Jedro

Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je toženec (policist) spornega dne ravnal namenoma ali s hudo malomarnostjo, ko se je z vozilom spustil po travnati brežini in nasedel na dvignjen del zemljišča, njegova odškodninska odgovornost za vtoževano škodo na vozilu ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati 172,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2012 dalje do plačila in ji povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne dalje od izdaje sodbe do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti stroške tega postopka v znesku 107,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene glede navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke iz tožbe, kjer je bilo med drugim navedenim, da je toženec s službenim vozilom zadel še v brežino, ki ločuje travnato površino od makadamske ceste in da se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da vozila pri vožnji po klancu navzdol na travnati površini zaradi razmočenosti terena ne bo mogel nadzorovati (klanec je imel naklon med 30 in 45 stopinj) in da bi pri taki vožnji lahko poškodoval vozilo. Ker je toženec kljub temu zapeljal po klancu navzdol, je ravnal najmanj s hudo malomarnostjo. Na koncu travnate površine je namreč zapeljal z vozilom v oster in strm rob zemljišča, pri čemer že bežen pogled na sporni del terena pokaže, da je rob zemljišča prestrm in previsok, da bi se dalo z osebnim vozilom zapeljati čez ta rob brez škodnih posledic na vozilu. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je svojo odločitev gradilo izključno na izpovedbi toženca in priče A.A., ki je bila skupaj s tožencem udeležena pri samem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo izpovedbo priče B.B., ki je izjavil, da je na koncu klanca „punkel“ zaradi odtočnega kanala ali nečesa podobnega ter da gre za teren, ki nikakor ni primeren za vozilo. Dejstvo, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega, da je šlo za strm, razmočen teren in da je bil na koncu terena oster rob zemljišča, je prvostopenjsko sodišče privedlo do materialnopravno napačnega zaključka, da toženec ni ravnal z naklepom oziroma s hudo malomarnostjo. To, da je toženec kljub „skrbnem“ pregledu zapeljal po takem terenu, kaže celo na toženčev naklep (vsaj eventualni) in ne samo na hudo malomarnost. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta toženec in sodelavka pregledala celoten teren (tudi brežino), preden sta se zapeljala po terenu navzdol. Priča A.A. je namreč izpovedala, da sta si s tožencem ogledala teren na mestu, ko ju je pri vzvratni vožnji zaneslo in da se je toženec potem odločil, da se bo zapeljal po brežini navzdol. Priča je tudi izpovedala, da kupa zemlje takrat nista videla, sta ga pa videla kasneje. Pravilna presoja njene izpovedbe pa bi privedla do zaključka, da toženec terena dejansko ni pregledal, saj ga je na koncu nabrežine presenetil kup zemlje. Tako je več kot očitno, da toženec ni ravnal s potrebno skrbnostjo, temveč hudo malomarno. Zaradi nepravilne odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene glede navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke, ki se nanašajo na naklon terena, po katerem je zapeljal toženec, in na to, da je bil na koncu travnate površine oster in strm rob zemljišča, ki je tožencu preprečil, da bi zapeljal na makadamsko cesto brez škodnih posledic, tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Ta je med drugim podana tudi, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredelilo do tega, kolikšen naklon je imel klanec, po katerem je zapeljal toženec in do tega, da se je ob koncu klanca nahajal oster rob zemljišča (v katerega je trčil toženec z vozilom), vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe vseeno razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo tudi ta dejstva in sicer v okviru ugotavljanja, s kakšno stopnjo krivde je ravnal toženec, ko se je odločil in se s službenim vozilom zapeljal po tem klancu navzdol. To pa pomeni, da pritožbeni očitek tožeče stranke glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od toženca vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo 12. 12. 2011 med delovnim časom pri opazovanju območja izven naselja C.. Toženec je tega dne s sodelavko po odredbi nadrejenega s termovizijo opazoval teren z mesta, kjer se je opazovanje terena večkrat že izvajalo. Ker je spornega dne pričelo deževati, termovizijo pa je treba uporabljati na suhem, se je toženec odločil in službeno vozilo zapeljal na lahko dostopen travnik, s katerega se je opazovano območje videlo. Po zaključku opazovanja (medtem se je tudi stemnilo) je želel toženec vozilo zapeljati vzvratno na cesto, vendar mu to zaradi dodatne razmočenosti terena ni uspelo, saj je z delom sprednjega dela vozila zdrsnil pod brežino. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je toženec s svetilko obhodil teren (pri tem je sodelovala tudi toženčeva sodelavka A.A., kar izhaja iz njene izpovedbe), nato pa se je toženec odločil, da bo zapeljal po travnatem klancu navzdol do makadamske ceste. Toženec je izpovedal, da je želel priti na makadamsko cesto s poševnim prečenjem klanca (da avtomobila ne bi poškodoval), saj je bil teren na enem delu raven, medtem ko je bil na drugem delu dvignjen za 15 do 20 cm. Zaradi razmočenosti terena in zaradi zaviranja (tožnik je izpovedal, da je zaviral, ker je ugotovil, da bi moral iti kakšna dva metra bolj levo, zato se je malo ustrašil) je vozilo zaneslo, zaradi česar je z njim nasedel na višji del terena. Pri tem je na vozilu nastala škoda v višini 1.357,57 EUR, katere večji del je tožeči stranki povrnila zavarovalnica (v višini 1.185,37 EUR), preostalo škodo (v višini 172,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala od toženca.

Prvi odstavek 135. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerij (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju). Po citirani določbi je bil delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi nastalo škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. S takšnim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojim ravnanjem povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil. Po ugotoviti pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je toženec škodo povzročil namenoma. Ravnanje toženca, ko je po zdrsu sprednjega dela vozila ob vzvratni vožnji (zaradi česar se po tej poti ni mogel vrniti na cesto) s svetilko preveril teren za drug možen izhod iz nastale situacije, nikakor ne potrjuje navedb tožeče stranke, da je toženec hotel oziroma dopustil, da do škode pride. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tožencu pri spornem ravnanju ni mogoče očitati niti hude malomarnosti. Dejstvo je, da se je toženec skupaj s sodelavko poskušal rešiti iz zagatne situacije in da je želel iti na naslednjo kontrolno točko (izpoved tožnika). Ker torej na cesto z vzvratno vožnjo ni bilo mogoče priti, se je toženec po pregledu terena odločil, da bo na cesto prišel preko travnate brežine. Ta ogled je opravil s svetilko (saj se je med opazovanjem s termovizije spustila noč) in v dežju. Toženec se je prav gotovo zavedal, da je teren zaradi razmočenosti spolzek (saj prav iz tega razloga ni mogel priti na cesto z vzvratno vožnjo), vendar pa je tudi po zaključku pritožbenega sodišča napačno ocenil, da bo lahko prišel na cesto z vožnjo po brežini. Ob tem je potrebno poudariti tudi, da iz tožnikove izpovedbe izhaja (drugi dokazi pa tega niso ovrgli), da se je hotel na makadamsko pot priključiti na ravnem delu, vendar za to ni izbral optimalne smeri. Ko je opazil, da mu na makadamsko cesto ne bo uspelo priti na ravnem delu, se je ustrašil in zaviral, nato pa je z vozilom nasedel na povišani del terena. Toženec je pri tem vozil zelo počasi, kar je jasno izpovedala njegova sodelavka, ki je bila z njim na opazovanju terena. Glede na situacijo, v kateri je prišlo do poškodbe vozila (tema, dež, razmočenost travnate površine, majhna hitrost, zaviranje) pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanja toženca ni mogoče označiti kot hudo malomarnega (torej da je toženec lahkomiselno mislil, da škoda ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečil). Tudi dejstvo (kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), da je toženec pred vožnjo pregledal teren in da je želel na cesto zapeljati na ravnem delu, potrjuje ugotovitev, da mu hude malomarnosti pri njegovem ravnanju ni mogoče očitati.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi premajhno težo dalo izpovedbi priče B.B., ki sicer na kraju dogodka ni bil prisoten. Ta je izrecno izpovedal, da je od šoferja odvisno, ali je mogoče (glede na vrsto terena in razmočenost terena) zapustiti ta kraj brez škodnega dogodka. Tudi na podlagi te izpovedbe glede na zgornje ugotovitve ni mogoče zaključiti, da je toženec ravnal s hudo malomarnostjo, ko se je spustil po travnati brežini proti makadamski cesti. Kovač je sicer navedel tudi, da je bil kraj takšen, da ni bil primeren za vozilo, vendar pa tudi ta del njegove izpovedbe ne potrjuje navedb tožeče stranke o hudi malomarnosti tožene stranke.

Ker torej tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je toženec spornega dne ravnal namenoma ali s hudo malomarnostjo, ko se je z vozilom spustil po travnati brežini in nasedel na dvignjen del zemljišča, njegova odškodninska odgovornost ni podana. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo vtoževane škode skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.