Jedro

Če obdolženi zanika, da je v silobranu uporabil zoper oškodovanca razpršilo, sodišče pa zanesljivo ugotovi, da je z njim oškodovanca lahko telesno poškodoval, ne more ugotoviti, da je to storil v silobranu. Za silobran morata biti dokazana najprej sredstvo in način obrambe.

Izrek

Pritožba obdolženega A. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. D. je dolžan plačati kot strošek tega pritožbenega postopka povprečnino v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ na škodo S. N.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni šest mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 29.12.2005, opr. št. K 117/05, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 25.04.2006, opr. št. Kp 73/06, z določeno preizkusno dobo dveh let in v izpodbijani sodbi določene kazni sedem mesecev zapora, je bila določena enotna kazen eno leto zapora ter preizkusna doba štirih let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v skupnem znesku 74.960,00 SIT (sedaj 312,80 EUR). Plačila povprečnine pa je bil oproščen.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se izreče nižja kazen za obravnavano dejanje, nižja enotna kazen in nižja (pravilno: krajša) preizkusna doba.

Zadeva je bila odstopljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Zunanji oddelek v C. Višji državni tožilec tega tožilstva je v svojem pisnem stališču do pritožbe z dne 28.03.2007, številka Ktp/0-II 61/07 JP, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

To stališče je bilo vročeno obdolžencu in zagovorniku, vendar nanj nista reagirala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima prav nobenega pomisleka v ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je sodišče prve stopnje s pomočjo izpovedb oškodovanca S. N. in njegove sopotnika B. L. ter zdravnice dr. A. Ž., pa tudi s pomočjo izvedenca sodnomedicinske stroke dr. P. K. z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje na način, opisan v krivdoreku, je prav tako z gotovostjo ugotovilo, da niti obdolženec niti njemu naklonjena priča D. L. nista govorila resnice. Njuno zatrjevanje o obdolženčevem ravnanju v silobranu namreč res nima nobene dokazne opore. Zato je dokazna ocena njunih trditev povsem pravilna. Za sodišče druge stopnje ni nič neobičajnega, da je obdolženec z dvakratno uporabo solzica prizadel telesno celovitost oškodovanega S. N. Sklicevanje na izkustvo in na logiko pač ne more potrditi obdolženčevega zagovora glede ravnanja v silobranu. Pritožbeno sklicevanje na uporabo tega razpršila v silobranu je v izrazitem neskladju z zagovorom in izpovedjo priče D. L., da obdolženec razpršilca sploh ni imel in ga potemtakem ni mogel uporabiti. Ni sicer jasno, kakšna naj bi bila v pritožbi navedena razlika med dokazanimi dejstvi v kazenskem in v civilnem pravu. Razlike dejansko ni: v kazenskem in v civilnih postopkih je pravno pomembno dejstvo dokazano ali pa ne. Če morda meri pritožba na to, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti uporabo razpršilca kot silobran pred zatrjevanim oškodovančevim napadom z berglo, je treba povedati, da se na tak način silobrana ne more ugotavljati. V tej zadevi za kaj takega tudi ni bilo nobene podlage, saj je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da silobrana ni bilo. Zato tudi ne more biti dvoma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oškodovanec ni z ničemer prispeval k obdolženčevemu napadu nanj. Tega prispevka obdolženec v pritožbi tudi ni konkretiziral. Pritožbena trditev, da sta obe oškodovančevi poškodbi (na očeh in na čelu) v skupnosti komajda dosegli kriterij lahke poškodbe, je celo protispisna. Izvedenec dr. P. K. je v mnenju jasen: vsaka poškodba zase je lahka telesna poškodba! Ker torej okoliščine, na podlagi katerih je obdolženec plediral na poseg v odločbo o kazenski sankciji v njegovo korist, ne obstojijo, ni bilo razumnega razloga, da bi sodišče druge stopnje kljub temu samo znižalo posamezno in enotno kazen ter skrajšalo preizkusno dobo. Pri tem poudarja, da se je obdolženec fizično lotil od njega mnogo starejšega in invalidnega človeka v konfliktni situaciji na cesti, ki jo je sam zakrivil. Glede na ugotovljene obteževalne okoliščine je pogojna obsodba še komaj primerna kazenska sankcija. To so razlogi, zaradi katerih sodišče druge stopnje pritožbi tudi v tem delu ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je obdolženec zmožen priložnostnih zaposlitev. S socialno podporo v znesku 40.000,00 SIT (sedaj 166,91 EUR) dejansko ne more živeti in mora manjkajoča sredstva nekje dobiti. Zato tudi ni razloga, da bi ga sodišče druge stopnje oprostilo plačila pritožbene povprečnine. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanje pritožbenega postopka.