtne dejavnosti, sama po sebi še ne pogojuje uporabe dol. 100. čl. ZOR o razlagi pogodbe v korist druge stranke. Skupen namen pogodbenikov je treba iskati po dol. 2. odst. 99. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo tožencu, da v stanovanjsko hišo , ki je v njegovi lasti, na stroške tožnika izvede priključek na javno vodovodno omrežje. Istočasno je odločilo po nasprotni tožbi tako, da je razveljavilo svoj sklep o izpraznitvi poslovnih prostorov z dne 21.2.1991 in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi se tožnik kot najemnik moral iz teh poslovnih prostorov izseliti. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Toženec je imel namen skleniti pogodbo le za trgovinsko dejavnost, zaradi česar ni bila pogodbena volja strank ustrezno interpretirana glede na jasna določila 100. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Sodba sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, temelji na domnevnem ustnem dogovoru, ki naj bi toženca zavezoval k napeljavi vodovoda. Toženec je na sodišču prve stopnje "neverjetno drzno lagal". O dejstvih in ugovorih, ki nasprotujejo sprejeti odločitvi, v izpodbijani sodbi ni razlogov, kar predstavlja nasilje nad dejstvi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Razlagi prave volje pravdnih strank ob sklepanju sporne najemne pogodbe sta nižji sodišči v razlogih svojih sodb posvetili veliko pozornosti. Pri tem sta ustrezno presojali dejstva dejanske podlage, katerih začetek je že v sami pogodbi z dne 23.9.1989. Po določbi 2. odstavka 99. člena zakona o obligacijskih razmerjih je treba pri razlagi spornih določil pogodbe iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti kot ustreza načelom obligacijskega prava. Okoliščina, da sporna pogodba ne opredeljuje vrste obrtne dejavnosti, s katero naj bi se tožnik ukvarjal po sklenitvi najemne pogodbe, sama po sebi še ne narekuje uporabe določbe 100. člena ZOR o nejasnih pogodbenih določilih v posebnih primerih (z razlago teh določil v korist druge stranke, v tem primeru toženca). Razlaga že omenjene sporne določbe o vrsti obrtne dejavnosti, temelječa na dokazni oceni o pravi volji strank ob sklepanju pogodbe, je namreč nejasnost glede dogovorjenega predmeta obrtne dejavnosti tako odstrla, da uporaba določbe 100. člena ZOR ne prihaja v poštev (če se pri tem celo zanemari dejstva, ki se nanašajo na obstoj v tem zakonskem določilu predpisanih predpogojev za njegovo uporabo). Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje o tem, kaj sta stranki s pogodbo zasledovali pa je stvar dejanskega stanja, ki pa ga z revizijo glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

V tem okviru je mogoč tudi zanesljiv odgovor na vsebinski revizijski očitek v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zatrjevanim ugovorom po določbi 100. člena ZOR. Čeprav sodba sodišča druge stopnje posebej ne navaja že omenjenih določb ZOR, pa ima (kot tudi sodba sodišča prve stopnje) zadostne in jasne razloge, ki se nanašajo na vprašanje, o kakšnem predmetu obrtne dejavnosti sta stranki ob sklenitvi pogodbe govorili in kakšno rezervacijo si je v tej smeri tožnik pridržal. Odločitev o tožbenem zahtevku in delu zahtevka po nasprotni tožbi torej počiva predvsem na ugotovitvi, ki se nanaša na pogodbeno dogovorjeno namembnost poslovnega prostora. V tem pogledu pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti zmotne uporabe materialnega prava, niti vsebinsko zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).