Jedro

Predlog za obnovo postopka pred tožencem - ZPIZ - se zavrne, če ni izpolnjen noben izmed taksativno določenih pogojev po 249. oz. 250. in 252. členu ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. I 399.698 z dne 30.3.1995 ter da se dovoli obnova postopka, končanega pri tožencu s sklepom, št. 21-399.698 z dne 3.7.1991. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in smiselno enako kot v tožbi povdarja, da je trdo in pošteno delal, zaradi česar se ne strinja z nevštetjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Povdarja pa naslednje.

Iz spisa toženca je, kar je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, razvidno, da je takratno Sodišče združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS z odločbo, št. Sp 209/89, z dne 14.2.1991 delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za novo odmero pokojnine ob upoštevanju osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo in sicer tako, da je odločilo, da se tožniku za novo odmero pokojnine v pokojninsko osnovo vštejejo osebni dohodki v zneskih, ki jih je določilo in sicer v letu 1974, 1975, 1976 ter 1977, ko je, kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, delal pri podjetju N. Celje. Zavrnilo pa je zahtevek za vštetje osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1972 do 1974, ko je tožnik, kot je razvidno iz obrazložitve, delal pri podjetju G.. Odločba je postala pravnomočna dne 21.3.1991 ter jo je toženec s pravnomočnim sklepom z dne 3.7.1991 tudi izvršil. Kot je razvidno iz obrazložitve očitno pravnomočnega sklepa takratnega Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, št. Sp 384/93, z dne 31.1.1994, ki je prav tako v toženčevem spisu, pa je tožnik pri navedenem sodišču dne 8.11. 1993 vložil predlog za obnovo z že navedeno odločbo končanega sodnega postopka ter v predlogu znova predlagal, da se mu v pokojninsko osnovo všteje tudi osebni dohodek iz naslova dela preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1974 pri takratnem delodajalcu "G." iz Celja.

Ker je bil po takratnem Zakonu o sodiščih združenega dela absolutni rok za vložitev predloga za obnovo pred sodiščem končanega postopka dve leti, je le-to z že navedenim sklepom predlog za obnovo postopka kot prepozno vložen zavrglo.

Ko tožnik torej ni uspel s predlagano obnovo postopka, končanega pred sodiščem, je vložil pri tožencu dne 23.2.1994 vlogo, datirano z 21.2.1994 in jo dopolnil z izjavo na zapisnik dne 9.3.1995 z željo, da se mu v pokojninsko osnovo upoštevajo vsi osebni dohodki za nadurno delo skozi vsa leta, ne samo za leta, za katera je pozitivno odločilo sodišče z že navedeno odločbo. Toženec je predlog za obnovo postopka zavrnil kot neutemeljen z odločbo z dne 30.3.1995, ki jo je izdal njegov drugostopenjski organ glede na to, da je toženec o stvari nazadnje meritorno odločil s sklepom takratnega drugostopenjskega organa z dne 23.11.1988, zoper katerega je tožnik očitno sprožil spor pred tedanjim prvostopenjskim sodiščem, ki je o njem odločilo z že navedeno pravnomočno odločbo z dne 14.2.1991, št. Sp 209/89. Vsemu navedenemu pritožba ne oporeka.

Obnova postopka pri tožencu, ki jo želi tožnik doseči s sedanjim postopkom pred sodiščem pa je izredno pravno sredstvo, ki se lahko dovoli le, če je izkazan kateri od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 249. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku o predpostavki, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 250. in 252. čl. istega zakona, kar je obširno in pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Pravilno je tudi zaključilo, da tožnik v postopku pri tožencu v obeh že navedenih vlogah ni navedel, seveda pa tudi ne izkazal nobenega od obnovitvenih razlogov iz 249. čl. zakona, prav tako tudi ne razloga iz 1. tč. iste zakonske določbe (nova dejstva in dokazi, ki še niso bili ocenjeni v prejšnjem postopku in ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve).

Pravilno je zaključilo tudi, da tudi v tožbi ter v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožnik ni navedel nobenega novega dejstva in predlagal nobenega dokaza, ki bi v smislu 249. čl. zakona lahko bil razlog, da bi se postopek, pravnomočno končan pri tožencu, obnovil. Tožnik tudi v pritožbi, enako kot v postopku pri tožencu ter v postopku pred prvostopenjskim sodiščem poudarja predvsem, da je delal trdo in pošteno ter ima pri tem očitno v mislih delo preko polnega delovnega časa v vseh letih. To pa glede na vse že obrazloženo ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. tč. 249. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, niti kateregakoli drugega obnovitvenega razloga iz že navedene zakonske določbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.